Boris Pahor 105-letnik: eden svetilnikov slovenske nacionalne iredente

Piše: Pavel Ferluga, publicist

Ker sem vedno bil odkrit in po moji vesti tudi pravičen do lastnih mnenj, ki jih prepuščam v ocenjevanje vsem, ki se ukvarjajo s političnimi zagonetkami, vem, da marsikdo ne bo odobraval, ali se strinjal s tem, kar bom napisal glede spoštovanega Pisatelja in misleca Borisa Pahorja, ki praznuje častno 105 letnico življenja, na ozemlju tržaške Slovenije. Si nikakor ne prilaščam kritike, še manj ocenjevanja njegovega leposlovnega evropskega uspeha, me pa preseneča njegova, kar bolestna ljubezen, do povsem namišljene in neverodostojne NOB epopeje, ki po vseh natančnih raziskavah in dognanjih, nima prav tako svetlih značilnosti, kot si jih nominalno prilašča. Kot večina (tudi Franc Jeza in veliko drugih povojnih rešencev), ki so bili v zloglasnem nacional-socialističnem taborišču Dachau in niso mogli imeti materialno-vidne možnosti medvojnega dogajanja na domačem terenu, so verjeli v t.i. OF (pred napadom Hitlerja PIF – Proti-Imperialistična-Fronta, to zelo radi vsi pozabljajo in ne razložijo pomena te kratice, iz katere je prišla najbolj nevredno opevana OF). Logično, da sta sami besedi Osvobodilna Fronta, zelo prikladni za zares »osvobodilno« gibanje v neki napadeni državi, še posebno za zaverovance, ki od blizu se niso srečali z njenim »napadalnim bistvom« uničenja že obstoječe legitimne države, kot je bila Kraljevina Jugoslavija, ki je bila odkrita zaveznica zahodnih DESNIH demokratičnih »imperialističnih« držav (posebno Angležev in Francozov – gl. Jerca Vodušek- Starič: »Slovenski Špijoni in SOE« in drugih). Danes ni nobena skrivnost, da vzporedna gverila kom-internacionalnega partizanstva (pod neizpodbitnim vodstvom tuje Sile, Stalin-Titove Sovjetije), ob napadu dveh, takrat še v PIF zavezniških fašistoidnih nacional-socializmov nemške in laške LEVICE, ni bila obrambno nastrojena, za ohranitev napadene države, ampak je bila zanjo odlična priložnost, za glavni cilj te gverile, revolucionarno zavzetje oblasti in uničenje »kapitalistično-imperialistično« usmerjene balkanske državne tvorbe Jugoslavije. Torej pravo »izdajstvo« domačih Kom-Partijcev (ki so bili prepovedana stranka pičle konsistence) in, ki ni skrivala teh namenov v odkritem navodilu prebivalcem Kr. Jugoslavije, naj SE NE UPIRAJO premočni OSI vojski in naj bojkotirajo jugoslovansko nemočno obrambo (gl. »Slovenski eksodus« – J. Rant idr.). Tu ni nobenega dvoma, kdo je bil takrat napadalec in kdo njegov zaveznik in efektivni IZDAJALEC. Ena največjih LAŽI, ki so po vojni preplavile slovensko javnost v »lažni zgodovinski stroki« t.i. »osvoboditeljev«, ki to, seveda niso bili, je psovka, da so bili Vaške straže in Domobranci, sodelavci istega napadalca zaveznika poznejših (po napadu Hitlerja na pajdaša Stalina) konkurentov partizanstva OF-NOB in, kar je še bolj skregano z zdravo pametjo, da so PRVI dvignili oboroženo roko nad brate v korist okupatorjev. Že enostavno preverjanje nastanka (vsaj v Sloveniji) protirevolucionarne obrambe, še ne oborožene, postavi na LAŽ prave napadalce in morilce slovenskih najbolj uglednih kmetov in meščanov, ko so umirali neoboroženi v ropanju in pohodih »gošarskih« revolucionarjev tuje Stalin – Titove KOMINTERNE. Od nekdaj velja, da KRIVEC vsega je vedno tisti, ki NAPADE PRVI, torej AKCIJA, kateri nujno sledi (v tem primeru krepko zapoznelo) REAKCIJA (saj končno, so tudi sami partizani imenovali upornike za »reakcijo« proti REVOLUCIJI – V Trstu po vojni, se spomnim, kot otrok, da so nas, ex slovenski črnosrajčniki in teh ni bilo malo, nastali po ’43 novi rdeči revolucionarji, psovali z »reakcijo«). Kar se tiče vprašanja nastanka Vaških straž in Domobranstva-Domoljubja, ne bom zgubljal besed, ker je v reviji Zaveza (NSZ) in drugih publikacijah, to na široko in skrajno verodostojno opisano in danes bolj kot potrjeno. NI DILEME. Tudi Franc Jeza, ki se je sam vrnili z Dachau-a, a ne v Trst, ampak je bil celo v službi pri Slovenskem Poročevalcu v Jugi, je kmalu spoznal LAŽI oblasti, zato je še pravočasno prebežal na zahod, drugače bi verjetno končal eksistenco neznano kje, kot veliko vrnjenih iz vseh socialističnih taborišč. Je pa tudi razlika med njegovimi pogledi in Pahorjevimi glede Domobranstva. Še veliko podatkov, bi lahko navedel, ki potrjujejo skrajno zlaganost povojnih »osvoboditeljev«, a nima smisla, ker je bilo že bolj kot obelodanjeno zločinstvo hinavsko-napadalne PIF-OF-NOB nesreče za Slovenijo. Danes imamo veliko opravka z istimi kriminalci, v obliki KOMISLAMIZMA-Partizan-Đihada, ki nam vlada neprekinjeno po nedokončani osamosvojitvi. Še vedno imamo lisice KPS(b) na nogah, v pohodu k demokraciji.

