Pred sto leti je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov
Pred sto leti, tik pred koncem prve svetovne vojne, je bila 29. oktobra 1918, v Zagrebu razglašena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa se je že po 33 dneh obstoja, 1. decembra 1918 združila s Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.
V Državo SHS s konfederalno ureditvijo so bili vključeni južni Slovani, ki so bili dotlej del Avstro-Ogrske. Obsegala je ozemlje današnje Slovenije z izjemo Prekmurja, Hrvaško z Istro in Dalmacijo brez Medžimurja in Bosno in Hercegovino.
Dva dni po ustanovitvi Države SHS je bila v Ljubljani ustanovljena tudi narodna vlada SHS, na čelu katere je bil slovenski politik in gospodarstvenik Josip Pogačnik. Vlado je sestavljajo 12 oddelkov, ki so jih imenovali poverjeništva, v njih pa so bili zastopniki vseh takratnih večjih slovenskih političnih strank. Vlada je bila v večini zadev neodvisna od Narodnega sveta, na čelu katerega je bil eden od takrat vodilnih slovenskih politikov, prvak tedanje Slovenske ljudske stranke Anton Korošec.
Država je obstajala le 33 dni. 1. decembra 1918 je sledila združitev s Srbijo v Kraljevino SHS. Narodno vlado SHS so razpustili in namesto nje 20.
januarja 1919 postavili novo deželno vlado za Slovenijo, ki je bila podrejena Beogradu.
V dobrem mesecu dni so Slovenci za kratek čas postali politično samostojen narod, ki je dosegel svojo državnost, ki pa ni bila mednarodno priznana.
Kot je v pogovoru za STA dejal zgodovinar Rok Stergar iz ljubljanske Filozofske fakultete, med takratno slovensko politično elito sicer nihče ni resno razmišljal o lastni državi. Slovenci so bili že vse od majniške deklaracije 1917 najbolj vneti Jugoslovani in prepričani, da sami ne morejo obstati, da je samostojna slovenska država iluzija, saj je bila na eni strani Italija z ozemeljskimi zahtevami do Primorske, na drugi nerešeno vprašanje meje z nastajajočo Avstrijo, ki se je hotela združiti z Nemčijo.
Slovenci si niso predstavljali, da bi lahko vse to rešili v okviru samostojne države, Jugoslavija je bila prednostna in bolj ali manj edina opcija. Ideje, da bi Slovenci opustili svoj jezik ter vsaj za znanost in kulturo uporabljali srbohrvaščino kot skupen jezik vseh Jugoslovanov, so bile takrat precej žive in razširjene, je še pojasnil Stergar.
Dodal je, da so na drugi strani nekateri razumeli Slovence znotraj te širše skupnosti kot izrazito svojo skupnost s svojo kulturo in jezikom in so želeli novo državo urediti na federalen način ter so nasprotovali centralizaciji. Takih, ki bi želeli samostojno Slovenijo zunaj jugoslovanskega ali v habsburškem okviru, pa je bilo izrazito malo, tako rekoč nič, je pojasnil. (sta)