Dončić v 43. plačnem razredu ali delo v visokem šolstvu skozi delo športnikov
Dr. Marko Pahor, v provokativnem komentarju v Financah, delo v visokem šolstvu za razumevanje javnosti predstavi z delom športnikov. Pahor izpostavlja problematiko motivacije najboljših ter ob tem izzove ministra Pikala ter predstavnike Visokošolskega sindikata, češ nismo vsi enaki in nekateri so boljši. Tako kot v športu, kjer ima ekipa svoje zvezdnike, ki jih plačuje bolje kot druge igralce. Na univerzi je to težko.
Ne delajo vsi enako intenzivno, ne delajo vsi enako učinkovito. Niso vsi enako zanimivi za naročnike na trgu. Nekdanji minister Virant je vse zaposlene v javnem sektorju razporedil v plačne razrede. Kot docent začneš v 43. plačnem razredu, 1.448 evrov neto. In čisto vseeno je, kakšna zvezda si, ali imaš že objavljen članek v Science ali Nature, tu si. To je tako, kot bi nekdo Luki Dončiću očital, da dela zgolj eno uro na teden – od dve do tri tekme, po 20 minut na tekmo. A za vrhunskega športnika vsi takoj pripomnijo, da je tu še ves trening, leta treninga pred tem. No, tako je tudi leta treninga, branja, raziskovanja, konferenc in vsega drugega pred tem in za tem, ko odpredavaš svoje ure v predavalnici.
Dr. Pahor izpostavi tudi predsednika Visokošolskega sindikata Univerze v Ljubljani, doc. dr. Gorazda Kovačiča, ki v svoji več kot desetletni karieri še ni uspel objaviti niti enega znanstvenega članka v mednarodni znanstveni reviji, zgolj peščico člankov v slovenskih revijah. Še več, v zadnjih petih letih ni objavil enega samega samcatega znanstvenega članka. Po merilih Univerze v Ljubljani ob naslednji elekciji ne bo izpolnjeval pogojev za vnovično izvolitev v docenta, tukaj pa se pojavi vprašanje, kako ga bo status sindikalnega predstavnika pri tem zaščitil, a motivacija, zakaj je glasen sindikalist, je tu jasna.
Koga pravzaprav zastopa ta Visokošolski sindikat, saj s svojimi izjavami in ravnanji dela škodo večini zaposlenih na univerzah. Pozivi k še večji uravnilovki koristijo le tistim, ki so nižje od povprečja. Če naše visoko šolstvo in znanost kaj potrebuje, je prej manj kot več uravnilovke. Možnost, da tiste, ki so boljši, ki več delajo, ki bolje delajo, tudi ustrezno nagradimo. Le tako bo prihajalo do vrhunskih znanstvenih dosežkov, s katerimi se minister Pikalo tako rad pohvali. Pri tem pa pozabi, da so za vrhunske dosežke odgovorni prav tisti, ki jih je tako na hitro in oportunistično označil za »univerzitetne mandarine«. Brez teh mandarinov smo obsojeni na podpovprečnost.