Da preidem k Borisu Pahorju. Da je levičar ni nobenega dvoma, a vseeno z nacionalnim močnim nabojem (anahronistično slovenski nacional-socialist?) in bolj mlačno iredento, glede na izjavo, da nimam prav, ko govorim o laški »okupaciji« zamejstva, ker uradno so bile meje »legalno« začrtane (zame nepravično, zato ne pristanem na »status quo« in nemožnost diplomatskega revanšizma). Sem prepričan, da mora biti naboj nacionalne zavesti in iredente med sosedi, v enaki »konsistenci«, če hočemo imeti dokaj harmonično mirno sobivanje. Neskladnost teh vrednot je nujno tudi razlog permanentne napetosti, v znaku prevladujoče moči. Nujna je tudi recipročnost v vseh negativnih in pozitivnih potezah državnih »mačeh« do posvojencev druge etnije. Ker je Boris Pahor nedvomno, prepričljivo narodnjak, sem ga tudi podpiral, ko je s skladateljem Ubaldom Vrabcem ustanavljal »Slovensko levico« v Trstu, saj je imel pogum se zoperstaviti janičarski garnituri SIAU-UAIS–PCI-PSI, ki nas je prepričljivo potiskala na voz laške iredente, še osebno z uvajanjem dvojezičnosti v čisto slovenske vasi. Takrat se je nanju vsul ves agitprop celotne omenjene garniture, s Primorskim dnevnikom na čelu, z obtožbo, nič manj, kot da sta agenta ameriške CIA-e (sindrom stalinistične PIF). Bolj kot hvale vredno je njegovo angažiranje na publicističnem področju, z revijo »Zaliv«, pa »Odisej ob jamboru« (sam sem nekaj izvodov pritihotapil v Slovenijo), da o drugih analognih posegih proti ne-nacionalnosti jogo-Kardeljevega režima, ne govorim.

