Levica in njene znanstvene zablode

Piše: Aleš Ernecl, urednik

Na desni strani levici pogosto pripisujemo slabe namene ali moralne zablode, toda levičarsko narativo nemalokrat vodijo tudi znanstvene zablode, najsi gre za zablode predpostavk ali implikacij.

Ena takih zablod je odnos do narodnosti, etno – kolektivnosti, religio – kolektivnosti, plemenskosti. Levica, to je določen del levice (s tem mislim predvsem naivne akademike in njihove klone), predpostavlja, da so inklinacije k plemenskemu vedenju deviacija, ne dejstvo, zato ima tudi izjemno nevaren, pišmevuhovski odnos do priseljevanja.

Vzemimo kot primer naslednje trditve: če bo šlo zares, bo Srb potegnil s Srbom, Hrvat s Hrvatom, musliman z muslimanom, Albanec z Albancem, itn., obstajajo različni nivoji plemenskosti, za ene narode/verske skupnosti značilni bolj, za druge manj…

Z ozirom na to, kakšni ti nivoji so, ne glede na to, ali so distribuirani bolj vzdolž narodov ali verskih pripadnosti, je določene skupine ljudi lažje, težje ali nemogoče integrirati, pa je smotrno v povezavi s tem prilagajati (glej omejevati) tudi priseljensko politiko. To je, smotrno, če ti je mar za svoj narod, za svoje državljane in če bi rad svoj narod in svoje državljane zaščitil pred nepotrebnimi konflikti, nepotrebnim trpljenjem – kar bi bilo zaželjeno, da je tvoja težnja, če si bil od ljudi izbran za državnega birokrata, glej politika.

Akademiki se širom sveta na različnih simpozijih srečujejo z ljudmi različnih etnij, verskih pripadnosti (manj, ker jih je večina v skladu z modo pač ateistov), političnih prepričanj (še manj, ker jih je večina resnici na ljubo progresivcev, tj ideološko sledijo narativi »east coast liberalsov«), s katerimi se v »inkubatorskih pogojih«, nahranjeni, napojeni, itn., počutijo izvrstno in zdi se jim, da bi družba morala biti zgrajena po njihovi podobi, ne glede na to, kaj si o tem mislijo ljudje, ki vsak dan hodijo na »šihte«, pri čemer s šihti mislim predvsem službe, kjer delajo fizično, ne intelektualno.

Zato so tako nagnjeni k črtenju »populizma«, zato politike, ki nagovarjajo ljudi s »šihti«, če zadeve poenostavimo, slabšalno naslavljajo s »populisti«. Človek s »šihtom« ve, do kakih konfliktov lahko pride, ko gre za pogoje dela in življenja, manj optimalne od »inkubatorskih«, še zlasti med ljudmi, ki ne govorijo istega jezika, ki niso iz istega naroda, istih verskih prepričanj, političnih prepričanj, večina teh ljudi živi tisto, kar si povprečni akademik domišlja, da je stvar zgodovine. Na »šihtu« vidijo, da če pride do spora, musliman potegne z muslimanom, da se delajo klani vzdolž narodne in verske pripadnosti in ko tak človek sliši, da se obeta masovni influks migrantov, ki prihajajo iz okolja z nesorodnim jezikom, običaji, vero…Se boji…In se boji upravičeno…Za svojo službo, za vrednost svojega dela, za svojo družino, za svoj način življenja, za to, kakšne davke bo moral plačevati…

Akademik tega človeka prezira, od njega je distanciran bolj kot od česarkoli, z njim nima in ne želi imeti nobenega stika in najljubše bi mu bilo, če ga ne bi bilo…Če ne bi plačeval davkov. Zato ga tolerira, a mu obenem ni prav nič mar za to, kako bo živel. Kaj pa ta blokovsko getovski ignoramus ve? Saj pa mi hodimo na simpozije, kjer za isto mizo pijemo in jemo z ljudmi iz zelo raznolikih etno in verskih ozadij. Vsi govorimo angleško, nazdravljamo, »časkamo« – super nam je. Če ne verjamete meni, poglejte strukturo volivcev Levice in če mi še takrat ne verjamete, poglejte, kaj je Luka Mesec pred časom za nek hrvaški medij dejal o definiciji »proletariata«. Dejal je, da imamo zastarel pogled na proletariat. Da to ni več le človek z umazanim ibercugom, ampak tudi univerzitetni profesor. Pri čemer sta »le« in »tudi« le za masko. Levice kot stranke in levice nasploh…Populus, ljudstvo, ljudje s šihti in v umazanih ibercugih – onkraj tega, da plačujejo davke, ne zanimajo več.