Borštnikovo srečanje, Teror in moralne dileme

Na Borštnikovem srečanju sem si ogledal predstavo Teror. Gre za interaktivno predstavo, kjer gledalci igrajo porotnike, ki na koncu z glasovanjem odločijo, če je obtoženi kriv ali nedolžen. Predstava se dogaja na nemškem sodišču, kjer sodijo nemškemu pilotu, ki je sestrelil ugrabljeno potniško letalo, ki je pretilo, da bo poleg potnikov ubilo 70000 gledalcev na Allianz Areni v Muenchnu – posledica je bila smrt več kot 150ih potnikov. Ker je nemško ustavno sodišče pred kratkim ustavo interpretiralo na tak način, da naj ne bi dopuščala vmešavanja države v takih primerih in na tak način, pilot iz štaba ni dobil ukaza, da naj letalo sestreli, temveč ga je na lastno odgovornost sam, s čimer je kršil odločitev ustavnega sodišča. Dva bivša profesorja, ki zase trdita, da sta levičarja, sta glasovala, da je kriv, jaz sem glasoval, da ni. Najbolj zanimivo mi je bilo, ker se je profesorica najbolj dovolila prepričati srce parajočemu argumentu državne tožilke, da vsako življenje šteje. Ker sem vedel, da je kot levičarka zagovornica splava, sem ji rekel, da je implikacija ustavnega sodišča to, da država v primerih, ko sta ogroženi življenji dveh ljudi, rešimo pa lahko le enega, mora stvari prepustiti Bogu, kar pomeni, da v primeru, ko je ogroženo življenje noseče ženske, ne smemo narediti splava. Šaljivo sem ji pripomnil, da je potem celo bolj goreča nasprotnica splava kot jaz, ki se mi zdi samoumevno, da naredimo splav, če je življenje matere ogroženo…

Poanta? V dilemah, ko lahko rešimo le eno življenje, a vedno tako, da enega ubijemo, preferiramo že rojene ljudi in situacije, ko jih lahko rešimo več. V gornjem primeru specifično “kvazikrščanska” interpretacija ustave povzroči, da država postane talka ugrabiteljev letal, ki zaradi takih odločitev ustavnih sodišč vedo, da jim država pri zasledovanju ciljev ne bo stala na poti. Takšni piloti jim pokažejo, da to ni res, porotniški sistem pa je dokaj dober mehanizem, ki lahko korigira neumnosti ustavnega sodišča.