Prvič. Moti me njegova strastna ljubezen do t.i. OF-NOB, ki, spet le po mojem mnenju, je idealno miselno obarvana (skoraj mitološko) kot »narodno osvobodilna«. V besednem pomenu, bi lahko to tudi bila, a v efektivnem, utemeljenem bistvu revolucionarne ihte kom-internacionalnega partizanstva, je bila povsem utopično-ideološko zasužnjevalna in zločinska, v uvajanju obveznega ENOUMJA. Zato me preseneča, da z ene strani utemeljeno kritizira ne-nacionalnost Kardelja & Co. Juge in obsoja zločinstvo treh diktatur naci-komuno-fašizma, z druge strani pa  naklonjeno neguje zgornji binom OF-NOB. To dejstvo si lahko razlagam le na en način: da ČUSTVENO vidi le besedni pomen »narodove osvoboditve«, ki ga je sam sanjal, kot vsi mi Slovenci in si ga idealno tudi tako predstavljal, spregleda (morda podzavestno) pa, od vsega začetka, trdo resnico politkomisarjev, ki so bili alfa in omega, celotnega partizanskega delovanja, od vseh začetkov po Hitlerjevim napadu na pajdaša Stalina (do tega napada, je bila PIF, skupna strategija vseh treh socializmov).

Drugič. Moti me tudi bolestno sovražna opredelitev do DOMOBRANSTA, ki, kot sem že omenil, je bila le obrambna reakcija na NOB (Napad Oboroženih Boljševikov), sicer preveč zapoznela, da bi se jo lahko obravnavalo kot kolaboracijo z okupatorji, ki nedvomno niso bili prijateljski. Tu moram omeniti znanega disidenta Franca Jezo, ki ga sam Pahor tudi upravičeno (z vidika nacionalnega interesa) propagira, kot prvega povojnega strastnega zagovornika neodvisne in suverene države Slovenije (njegove literature je krepek zalogaj). Navedem tu izsek mojega članka »Zgodovinske črne luknje«, kjer navajam Jezovo mnenje:

 »Kakor nikjer, se tudi v Sloveniji alternativa niti tedaj niti kdajkoli prej ali pozneje ni glasila: “Ali fašizem  ali totalitarizem”, ampak “Ali svoboda ali totalitarizem”. In kakor velikanska večina tistih, ki so se borili kot aktivisti v O.F. ali z orožjem v partizanskih vrstah, ni bila s tem hkrati že tudi za uvedbo komunističnega sistema v Sloveniji in za novo podreditev slovenskega naroda Beogradu, tako tudi velikanska večina tistih, ki so zgrabili za orožje, da bi se branili pred nasiljem nevrednih partizanskih komandantov, ki so v svoji ideološki zmedenosti v vsakem kmetu videli “kulaka”, ni bila s tem hkrati tudi že za fašizem ali za kolaboracijo z okupatorji. Noben resen zgodovinar ne more pristati na to tezo. Slovenskim protikomunističnim politikom se lahko očita neodločnost in nesposobnost ter zaslepljenost spričo imperativa časa, NE MORE PA SE JIM OČITATI NARODNEGA IZDAJSTVA.

Vaške straže in pozneje domobranci so sprejeli orožje od tistega, kdor jim ga je bil pripravljen dati, z namenom, da bi branili sebe in svoje domove, svojo zemljo in svojo svobodo, kakor so jo pač pojmovali, v smislu vsakršnega antitotalitarizma, enako kakor so sprejeli orožje od Nemcev Finci in drugi baltski narodi v boju proti sovjetom, ki so jih ogrožali, ne da bi jim danes kdo to očital«. (ALTERNATIVA – Trst 1978)

Omenjam le ta kratek odlomek (ki ponazarja le delček njegovega bogatega opusa)  v kolikor je v njem naveden eden tistih glavnih vzorcev, ki še danes razdvaja in ohranja sovraštvo med Slovenci, čeprav na čisto napačni, lažni in ideološko bolni podlagi.

