Ob spominu na padec železne zavese tudi o vnovičnem postavljanju ovir na mejah znotraj Evrope
Veleposlaništvi Nemčije in Madžarske sta danes, dan pred obletnico nemške združitve, priredili posvet o padcu železne zavese, na katerem so zbrani obujali spomine na usodne dogodke pred 30 leti. Hkrati so potegnili vzporednice z današnjimi časi in zlasti vnovičnem postavljanju ovir na mejah znotraj Evrope.
Na pogovoru na ljubljanski filozofski fakulteti so sodelovali zgodovinar iz Leipziga Günther Heydemann, nekdanji madžarski veleposlanik, zdaj svetovalec madžarskega premierja, sicer pa teolog Zoltan Balog, slovenski zgodovinar Dušan Nečak ter nekdanji slovenski veleposlanik Bojan Grobovšek. Obujali so spomine, kaj so počeli pred 30 leti in kaj se je dogajalo takrat, ko se je rušil komunistični sistem v tedanji Vzhodni Evropi.
Čeprav je z današnjega vidika morda vse jasno, pa tedaj to niti najmanj ni bilo. Presenetljivo je bilo, da so Sovjeti dopustili, da je sistem začel razpadati, da so vzhodni Nemci avgusta 1989 med t.i. Panevropskim piknikom lahko pobegnili na Zahod, da je Madžarska nato septembra tistega leta odprla mejo z Avstrijo in da je potem že 9. novembra padel Berlinski zid, so ugotavljali.
Grobovšek, ki je bil v tistih časih dopisnik slovenskih medijev na Dunaju, je izpostavil pomembno vlogo, ki jo je v tem procesu odigrala Madžarska. Vlada v Budimpešti zagotovo ni vedela, kako se bo na odpiranje meje za Vzhodne Nemce odzvala Sovjetska zveza. Spomin na zatrtje protikomunistične vstaje na Madžarskem leta 1956 ali pa Praške pomladi leta 1968 je bil namreč še kako živ.
Panevropski piknik je bil preizkus, kako se bodo odzvali Sovjeti. In ker so to dopustili, se je proces lahko odvil naprej, je pojasnil Grobovšek.
Tudi profesor Heydemann se je tistih časov spominjal z občudovanjem. Kar se je dogajalo tistega prelomnega leta, je bil čudež.
A padec Berlinskega zidu še ni pomenil tudi padca “železne zavese”. Kot je poudaril profesor Nečak, je bila železna zavesa mnogo več – to je bila žica na meji med vzhodnim in zahodnim blokom, to so bila minska polja, stražarnice in na tisoče vojakov, ki so tudi streljali na tiste, ki so hoteli pobegniti na drugo stran.
Heydemann je pri tem dodal, da je po padcu Berlinskega zidu trajalo še sedem let, da so odstranili vse ovire in minska polja na 1200 kilometrih meje med tedanjima Nemčijama.
Balog, ki je bil v tistem času evangeličanski pastor in je osebno sodeloval na Panevropskem pikniku, je spomnil, da vendarle vsi na Zahodu niso podpirali tega procesa, med njimi tedanja britanska premierka Margaret Thatcher. Hladna vojna je vendarle ponujala nekakšen stabilen sistem, zato si sprememb niso želeli. Spremembe bi namreč lahko vodile v tretjo svetovno vojno, česar si ni želel nihče.
Grobovšek je Baloga izzval tudi s tem, da če so pred 30 leti ovire na mejah v Evropi, se danes znova postavljajo. A tedaj je žica zadrževala ljudi, da niso pobegnili iz komunističnih držav, ki so bile dejansko nekakšen zapor, medtem ko se zdaj žica na zunanjih mejah postavlja zato, da se Evropo zaščiti, da ne more priti kar vsakdo, je poudaril Balog, ki je svetovalec madžarskega premierja Viktorja Orbana.
Nečak je opozoril tudi, da je bilo že po nekaj letih od teh usodnih dogodkov pred 30 leti med prebivalstvom zaznati določeno razočaranje, saj so verjetno pričakovali še boljše življenje. To je priznal tudi profesor Heydemann. Ki pa je vendarle poudaril, da je bil v 30 letih storjen velik napredek. Lahko bi bilo seveda še bolje, a vendar je stanje daleč od tega, da bi bilo slabo, je poudaril.
“Zgodovina nas uči, da po vsaki revoluciji pride streznitev,” je še dejal profesor iz Leipziga. (sta)