V zahodnoevropski civilizaciji vprašanje smrti izrinjamo iz zavesti

Načini pokopavanja mrtvih so v Evropi podobni. Gre bodisi za pokop v krsti ali žari, nekateri pa se odločajo tudi za raztros pepela. Razlike pa so v tem, kaj pokopališče poleg prostora za pokop pokojnega še predstavlja prebivalcem.

V severnoevropskih državah so pogosto urejena kot krajinski parki, nekatera so pomembna kulturna dediščina, ponekod pa so grobovi znanih osebnosti postali celo zbirališča oboževalcev pokopanega. Med takšnimi je grob rock pevca Jima Morrisona na pokopališču Pere-Lachaise v Parizu, je za STA dejala direktorica mednarodnega Združenja pomembnih evropskih pokopališč (ASCE) Lidija Pliberšek.

“Pokopališča predstavljajo odsev ljudi, ki živijo na njegovem območju, in njihovih običajev,” je opozorila. Pokopališča so po njenih besedah pričevalci nekega časa, družbenega sistema in navad.

Podobno je menil tudi Polajner s Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. “Medtem ko so grobovi v nekaterih drugih državah bolj skromno urejeni, morda le s ploščo na travi, se v Sloveniji zdi, da skrbimo za grob kakor za nekakšno majhno parcelo,” je dejal za STA.

Varstvo osebnih podatkov tudi na pokopališčih

Napisi na nagrobnih spomenikih so v preteklosti poleg imena, priimka in letnic rojstva in smrti pokojnega navajali tudi njegov poklic, na njih so bila posvetila, ki so govorila o njegovem načinu življenja, kar pa v današnjem času izginja povsod po Evropi, je povedala Pliberškova. V zadnjem času se po njenih besedah dogaja celo, da je zapisano le ime in priimek brez letnice rojstva in celo brez letnice smrti. “Človek se torej ne želi s svojimi podatki definirati v prostoru,” je pojasnila.

Po njenih besedah gre za odsev časa, ki poudarja pomen varstva osebnih podatkov, “ko ne želimo biti vidni in prepoznavni”. V Mariboru denimo v zadnjih petih letih zaznavajo naraščajoč trend raztrosa pepela, ki ga opravijo na za to določenem območju pokopališča, tako da za pokojnikom ne ostane niti grobno mesto. “Ne gre zgolj za anonimni pokop, ampak tudi za to, da ni niti individualnega grobnega mesta niti nagrobnega obeležja,” je poudarila Pliberškova, ki je direktorica Pogrebnega podjetja Maribor.

Tudi za žarni grob ni treba imeti tako velikega grobnega mesta, kot ga zahteva pokop v krsti. Vse to po njenih besedah vpliva na razvoj pokopališč v evropskem prostoru.

Nerazrešen odnos do smrti se kaže pri urejanju grobov

V Sloveniji so grobovi pred dnevom spomina na mrtve praznično urejeni. A pretirano urejanje grobov za 1. november bi lahko po mnenju psihologa Polajnerja razložili tudi kot nadomestek za našo navzočnost na grobu med letom, kot vprašanje lastne slabe vesti in kot prizadevanje, da najdemo ravnotežje sami s sabo.

V zahodnoevropski civilizaciji in z njo v Sloveniji je odnos do smrti čedalje bolj izrinjen iz zavesti in doživljajsko čustveno potlačen, je opozoril. Po njegovih besedah je zahodnoevropska civilizacija šibka do bivanjskih vprašanj. “Vprašanje smrti tlačimo, kar se vidi tudi v nasprotju, ki se kaže pri skrbi za grobove naših bližnjih – medtem ko jih med letom manj obiskujemo, pred 1. novembrom, dnevom spomina na mrtve, pretiravamo,” je dejal.

Dan spomina na mrtve je v nekaterih okoljih v Sloveniji postal čisto posvetna priložnost s stojnicami in prodajalci sladkorne pene, medtem ko je vprašanje smrti in posmrtnega življenja izrazito nasprotje posvetnosti, je opozoril. “Ne znamo več ravnati z vprašanji, ki so povezana s smrtjo in izgubo pokojnih,” ugotavlja.

Nerazrešen odnos do smrti se kaže tudi pri urejanju grobov s preobiljem rož in sveč, meni Polajner. “Smrt doživljamo kot poraz v bitki za življenje, čeprav gre za naraven dogodek,” je opozoril.

V sodobnem času smo po njegovih besedah ostali brez družbeno sprejemljivega vzorca, kako oblikovati odnos do minljivega. Danes ne vemo, kaj početi z najbolj preprostimi čustvi, kot je denimo žalost, je dejal. “Ta vrzel v družbi postavlja pred nas izziv, kako vzpostaviti nov vzorec,” je izpostavil. (sta)