Moji ženi, hčerki F. Jeze (bila je svoj čas učenka Borisa Pahorja), je v nekem pogovoru Boris Pahor dejal o meni, da sicer dobro pišem, a, da ne odobrava moje naklonjenosti Domobranstvu. Pač njegovo mnenje. Tudi meni in drugim, je večkrat omenil, da ga je specifični »domobranec« poslal v internacijo.  Boris Pahor omenja v pismu Gospe Humar Adi (ta si že dolgo časa prizadeva, zaman, da bi rehabilitirala svojega sorodnika Ernesta Jazbeca, slovenskega narodnjaka, zelo verjetno »likvidiranega« od strani partizanstva NOB, tik po njegovem prihodu iz laškega taborišča na primorsko Goriško), v sledečem tonu: »Ni bilo nobenih arhitektov v belem, ki bi mene pretepali, bili so arhitekti, ki so vodili mestni odbor OF, pri njih se je pojavil, ko sem bil jaz po naključju pri njih, človek, ki jim je prinesel miniaturno izdajo Prešernovih pesmi – tisti gospod je potem mene na domobranskem sedežu v Trstu z usnjenim pasom ter odločil, da »me bodo poslali gnit v Dachau« (povzeto po fotokopiji pisma, ki mi ga je poslala omenjena Humar Ada) Sedaj pomislite, kakšen »domobranec« je bil ta gospod, ki je njega poslal »gnit v Dachau«, če ga je srečal v »mestnem odboru OF« in tega odbora, ni zatožil Nemcem, kar da samo po sebi logičen odgovor, da je bil agent VOS-a pri domobrancih, ki je skrbel za odstranitev domoljubnih nacionalno zavednih Slovencev, tipa Pahor, četudi naivnih simpatizerjev OF (O takem početju VOS-a piše tudi V. Blažič – »Semena razdora« in koliko takih je tudi izgubilo življenje, po roki VOS-a – n.pr. Max Rejec, Danica in Stanko VUK ter drugi – Glej moj članek »Agitpropovska tradicija vztraja na tržaškem«, ki se nanaša na »Komentar k arhivskim drobcem o zločinu v ul. Ressetti« Ravla Kodriča, v Primorskem dnevniku – v celostranskih treh nadaljevanjih (marec 2016)).  Značilno je, da skoraj vsi Dachau-ci, ki so se vrnili živi, so šli tudi skozi kalvarijo titoističnih montiranih povojnih procesov, saj so naivno mislili, da so na Osvobojenem ozemlju. V Titovi Jugi ni bilo svobode, niti osvobajanja, ampak teror, saj so njih sodišča sklepala (po praksi vseh socializmov), da iz taborišč ni mogoče priti živi, če ne s »kolaboracijo« politične policije. Ta sprevržena logika, je stalnica enoumnih zatiralskih režimov socializmov 20.stoletja.

To ni in tudi ne more biti, nobena obtožnica proti Borisu Pahorju. Vsak imamo pač svoja dopadljiva nagnjenja, glede interpretaciji posameznih rekov, ki naj bi postali POSTULATI. Sam pojmujem Domoljubje-Domobranstvo, kot neločljiv postulat, ker že v prosvetljeni imperialni AO, so bili Domobranci-Domoljubi proti okupatorskim Lahom, ne glede na pripadnost služnosti vojaške obveze. Tudi »prisege vojakov« ne moremo šteti kot obljube vojakov, saj vse spadajo v koreografijo vojaškega cerimojala. Vsi vojaki slovenskega rodu’, ki so služili, po sili razmer, tujim gospodarjem, so bili prisiljeni v »prisego«, zato moramo vse ocenjevati z istimi vatli, ne pa selektivno, kot je to v praksi agitpropa, ki slovenske Prekomorce, ki so prisegli vsem okupatorjem in kraljevi vladi Jugoslavije, obravnavajo kot domoljube, v razliko z Domobranci, ki so v bistvu prisegli le svojim slovenskim nadrejenim, pa kot izdajalce in zavržence. Povsem noro (gl. moj odgovor na članek Igorja Guzelja v Reporterju »Ne blatite mi komunizma«).

