Evropska prestolnica kulture Reka 1. februarja odpira “pristanišče raznolikosti”

V letu, ko Hrvaška prvič predseduje EU, je njeno največje pristanišče Reka prvo hrvaško mesto z nazivom evropske prestolnice kulture (EPK). Reka se v tej vlogi predstavlja kot “pristanišče raznolikosti” s pestrim programom, ki vključuje Titovo ladjo Galeb kot plavajoči muzej, profesorja Baltazarja in prvi rockovski bend robotov na svetu.

“Priplujte v pristanišče raznolikosti in raziščite Reko, evropsko prestolnico kulture 2020,” vabijo organizatorji projekta. Reka, ki se je v minulem stoletju razvijala pod sedmimi različnimi državami, je prestolnica kulture skupaj z irskim mestom Galway.

Slovesno odprtje bo 1. februarja. Edino, kar lahko pokvari slavje, je “temna bora”, značilni jadranski veter, ki ga spremljata dež ali sneg, a to se ne bo zgodilo, pravijo domačini. Drugi veliki dogodek bo karneval 23. februarja.

Reka bo kot evropska prestolnica kulture obiskovalcem ponujala paleto razstav, koncertov, gledaliških predstav, festivalov, konferenc in drugih dogodkov, osredotočenih na tri ključne teme, pomembne za identiteto mesta in sodobne Evrope: vodo, delo in migracije.

“Uživamo v dejstvu, da je zgodovina mesta pestra, saj nam to daje veliko mesa in tem za obdelavo,” je pomen naziva za mesto v nedeljo v pogovoru s skupino bruseljskih dopisnikov komentiral vodja oddelka za kulturo mesta Reka Ivan Šarar, sicer bivši klaviaturist reške punkovske skupine Let 3.

Kontroverzna Titov Galeb in peterokraka zvezda

Pri pripravi reškega programa ni šlo brez kontroverznosti. Sporna je bila preobrazba ladje Galeb s pestro zgodovino v plavajoči muzej. Ladjo so izdelali leta 1938 v Genovi za prevoz sadja. Med drugo svetovno vojno so jo uporabljali za polaganje min v Kvarnerju, od leta 1953 pa je bila Titova ladja.

Še bolj kontroverzna je namera vnovične postavitve peterokrake zvezde na reški nebotičnik, s čimer želijo 3. maja “s spomenikom rdeči Reki” obeležiti obletnico osvoboditve mesta. Izvorno peterokrako zvezdo so namreč na vrh nebotičnika postavili leta 1945 ob osvoboditvi Reke, zdaj naj bi nanj postavili novo konstrukcijo iz 2800 kosov stekla, ki simbolizirajo 2800 padlih v bitki za Reko.

Ta namera je po Šararjevih besedah takoj naletela na veliko nasprotovanje zaradi pomena peterokrake zvezde na Hrvaškem v devetdesetih letih. Šarar je sicer prepričan, da je prav, da se s takšnimi vprašanji ukvarja tudi Reka v vlogi evropske prestolnice kulture.

“Reka je imela težko zgodovino. Ta vprašanja so pomembna tudi v aktualnem kontekstu, ko se zdi, da bi si vsi želeli, da se je zgodovina začela leta 1995. A nobena resna družba tako ne more živeti,” je poudaril Šarar v pogovoru z bruseljskimi dopisniki, ki so v nedeljo obiskali Reko.

Nepoznan Klimt, Baltazarjevo igrišče in bend robotov

V odgovoru na vprašanje, zakaj se splača priti v Reko, je sicer Šarar med drugim izpostavil razstavi o zgodnjih delih Gustava Klimta in Fiume fantastika o 150 letih reške zgodovine, ki odpira vrsto družbeno-zgodovinskih tem.

Poleg tega se bo Reka letos po napovedih organizatorjev spremenila v Baltazarjevo mesto. Maja bo na primer portugalski ulični umetnik Pedro Campiche, poznan pod umetniškim imenom AkaCorleone, kot profesor Baltazar iz priljubljene hrvaške risanke, ki s svojimi izumi pomaga reševati težave prebivalcem svojega mesta, v Reki pomagal z domišljijo in ustvarjalnostjo otroke vračati iz virtualnega sveta na igrišče.

Med številnimi koncerti bo 25. maja tudi koncert skupine Compressorhead, prvega rockovskega benda na svetu, v katerem na prave instrumente igrajo roboti. Prvi album instrumentalnih priredb skupin, kot sta AC/DC in Ramones, so izdali leta 2017. Bobnar Stickboy ima štiri roke in dve nogi, kitarist Fingers ima dve roki in 76 prstov, pevcu Mega-Watsonu, težkemu 350 kilogramov, pa glas še vedno posoja človek.

Reka je zmagala z iskreno kandidaturo

Za naziv EPK se je potegovalo več pomembnih hrvaških turističnih mest, med njimi Dubrovnik, Pulj, Split in Zagreb. Na vprašanje, zakaj je zmagala prav Reka, Šarar odgovarja, da so najbolj iskreno predstavili vse prednosti in slabosti. Njihova kandidatura ni bila lažna v nobenem delu, odprto so poskušali prikazati, kako bodo premostili slabosti in jih preobrazili v prednosti s projekti v okviru EPK.

Maribor je bil žrtev političnih okoliščin

O mariborskem projektu EPK, ki je bil deležen številnih kritik, je Šarar dejal, da so obtožbe pogosto nepoštene. “Trudili smo se, da ne ponovimo nobene njihove napake. V bistvu po mojem mnenju niso storili veliko napak, temveč so bili žrtve političnih okoliščin. Poleg tega so naziv dobili pred veliko krizo, potem pa so se z velikimi načrti znašli v groznem finančnem položaju, na katerega niso mogli vplivati in so morali preprosto zmanjšati apetite. In vse to se ni dobro končalo. To vsi vemo,” je dejal.

Brez reforme projekt EPK nima svetle prihodnosti

Projekt EPK sicer po mnenju mnogih, tudi Šararja, potrebuje reformo. V malih državah za ta naziv kandidirajo vse manjša in revnejša mesta, ki ne morejo zagotoviti zaželenega učinka ne na nacionalni, kaj šele na mednarodni ravni, meni Šarar.

Velik problem se mu zdi dejstvo, da se v procesu izbire sploh ne vztraja pri infrastrukturi, saj brez ustrezne prenove infrastrukture po koncu projekta ni mogoče zagotavljati uspešne nadaljnje zgodbe, ker vsaka resna umetnost potrebuje resno infrastrukturo. “Bojim se, da brez reforme EPK ne bo več močno orodje evropske kulture,” je opozoril Šarar. (sta)