Balkanski mini schengen s podpisom dogovora med Srbijo, Severno Makedonijo in Albanijo na začetku poti
V času, ko se širitev EU na Zahodni Balkan znova odmika, so Srbija, Severna Makedonija in Albanija podpisale dogovor o vzpostavitvi skupnega trga s prostim pretokom blaga, storitev, kapitala in ljudi, t. i. mini schengen. Pobuda predsednika Srbije Aleksandra Vučića ni prva, je pa tokrat potrjena s podpisom, a vprašanje je, ali bo tudi zaživela.
Vučić ter makedonski in albanski premier Zoran Zaev in Edi Rama so 10. oktobra v Novem Sadu podpisali deklaracijo, v kateri so se zavzeli, da bi do konca leta 2021 uresničili omenjene, kot so izpostavili, temeljne svoboščine EU. Na Ohridu so se nato 10. novembra dogovorili o potrebnih ukrepih, akcijski načrt pa naj bi pripravili do naslednjega srečanja 21. decembra v Draču.
Namen je ureditev 20-milijonske regije kot skupnega trga in enotne investicijske destinacije z usklajenimi predpisi in poenostavljenimi postopki. Doseči želijo tudi, da bi državljani regije lahko prečkali meje samo z osebnimi izkaznicami.
Podpisniki so tudi poudarili, da pobuda ne pomeni alternative poti držav v EU, temveč da želijo izboljšati konkurenčnost regije in življenje ljudi. K pobudi so povabili tudi Kosovo, BiH in Črno goro, ki ji zaenkrat niso naklonjene.
Vučić je izpostavil, da gre za cilje berlinskega procesa, pobude nemške kanclerke Angele Merkel iz leta 2014 za poglobitev gospodarskega sodelovanja regije kot spodbude za politično sodelovanje. “Delamo, kar je zahtevala EU, samo da to delamo sami,” je dejal. “Usodo smo vzeli v svoje roke, sami smo se začeli pogovarjati in dogovarjati in gre nam bolje, kot ko smo imeli posrednike,” je dejal po sklenitvi dogovora za srbske medije.
Pričakuje, da bo zaradi tega pobuda deležna napadov, saj ni prepričan, da vsem odgovarja, da “niso več majhni otroci in poskusni zajčki, ki ne iščejo posrednikov ter očete in mame,” da jim govorijo, kaj naj delajo.
Ena od kritik je namreč ta, da je pobuda gospodarsko dobra, da pa politično ni vzdržna, tudi zaradi napetih odnosov med Beogradom in Prištino ter drugih nerešenih dvostranskih vprašanj med državami v regiji od konca vojne in razpada nekdanje skupne države v 90. letih prejšnjega stoletja.
Spominjajo tudi, da v regiji obstaja že podoben sporazum, Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini (Cefta), ki praktično ne velja zaradi političnih sporov, potem ko je Kosovo novembra lani uvedlo carine na uvoz blaga iz BiH in Srbije.
Verjeten prihodnji premier Kosova Albin Kurti je pobudo že zavrnil kot poskus vzpostavitve četrte Jugoslavije in “velike Srbije”. Kosovski predsednik Hashim Thaci pa je dejal, da poti Kosova v EU in Nato “ne more nadomestiti nobena regionalna pobuda”. V njej ne vidi smisla, “dokler Srbija in BiH ne bosta priznali neodvisnosti Kosova”.
Posebni odposlanec ameriškega predsednika za odnose med Kosovom in Srbijo Richard Grenell je pobudo pozdravil, a izpostavil, da bo uspešna le, če bodo v njej sodelovale vse države v regiji, tudi Kosovo.
Črna gora in BiH sta do pobude zadržani, saj članstvo v EU ostaja njun glavni cilj. Predsedujoči svetu ministrov BiH Denis Zvizdić je dejal, da končnega stališča še nimajo in da potrebujejo več podatkov, da pa je “brisanje meja nelogično v regiji, v kateri vse meje še niso določene”, je poročala srbska tiskovna agencija Beta.
Črnogorska ministrica za gospodarstvo Dragica Sekulić v pobudi ne vidi smisla za Črno goro, saj je država že “odprla svoje meje” in s sosedami odpravila trgovinske ovire. Prav tako njeni državljani v vse države v regiji, razen Hrvaške, že potujejo z osebno izkaznico. Pobudnice sicer razume, saj “gre za države, ki morda potrebujejo nove pobude zaradi različnih trgovinskih ovir, ki so si jih medsebojno postavile”, je poročal portal Balkaninsight.
Inštitut Ifimes iz Ljubljane, ki v pobudi vidi možnost hitrejšega napredovanja držav regije na poti v EU in meni, da bi “lahko postala najpomembnejša politična pobuda 21. stoletja v regiji Zahodnega Balkana”, opozarja, da “je zagotovljena znatna količina denarja in medijske plačane mreže, usmerjena k diskreditaciji pobude s poudarjanjem, da gre za projekt velike Srbije”. Meni tudi, da Podgorici in Prištini odgovarja konflikt, ne pa sodelovanje.
Politični analitik in poznavalec razmer na Balkanu Borut Šuklje na drugi strani meni, da je Vučić tako kot leta 2014 Merklova z berlinskim procesom – potem ko je novi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker dal vedeti, da v njegovem mandatu nove širitve na Zahodni Balkan ne bo in da se bo perspektiva morebitnega članstva odmaknila nekam proti letu 2030 – s pobudo mini schengna “politično vešče vstopil v prazen prostor”, potem ko je francoski predsednik Emmanuel Macron oktobra ustavil začetek pristopnih pogajanj EU s Severno Makedonijo in Albanijo ter “podobno kot Juncker leta 2014 zgolj sporočil odločitev odločujočih držav EU, da novih evropskih širitev v doglednem obdobju ni pričakovati”.
Spominja, da predlog za Vučića ni nov. Predlog, da bi “države nastopale kot blok” in delovale kot nekakšna višegrajska skupina, se pri Vučiću pojavlja vsaj od leta 2015. Tudi Rama je promoviral idejo o posebni povezavi Albanije in Kosova, je povedal za STA.
Po njegovi oceni gre torej za obnovljen predlog, ki je pomemben in dober, zanimiv tudi za slovenske izvoznike, a komaj na začetku svoje dejanske poti. Kdaj in koliko časa bo potrebnega za korak naprej, pa ne ve še nihče.
Meni tudi, da se bo pobuda “znova srečala z osnovnim vprašanjem, ali je mogoče razvijati regionalne in evropske razvojne projekte v gospodarstvu brez predhodne rešitve medsebojnih odprtih političnih in državnih vprašanj”. Saj tudi mehanizem Cefte ni bil blokiran zaradi ekonomskih nesoglasij, temveč zaradi enostranske uvedbe kosovskih carin na blago iz Srbije in BiH, izpostavlja Šuklje. (sta)