8. aprila bo minilo 30 let od prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji, na katerih je veličastno zmagala koalicija Demos

Minilo bo 30 let, odkar so v Sloveniji potekale prve večstrankarske volitve. Na njih je zmagala koalicija novih strank, združenih v koaliciji Demos, ki je s tem dobil pravico sestaviti vlado. Dušan Plut in Matjaž Kmecl, ki sta bila tedaj izvoljena za člana predsedstva, sta po 30 letih prepričana, da Slovenija ni izkoristila potenciala, ki ga ima.

Konec 80. let prejšnjega stoletja so se v Sloveniji, ki je bila takrat del Jugoslavije, začela prizadevanja intelektualcev, kulturnikov in nekaterih politikov za uvedbo politično pluralističnega demokratičnega sistema, tržnega gospodarstva in samostojne države.

Prizadevanja so skozi različne mejnike, kot so bili 57. številka Nove revije, afera JBTZ, Majniška deklaracija, odhod slovenskih komunistov s kongresa Zveze komunistov Jugoslavije ipd., pripeljali do prvih večstrankarskih volitev, ki so potekale 8. aprila 1990.

Na volitvah so volivci volili delegate v takratno 240-člansko tridomno skupščino. 8. aprila so volivci izbirali 80 delegatov družbenopolitičnega zbora in 80 delegatov zbora občin, 12. aprila pa še 80 delegatov zbora združenega dela.

Na volitvah v skupščino zmaga Demosu, v predsedniški tekmi Kučanu

Volitev se je udeležilo 83,5 odstotka volivcev, naj njih pa je s 54,8 odstotka glasov zmagala koalicija novo nastalih demokratičnih strank, združenih v Demokratično koalicijo Slovenije – Demos. Ta je dobil pravico sestaviti vlado, ki je bila imenovana 16. aprila, vodil pa jo je Lojze Peterle.

Med posameznimi strankami se je najbolje odrezala Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP), predhodnica današnje SD, ki je v družbenopolitičnem zboru kot najpomembnejšem delu skupščine zasedla 14 delegatskih mest. Razen v zboru združenega dela so sicer prepričljivo večino v skupščini dobile stranke Demosa. V družbenopolitičnem zboru so od 80 dobile 47 sedežev, med njimi največ, 11 sedežev, SKD.

Hkrati z volitvami v skupščino so potekale tudi volitve predsednika predsedstva in članov predsedstva. Za predsednika predsedstva so se potegovali Milan Kučan, Jože Pučnik, Marko Demšar in Ivan Kramberger. V drugem krogu, ki je potekal 22. aprila, sta se pomerila Kučan in Pučnik, zmagal pa je Kučan. Dobil je 58,59 odstotka glasov, Pučnik pa 41,41 odstotka. Za člane predsedstva so bili izmed 12 kandidatov izvoljeni Matjaž Kmecl, Ciril Zlobec, Dušan Plut in Ivan Oman.

Kmecl: Kaj bi bilo, če bi zmagal Pučnik, lahko samo ugibamo

Po besedah Pluta je bil čas prvih demokratičnih volitev v Sloveniji čas, ko je prihajalo do dveh ključnih sprememb – na eni strani do spremembe političnega sistema iz nedemokratičnega v demokratičnega, na drugi strani pa do ustanovitve samostojne države. Vse politične stranke, ki so želele dobiti naklonjenost volivcev, so morale podpirati ta dva ključna cilja, sicer skorajda niso imele možnosti za uspeh, je dejal za STA.

Sam se je na volitve podal s stranko Zeleni Slovenije, ki je dobila nekaj manj kot devet glasov, kar je bilo po njegovih besedah daleč največ med vsemi zelenimi strankami v Evropi. Razlog, zakaj Zelenim Slovenije nikoli več ni uspelo ponoviti rezultata, sam pripisuje temu, da je v stranki po njenem vstopu v Demos prevladala t. i. desna struja, zaradi česar je stranka, ki naj bi se po naravi uvrščala levo od politične sredine, izgubila volivce.

Na vprašanje, ali bi bilo danes kaj drugače, če bi v drugem krogu predsedniških volitev zmagal Pučnik, Plut odgovarja, da verjetno ne: “Očitno so se volivci premišljeno odločili za ravnovesje. V takratni skupščini je namreč zmagal Demos, na drugi strani je bil za predsednika predsedstva izvoljen Kučan. Slednji je imel veliko političnih izkušenj, ki so nam takrat prišle zelo prav.”

“Ali bi bilo kaj drugače? Ne vem. To lahko zgolj ugibamo,” pa na isto vprašanje odgovarja Kmecl. Čas prvih demokratičnih volitev Kmecl opisuje kot evforičen, “ni pa prinesel tistega, za kar smo mislili, da bo prinesel”.

Sam je pričakoval predvsem več solidarnosti. “Namesto tega pa je šlo vse skupaj v strahovit egoizem. Že od nekdaj trdim, da je neoliberalizem škodljiv za majhne subjekte, kot je slovenski narod, ker deluje samo po logiki kvantitete in moči,” meni.

Tudi Plut je prepričan, da po osamosvojitvi Slovenije vse ni steklo tako, kot bi moralo, predvsem pa da naša država ni izkoristila svojega položaja, ko je bila po ekonomskih kazalcih najbolj uspešna država med vsemi postsocialističnimi državami.

“Celotna politika, vključno z Demosom, je hitro pozabila na to, kaj je bil ključni namen osamosvojitve – to je dvig blagostanja prebivalcev Slovenije, zato so se hitro začele povečevati socialne in regionalne razlike. Tako ni naključje, da ankete javnega mnenja kažejo, da Slovenija svojega potenciala, ki ga daje samostojnost, ni izkoristila,” pravi Plut.

“Na sploh je pri politiki prevečkrat prišlo do tega, da so bili interesi posameznih političnih strank pomembnejših od blagostanja ljudi. Premalo je zavedanja, da so politiki tisti, ki skrbijo za blagostanje ljudi,” še dodaja.