Pospešeno kadrovanje zdravnikov z Balkana

Piše: Davorin Kopše

Stanje v slovenskem javnem zdravstvu

Nacionalni inštitut za javno zdravje je lansko leto objavil podatke:

• Na prvi pregled je dne 1. septembra čakalo 88.651 oseb
• Za prvi pregled na isti dan je nedopustno dolgo čakalo 35.664 oseb in
• 766 oseb je na dan 1. september čakalo na 379 različnih zdravstvenih storitev.

Številke kažejo na nenormalno stanje v zdravstvu, ki se ga na ministrstvu v zadnjem obdobju po njihovih izjavah sicer zavedajo, ustreznih ukrepov pa nikakor ne dočakamo. Stanje se na ta način iz obdobja v obdobje in iz dneva v dan nenehno slabša.

V zadnjem desetletju ali več se nenehno zmanjšuje število zdravnikov in zdravstvenih delavcev nasploh, kar kaže na neustrezno kadrovsko politiko, ki bi morala biti neločljivo povezana z načrtovanjem izobraževanja in vrednotenjem dela zdravnikov po posameznih specializacijah zdravstvene in medicinske stroke. V zadnjem obdobju namreč ne izobrazimo dovolj zdravnikov, ki bi se zaposlili v zdravstvenih ustanovah, poleg tega pa zaradi slabih pogojev za delo v Sloveniji, kjer niso ustrezno urejeni normativni kriteriji za delo, kar zajema tudi število pacientov, ki jih lahko pri svojem delu oskrbi posamezen zdravnik, zato mladi zdravniki množično odhajajo na delo v tujino, med študenti medicine pa je 20% takih, ki se za ta študij ne bi več odločili.

V slovenskem zdravstvenem sistemu bi morali vzpostaviti tržno okolje, kar bi nas olajšalo socialistične miselnosti, ki zagovarja plačno uravnilovko. Zdravstvene ustanove bi morale biti tržno zainteresirane za možnost skrbi za paciente, sistem pa mora omogočiti delovanje le-tega.

Da bi zajezili odhajanje mladih zdravnikov v tujino, bi morali ukiniti določila zakona o zdravstveni dejavnosti, ki jih je uvedla Cerarjeva vlada. Tudi Šarec in njegov minister za zdravje Šabeder ne kažeta interesa po nujnih spremembah. Sprejeti je namreč treba pravila po katerih bodo zdaj deficitarne specializacije predstavljale dovolj velike poklicne in ustvarjalne izzive. Tudi manj razširjene in morda na videz ne tako prestižne in ugledne specializacije namreč neizbežno potrebujemo. Nenazadnje je pomembna tudi stimulacija za delo – plača.

Menim, da bi se v zdravstvu marsikaj uredilo že z ukinitvijo koncesij. To bi predstavljalo pomembno pridobitev v smislu svobodne izbire zdravnika, pacienti pa bi se na nek način razpršili med številne ordinacije, ki bi s tem pristopom nastajale na podlagi podjetniške pobude. Mnoge že imamo in so ta čas izven javnega zdravstva, saj svoje delo opravljajo izključno samoplačniško. Vsak zdravnik in ordinacija mora imeti po mojem mnenju enake možnosti za izvajanje svoje dejavnosti, kar mora biti omogočeno s svobodno izbiro. Koncesije to omejujejo, saj si nekateri pacienti preprosto ne morejo privoščiti samoplačništva, kar je nepošteno, razen v primeru, ko si pacient zaželi nadstandard in si ga lahko tudi privošči, čeprav mu je storitev dostopna kot standardna. Tisti namreč, ki vseeno izberejo samoplačništvo, so zdravstveno uslugo že enkrat plačali, ko so prispevali v zdravstveno blagajno, kar je po solidarnostnem ključu obvezno za vse.

Kot primer dobre prakse izpostavljam zavarovalnice, kjer imamo zavarovane svoje avtomobile. V preteklosti so te določale kateri servis je tisti, kamor lahko pelješ svoj poškodovan in zavarovan avto na popravilo. Ta način je bil odpravljen in po novem je mogoče odpeljati avto na katerikoli usposobljen servis. Tako je tudi prav. Večje je namreč zadovoljstvo strank, ki imajo širšo izbiro, zaradi konkurence pa so tudi storitve kvalitetnejše.

Če ima torej zasebna ordinacija vse potrebne kvalifikacije za opravljanje dejavnosti in storitve opravlja po veljavnih standardih, ni nobenega razloga, da tega po splošno veljavnih cenikih ne bi poravnala zavarovalnica, kjer ima pacient sklenjeno zdravstveno zavarovanje.

Zgledujemo se lahko npr. po Avstriji, ki ima enega boljših zdravstvenih sistemov v Evropi. V tej državi imam tudi sam nekaj izkušenj. Zatrdim lahko, da je odnos do pacientov drugačen, saj imaš občutek, da so ob tvojem obisku potrebne ekipe v tistem trenutku tam samo zaradi tebe. Strokovnost in dostopnost, kot tudi odnos je za pacienta najpomembnejše.

