Univerza v krempljih populističnega antiintelektualizma

Že vse od sprejetja t.i. Virantovega plačnega sistema, katerega namen je očitno bil združiti nezdružljivo v veliko amorfno maso plačilne uravnilovke, je jasno vsaj eno: da takšen plačni sistem ne deluje in tudi ne more delovati. Znotraj javnega sektorja praktično ni poklicne skupine, ki zaradi obstoječega plačnega sistema ne bi bila prizadeta in ki se ne bi čutila kot žrtev nekakšne plačne zarote. K splošno razširjenemu prepričanju o katastrofalnem stanju in krivicah prispevajo tudi mediji, ki neprestano ustvarjajo raznovrstne afere z izpostavljanjem posameznikov znotraj javnega sektorja, ki zaradi različnih razlogov izstopajo iz vsesplošne proračunske uravnilovke. Najpogosteje so to predstavniki iz vrst zdravnikov in univerzitetnih profesorjev, torej dveh najbolj eminentnih družbenih skupin, kar jih ta narod premore.

Povprečen Slovenec težko razume, zakaj naj bi ljudje, ki so vsaj tretjino svojega življenja porabili za študij, specializacije in usposabljanje, da so postali intelektualna elita naroda, bili upravičeni do posebnega plačnega statusa. Veliko lažje mu gre v glavo, ko, na primer, župan glavnega mesta samo za novoletni glasbeni program porabi več kot 100.000 evrov iz občinskega proračuna, ali če pop zvezde iz Balkana, ki dnevno obiskujejo Slovenijo, za en sam koncert pokasirajo na desettisoče evrov. Povprečnega Slovenca to ne vznemirja tudi zato, ker se mediji s temi nenormalnimi zaslužki pop zvezdnikov pretirano ne ukvarjajo. Veliko raje se z mikroskopsko natančnostjo spravljajo na plače in dodatke k plači vsakega zaposlenega na ljubljanski in mariborski univerzi, kot da bi šlo za kakšne cirkuške, ne pa znanstvene institucije. Seveda pa niso vsega krivi mediji. Ti zgolj sledijo temu, kar se bere in posluša, kar ima učinek in dviguje naklado ali gledanost. Odgovornost je zagotovo tudi na državi. Ta kljub očitnim nesorazmerjem in krivičnosti Viratnove plačilne uravnilovke plačnega sistema nikakor ne reformira oziroma odpravi. Namesto zgrešenega Virantovega eksperimenta pa bi morala postaviti nove temelje nagrajevanja posameznih poklicnih skupin znotraj javnega sektorja. S tem bi se odpravili razlogi, ki kar kličejo k iskanju kreativnih rešitev za alternativne vire financiranja.

Vendar se kljub temu lahko vprašamo, od kod ta obsedenost s plačami visokošolskih profesorjev, znanstvenikov in pedagogov? To je namreč skupina, ki vsakodnevno gradi to, čemur lahko rečemo slovenska nacionalna intelektualna dedeščina. Gre torej za ljudi, ki  ustvarjajo slovensko bazo vrhunskega znanja in jo prenašajo naprej na nove generacije slovenske inteligence. Je mar res stvar splošnega nacionalnega interesa, da vemo do evra natančno, zakaj je nek profesor dobil petsto evrov bruto mesečnega dodatka za stalno pripravljenost? Primerno bi bilo, da bi se mediji ob tem, ko mrhovinarsko brskajo po zaslužkih visokošolskih profesorjev, zavedali tudi, da se njihovo univerzitetno delo dobesedno multiplicira z vsakim novim intelektualncem, ki pride iz slovenskih fakultet s sveže pridobljenim znanjem. Ta je takoj zaposljiv in lahko začne družbi vračati, kar je vanj vložila ter ustvari še veliko več.

Aferaštvo, s katerim se skuša posameznike v slovenskem visokošolskem sistemu prikazati skoraj kot kriminalce, zato ker so si uspeli nekoliko zvišati mesečne dohodke, je degutantno. Je znak zakompleksanosti in intelektualne inferiornosti tistih, ki uprizarjajo tak lov na čarovnice. Ščuvati množice zoper intelektualno elito je točka, kjer slovenski žurnalizem dosega dno. Profesionalno in intelektualno dno. Kajti tisti, ki to počnejo, nimajo niti toliko soli v glavi, da bi razumeli posledice svojega početja. Spodkopavanje verodostojnosti Univerze je nekaj, kar si kot razvita družba ne bi smeli privoščiti. Smo verjetno najmanjši narod na svetu s tako razvitim in razvejanim visokošolskim izobraževalnim sistemom, primerljivim tako po kvaliteti kot po znanstvenih dosežkih z najrazvitejšimi nacijami na svetu. In zdaj ga želijo nekateri zamajati s pritlehnim aferaštvom, v katerem se posameznike, ki sousvarjajo ta visokošolski sistem, izpostavlja javni zavisti in vsesplošnemu zgražanju za zneske, ki so jih zaslužili s svojim delom.

Verjetno ni odveč pripomniti, da bi v takšnih razmerah pričakovali bolj odločno reakcijo vrha Univerze, ki bi se moralo takšnemu populizmu in antiintelektualizmu odločno upreti. Poimensko javno razkrivanje plač in zaslužkov slovenskih univerzitetnih profesorjev je nizkotno in nevredno slovenskih Univerz. Le upamo lahko, da se bo hujskanje zoper intelektualce čim prej nehalo. Kajti v času naraščajočega populizma se ne bi čudili, če bi tudi intelektualci s svojimi plačami postali priročna tarča za preusmerjanje pozornosti množic od pravega vzroka svojih socialnih stisk.