Zadnjega kongresa ZKJ pred 30 leti se bomo spominjali na državni ravni!? Kučan pa takrat: “Počakajte še malo. Saj se ne mudi. Bomo že šli.”

Zadnji kongres ZKJ je potekal med 20. in 22. januarjem 1990. Na njem je slovenska delegacija med drugim predlagala sprejetje dokumentov, ki bi prinesli več demokracije znotraj Socialistične federativne republike Jugoslavije in prenovo ZKJ. Ker večina njihovih predlogov ni podprla, je uradni vodja slovenske delegacije Ciril Ribičič (neformalni vodja slovenskih komunistov je seveda še vedno bil Milan Kučan) v poznih večernih urah 22. januarja 1990 stopil za govornico in dejal, da so nastopili pogoji, da zapustijo kongres.

V nagovoru delegatom je izrazil razočaranje nad zavračanjem njihovih pobud in nad “netolerantnim načinom dialoga”. Napovedal je, da se bodo slovenski komunisti še vnaprej zavzemali za Jugoslavijo kot skupno državo enakopravnih in suverenih republik ter “pri tem sodelovali s tistimi, ki bodo imeli podobne programske usmeritve”.

“Počakajte še malo. Saj se ne mudi. Bomo že šli.”

Milan Kučan, 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije, 20. – 22. januar 1990, knjiga Kučanov klan, str. 72 in 73

Na zadnjem kongresu komunistov Jugoslavije v Beogradu je Milan Kučan bolj kot drugi omahoval, ali naj ga slovenska delegacija protestno zapusti  in za sabo poruši partijske mostove ali pa naj se še nekaj časa pogaja z nepopustljivim zveznim vodstvom. Slovenski komunisti s Kučanom na čelu in novim predsednikom CK ZKS Cirilom Ribičičem so na kongresu zagovarjali stališče, da so v prvi vrsti dolžni upoštevati interese slovenskega naroda. Predlagali so številne reforme in preobrazbo ZKJ, kar s strani večine ni bilo sprejeto, zaradi česar so kongres naposled le zapustili. Za njimi so kongres zapustili še hrvaški komunisti, ker je de facto pomenilo razpad ZKJ.

Javni ukaz za odhod iz dvorane je dal dr. Ciril Ribičič in ne Milan Kučan, ki je mencal in mencal, da se je tretji razpravni dan prevesil že v četrtega in okoli ene ure zjutraj je dokončno padla odločitev – slovenski komunisti odhajajo iz centra Sava. Seveda Ribičič takšne odločitve ni sprejel brez Kučanovega soglasja, ki pa je očitno prišlo z veliko zamudo, zaradi Kučanove pregovorne sentimentalnosti do partije in Jugoslavije.

A Kučan je pri tem »velikem razkolu« v jugoslovanski komunistični partiji igral tudi zelo preračunljivo politično igro. Slovenski komunisti so odhod iz 14. kongresa ZKJ izkoristili tudi oz. predvsem za predvolilne potrebe, saj so jih v Sloveniji aprila čakale prve povojne demokratične in večstrankarske volitve.  Če kongresa ne bi zapustili, bi na volitvah prav gotovo izgubili še nekaj debelih procentov, hkrati pa so se taktično na konferenci ZKS februarja 1990 preimenovali v Stranko demokratične prenove. Sekretarka ZKS – SDP je ostala »jokica« Sonja Lokar, ki je takrat o Kučanu dejala, da je »zelo dober in šolan marksist«. Čez dva meseca je ta taisti marksist prvič postal predsednik, takrat še predsedstva Republike Slovenije ter kasneje še dvakrat predsednik samostojne Republike Slovenije. Dolgih 12 let je Sloveniji torej predsedoval – tako komunisti med seboj – rdeči marksist Kučan.

Ostali delegati so odhod slovenske delegacije, ki je štela okoli 120 delegatov in okoli 20 drugih udeležencev, pospremili s smehom in žvižgi, na beograjski televiziji pa so ga ocenili kot nepremišljeno separatistično dejanje.