Tretjič. Vprašanje Kocbeka in njegovih »krščanskih socialistov«. Danes ni več dilem, kako je v resnici Kocbek mislil o revolucionarnih boljševikih. Jih je popolnoma opravičeval v vsej njihovi zločinski ideologiji. Celo »desni sredinec« J. Javoršek (v bistvu Kocbekov krščanski socialist) v njegovi trilogiji »Spomini na Slovence« pove’ določene zanimivosti, med katerimi je tudi zatrjevanje, da se Franc Jeza ni strinjal s Kocbekom, glede navezave s komunisti. Kocbeku sta sicer priskočila na pomoč, tako levičar Boris Pahor, kot krščanski pisatelj Alojz Rebula. Po mojem mnenju bolj iz človekoljubja, kot iz strinjanja z njegovim političnim razmišljanjem. Razumljivo je, da tudi Kocbekovo leposlovje nima nobene zveze z njegovo politično opredelitvijo v kulturnem smislu, spada tudi on nedvomno v Olimp slovenske kulture, kot Pahor in Rebula, Kosovel in Balantič etc. etc. (le enoumni socializmi jih politično ideološko selektivno degradirajo, ne pa normalna demokratična pluralna družba). Sam soglašam in podpiram, da se Kocbek, kot literat brani, a ne morem mu pripisati zaslug za Slovenijo, na političnem področju, če je podpiral, ne le enoumje, ampak tudi prakso »čistk« v sozvočju Partije, ki ji je neomajno zaupal, kot »avantgardi« proletarske emancipacije, čeprav je v toku revolucionarne ihte videl zločinstvo, ki ga je naposled (po njegovem padcu v nemilost oblasti) tudi obsodil. Vprašam se: zakaj ni reagiral že v času »dolomitske izjave«? Si je nadejal osebno slavo in spoštovanje, v zavezniškem komunizmu, kot nagrado »krščanskim socialistom«, za zvesto hlapčevstvo nekompromisnim totalitaristom? Ko je spoznal, da se je uštel, se je, seveda, obrnil na prijatelje leposlovja, ne pa na politično-ideološke somišljenike SLS in LEVICE. Vsak skesanec je zame vrednotno obogaten, a pri njem se vprašam, zakaj se je zdramil le po padcu v nemilost, zanesljivo ne prej, čeprav, kot intelektualec, je nedvomno videl kulturno-civilizacijsko neskladje komunizma z demokratičnim duhom, ki ga je, baje, predpostavljal? Sem pač nepopravljiv dvomljivec, zato sem tudi kritiziran, zaradi te moje »hibe«.

Moram priznati, da dolgo v povojnem času, nisem imel čistih idej glede dogajanja v Domovini, ker sem bil bolj osredotočen na moje zamejstvo, ki nikoli ni pripadalo Jugoslaviji ali poznejši Sloveniji, ampak je vedno pripadalo okupatorski laški državi, že od konca I.sv.v., zato sem bil prvenstveno anti-Italijan.  Bil sem pa pozoren na povojne dogodke in izsledke, glede poteka v II.sv.v. in si nabiral informacije in podatke, ne le heterogene literature in obveznega agitpropa, ampak tudi s kontakti, ki sem jih bil deležen, v sklopu udejstvovanja v SDZ (edini slovenski stranki v zamejstvu). Srečal sem tudi posameznike (Mirko Javornik, Rudolf, Teuerschuha, Jankoletovi, Agnelettovi, Dušana Černeta, Vinka Levstika in vrsto podobnih), ki so bili na strani kontrarevolucije in so imeli drugačen pogled od klasičnega povojnega, ki je bil naklonjen »zmagovalcem«, a ne angloameriškim, ampak v glavnem sovjetskim, kamor je spadala »Nova Titova Jugoslavija«. Po osamosvojitvi sem spoznal tudi ljudi NSZ dr. Velikonjo, pok. dr. Drobniča in vrsto drugih. Pridobil sem si tudi vse revije »Zaveza« in se včlanil v NSZ, pravo stranko v postopku morebitne prave »sprave«, ker dosedanje »spravljanje« je le pohabljen surogat agitpropa. Ker je v Sloveniji še vedno zakoreninjena velika LAŽ o »izdajalcih«, ki so PRVI dvignili roko nad brate in kolaborirali z okupatorjem, čeprav je bolj kot razvidno, da so to bili prav neizpodbitno partizanski NOB-elovci, sem se postavil na stališče nepravično zapostavljenih realnih žrtev vseh treh totalitarizmov Naci-komuno fašizma. Kot slovenski nacionalist-narodnjak, se čutim Domobrana-Domoljuba, zato zavračam nelegitimno disfatistično-nenacionalno LEVICO in nje zaveznike iz vrst »desne sredine«, ki so grobarji DEMOKRATIČNE OSAMOSVOJITVENE SLOVENIJE.