Po dolgih letih zanemarjanja zdravstvenega sistema smo v Sloveniji torej prišli do točke, ko bomo morali množično uvažati zdravnike. Uvoz pomeni drugačen osebni pristop, drugačno mentaliteto in jezikovno bariero med zdravnikom in pacientom. Zaplete v odnosu zdravnik pacient lahko torej pričakujemo tudi, če strokovnost ni sporna. Kdor zboli pride k zdravniku zato, da bi bil primerno oskrbljen in ne zato, da bi se tam ukvarjal še s prevajanjem in z odnosom do sebe. Da bi bil problem še večji, gre za družinske zdravnike, ki pogosto skrbijo za zdravje cele družine (v nekaterih delih tudi otrok) na primarni ravni.

Vprašanje je kako bo ob splošnem odnosu do slovenskega jezika poskrbljeno za učenje le-tega med uvoženimi zdravniki. V Sloveniji je namreč uradni jezik slovenščina, ki pa jo prav tukaj vse redkeje slišimo. Niti državne institucije in celo parlament pogosto niso izjema.

Prenos dodatnega zdravstvenega zavarovanja

Ta čas je aktualno vprašanje okrog dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Koalicija je najprej predlagala znižanje dodatnega zavarovanja na 29 evrov, za zavarovanje pa bi ponovno določili Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot edino zavarovalnico (monopol). Ker se cenovno ne izide, so ceno že med oblikovanjem predloga dvignili na 32 evrov, razliko pa bi zdaj pokrili iz proračuna. Istočasno bi plačevanje postalo obvezno in ne več prostovoljno, plačevala pa bi podjetja, kjer so zavarovanci zaposleni. Prispevke za zdravstveno varstvo podjetja plačujejo že zdaj, odslej pa bi jim naložili še ta del. Šarec in koalicija ob navedenem trdijo, da ukinjajo dodatno zdravstveno zavarovanje, kar že iz zgoraj napisanega vidimo, da je navadna laž, ki zavaja. Gre za prenos in ne za ukinitev. No, saj laži vedno zavajajo, koalicija pa se je na več področjih zatekla prav k laži.

V celotnem zdravstvu potrebujemo prevetritev sistema, v katerem je treba med drugim temeljito pretehtati cene zdravil in pripomočkov, saj je vse bolj jasno, da jih plačujemo dražje kot je povprečje v EU, to pa krepi sum, da gre v slovenskem zdravstvu za visoko stopnjo korupcije. Ko bomo obračunali s korupcijo, bo morda dovolj sredstev že iz zdaj obveznega prispevka in dodatno zavarovanje sploh ne bo potrebno.

Torej se srečujemo s še enim področjem in načinom izvajanja aktivnosti koalicije, ki bo še dodatno podaljšala čakalne vrste in poslabšala kvaliteto zdravstvenih storitev.

Na vse to pa je te dni prišlo še javno obvestilo, da je imel ZZZS lani za 213 milijonov več prihodkov kot leto prej. Raje ne razmišljam kam bo izginil ves ta denar. Empirično (izkustveno) lahko namreč vidimo, da se denar pretaka v privatne žepe, od tam pa v drage avtomobile, jahte in nepremičnine prvorazrednih.

Glede na vse navedeno lahko še enkrat (po)trdimo, da je treba v zdravstvu narediti red. Red in odgovorno ravnanje namreč zagotavljata delovanje sistema, kar gledamo zdaj pa vodi v entropijo (propad). Da v zdravstvu vladata nered in korupcija je prepoznala tudi Slovenska demokratska stranka, katere volilni slogan je: »V zdravstvu bomo naredili red!« Če kdo, verjamem, da ga bo naredila prav ta stranka, ko bo za to dobila dovolj politične moči.

V javne šole prihaja srbščina

Decembra 2019 smo lahko spremljali skupno sejo vlad Slovenije in Srbije (že peto), ki se je odvila v Novem Sadu. Med drugim je bil med vladama sklenjen dogovor, oziroma se je slovenska vlada zavezala, da bo v slovenske javne šole uvedla pouk srbskega jezika, kar je v Sloveniji naletelo na obsodbe in zgražanja javnosti. Mnogi se sprašujemo ali je to zato, da bomo Slovenci bolje razumeli srbske zdravnike in jim bomo znali bolj natančno v njim poznanem jeziku povedati zaradi česa smo prišli. Namesto, da bi ščitili svoj jezik, ga bomo tako odrinili na obrobje še na enem področju. Včasih se zdi, da gre v času vladavin levih vlad za razkroj slovenstva. Če želimo obstati, tega ne smemo dopustiti!

V Sloveniji še vedno v nebo vpije skrb zaradi zagrizenega ideološkega boja levičarjev, ki z vsemi razpoložljivimi sredstvi branijo javno in državno, kar pogosto prav zaradi ideologije izenačujejo. Gre za pojav, ki nas tišči k tlom, pospešen napredek in razvoj pa ostajata rezervirana za države, ki smo jim bili nekoč za vzor.