Po odhodu slovenskih delegatov je vodja hrvaške delegacije Ivica Račan predlagal, naj kongres prekine svoje delo, dokler se v republiških partijskih organizacijah ne preuči nastalega položaja in poišče rešitve. Sledil je nastop Slobodana Miloševića, ki je ocenil, da bi to pomenilo razpustitev kongresa ter delegate pozval, naj nadaljujejo zasedanje. Kongres je kljub temu svoje delo prekinil, kar so mnogi ocenili kot razpad ZKJ.

V ZKS želeli spremembe pri delovanju ZKJ in več demokracije znotraj Jugoslavije

Kot je za STA povedal Ribičič, je do 14. kongresa ZKJ, ki je bil izredni kongres, prišlo predvsem, da bi Milošević dobil podporo za svojo t. i. protibirokratko revolucijo, s katero je želel obnoviti velikosrbsko nacionalistično politiko.

V Zvezi komunistov Slovenije (ZKS), ki jo je takrat vodil, so po besedah Ribičiča na kongres odšli predvsem v želji, da bi dosegli nekatere spremembe pri delovanju ZKJ in njenem pogledu na prihodnost Jugoslavije, predvsem v smeri demokratizacije. V ta namen so že mesec prej na kongresu ZKS sprejeli program Za evropsko kakovost življenja, v katerem so se zavzeli za “orientacijo na Evropo”.

Vendar pa so nato na kongresu v Beogradu ugotovili, da ne bo šlo po njihovih načrtih in kmalu so se začeli pojavljati predlogi, naj ga čim prej zapustijo. Med drugim je prišlo tudi do vrste konfliktov med slovenskimi in drugimi delegati, glasovalni stroj pa je nazadnje zavrnil vse njihove predloge.

Ključno za odhod je bilo preglasovanje dopolnila Janeza Kocijančiča, naj ZKJ postane zveza samostojnih republiških organizacij, ki se samostojno povezujejo v ZKJ. “Na kongresu ZKS smo se odločili, da gremo na večstrankarske svobodne volitve. Jasno je bilo, da ZKS ne bi mogla na takšne volitve, če bo imela nad sabo še vedno neko oblast, ki ji je nadrejena,” razloge, zakaj so predlagali omenjeno dopolnilo, pojasnjuje Ribičič.

Kot pravi, takrat sicer še niso vedeli, kaj bo prinesel njihov odhod. “Za nas je bilo predvsem ključnega pomena, da Milošević ne bi dobil podpore ZKJ, saj mu je v predsedstvu Jugoslavije manjkal samo še en glas, da bi lahko razglasil izredno stanje. Prepričan namreč sem, da je želel razglasiti izredno stanje in zamenjati slovensko vodstvo,” je dejal.

Da bo njihov odhod pomenil tudi razpad ZKJ, je po njegovih besedah sicer postalo jasno, ko je Račan napovedal tudi odhod hrvaške delegacije. “Takrat je postalo jasno, da ne gre samo za naš odhod, ampak za razpad jugoslovanske partije,” pravi.

Po zadnjem kongresu ZKJ se je v Sloveniji nadaljeval proces demokratizacije

Dogodki na beograjskem kongresu so sicer nemudoma odprli vprašanje, kaj razpad partije pomeni za Jugoslavijo kot tvorbo več narodov. Takratni in zadnji predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković je po kongresu izjavil, da ga to ne straši in da bo država delovala tudi brez partije.

A že marca 1990 je Slovenija stopila na pot gospodarskega osamosvajanja. Mesec pozneje so v Sloveniji potekale prve demokratične večstrankarske volitve (na njih je ZKS nastopila pod imenom Stranka demokratične prenove), decembra pa so se Slovenci na plebiscitu množično izrekli za osamosvojitev.

Nekdanji delegati ZKS, ki so pred 30 leti zapustili 14. izredni kongres ZKJ, se bodo v ponedeljek srečali na sprejemu pri predsedniku republike Borutu Pahorju. Slavnostna govornika bosta Ribičič in takratni predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Franci Pivec. Kot so zapisali v Pahorjevem uradu, sprejem in obeležitev obletnice sodita v okvir prizadevanj predsednika republike za ohranitev zgodovinskega spomina na prelomne dogodke pred tridesetimi leti, ki so utirali pot prvim demokratičnim volitvam in odločitvi o osamosvojitvi Slovenije.