EU VOLITVE 2019: Evropski parlament razpet med sedeže v treh državah
Evropski parlament ima kar tri sedeže, in sicer v Strasbourgu, Bruslju in Luxembourgu. V preteklosti je bilo že več pobud za to, da bi imel parlament samo en sedež, a so vedno trčile ob nasprotovanje Francije.
V skladu z dogovorom iz leta 1992, ki je bil v pogodbo EU v celoti vključen leta 1997, je uradni sedež parlamenta v francoskem Strasbourgu. Tam v skladu s pogodbo poteka 12 mesečnih plenarnih zasedanj, vključno s proračunsko sejo.
Alzaško mesto je bilo za uradni sedež parlamenta izbrano, ker je imela tam že ob ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) leta 1952 sedež medvladna organizacija za varstvo človekovih pravic Svet Evrope. Ta je svojo plenarno dvorano ponudila v uporabo skupščini ESPJ, ki se je pozneje razvila v Evropski parlament in seveda dobila tudi lastne prostore. Strasbourg je tako sčasoma postal osrednji kraj plenarnih zasedanj parlamenta, piše na njegovi spletni strani.
Po ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti leta 1958 se je večina dejavnosti Evropske komisije in Sveta ministrov zgostila v Bruslju. Ker delo parlamenta vključuje podrobno spremljanje dela obeh institucij in sodelovanje z njima, so se poslanci sčasoma odločili, da bodo več svojih dejavnosti preselili v Bruselj.
V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja se je v večji meri že uveljavila sedanja ureditev, po kateri se v Bruslju sestajajo odbori in politične skupine. Tam so tudi dodatna plenarna zasedanja.
Generalni sekretariat Evropskega parlamenta in njegove službe medtem ostajajo v Luxembourgu, kjer so imele ob ustanovitvi ESPJ leta sedež vse njene institucije. Naloga sekretariata je usklajevanje zakonodajne aktivnosti ter priprava plenarnih zasedanj in drugih sej. Poleg tega parlamentarnim organom in evropskim poslancem pri izvajanju mandata nudi tehnično in strokovno pomoč.
Za vsakršno spremembo sedanjega sistema bi bilo treba spremeniti evropsko pogodbo, kar bi morale soglasno potrditi vlade vseh držav članic ter ratificirati njihovi nacionalni parlamenti.
Zaradi tega je malo verjetno, da bi imel parlament samo en sedež. Francija se namreč ne želi odpovedati sedežu v Strasbourgu. Pariz kot argument navaja idejo, da mora biti unija blizu svojim regijam, porazdelitev sedežev in decentralizacija poleg tega po njihovem mnenju preprečujeta, da bi se ujeli v evrokratsko past in bili omejeni na bruseljski mehurček.
Govorijo tudi o “napadu na evropski projekt”, saj ima alzaško mesto kot simbol sprave med Nemčijo in Francijo močno zgodovinsko simboliko.
Zagovorniki enega sedeža so upanje polagali v francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je napovedal reformo EU, a se francoske oblasti tudi pod njegovim vodstvom ne želijo odpovedati sedežu te evropske institucije, navaja novičarski portal Euractiv.
A številke so na strani zagovornikov enega sedeža, kar podpirajo tri četrtine evropskih poslancev. Peticijo v podporo enemu sedežu, ki bi bil v belgijski prestolnici, pa je podpisalo več kot 1,27 milijona Evropejcev, na spletu navaja pobuda, imenovana En sedež.
Izpostavljajo visoke stroške selitev med Brusljem in Strasbourgom, kamor se mora 751 evropskih poslancev s svojimi sodelavci odpraviti 12-krat na leto. To, da se poslanci sestajajo v dveh mestih, stane 180 milijonov letno.
Pobudo En sedež podpira tudi evropska poslanka iz Slovenije Romana Tomc (EPP/SDS), ki je za STA sporočila, da se ji zdijo mesečne selitve v Strasbourg nesmiseln in nepotreben strošek za proračun evropskih institucij. Podobnega mnenja je evropska poslanka Tanja Fajon (S&D/SD), ki meni, da so selitve finančno in časovno zelo potratne, zaradi česar se z njimi ne strinja.
Študija Evropskega parlamenta iz leta 2013 sicer kaže, da bi lahko na letni ravni privarčevali 103 milijone evrov, če bi se vse dejavnosti parlamenta iz Strasbourga preselile v Bruselj. Evropsko računsko sodišče je sicer leta 2014 pripravilo svojo neodvisno analizo, v kateri je je izračunalo, da skupni stroški, povezani s sedežem v Strasbourgu, letno znašajo 109 milijonov evrov.
Velik pa je tudi ogljični odtis selitev, ki po navedbah pobude znaša 19.000 ton ogljikovega dioksida na leto. To je enako izpustom, ki bi nastali ob 4900 poletih med Berlinom in New Yorkom. (sta)