Strup za branitelje in deložacije osamosvojiteljev

Piše: mag. Dejan Kaloh

Praljak in Šalamun: razlika je v tem, da je prvi umrl takoj, drugi pa umira na obroke!

Prizor v sodni dvorani haaškega sodišča, ko je hrvaški general, Slobodan Praljak spil smrtonosen strup in ob tem zavpil, da ni vojni zločinec ter da ne priznava potrditve sodbe, ki ga je pošiljala za dvajset let za rešetke, je bil vreden epiloga kakšnega politično-vojnega trilerja. A žal to ni bila fikcija, temveč krut resničen dogodek, ki se je odvil pred očmi praktično vse svetovne javnosti.

V svojem srcu je Praljak zagotovo verjel, da ni vojni zločinec, ampak časten človek, ki se je boril za ideale hrvaškega naroda, pa čeprav izven meja hrvaške države. Vsekakor pa ni bil Praljak tisti, ki si ji za politično mizo izmislil vzpostavitev hrvaške entitete v BiH, t.i. Herceg Bosne.

Slovenci in Hrvati smo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja imeli skupnega sovražnika, jugoslovansko agresorsko vojsko. Tako eni kot drugi smo pogumni odšli na barikade za zaščito osamosvojenih držav. Padale so žrtve, bile so uničene cele družine, dogajali so se takšni in drugačni zločini, skratka vojna v vsej svoji zavržnosti in grdoti. A Slovenci smo takrat imeli ob briljantni vojaški strategiji Janše, Krkoviča in drugih osamosvojiteljev, ki je vojno končala hitro in brez žrtev, ki bi šle v stotine ali celo tisoče, tudi to srečo, da smo bili etično precej bolj čisti, kot je to bilo na Hrvaškem in v Bosni. V nasprotnem primeru bi tudi pri nas bilo precej krvavo.

A zaradi te navidezne razlike med »bolj ali manj krvavimi vojnami« naši osamosvojitelji niso odigrali nič manj pomembne vloge. Prav tako so držali svojo glavo naprodaj in mnogokrat je tudi njihovo življenje viselo na nitki. Skoraj istočasno, ko je v Haagu umiral Praljak, je v slovenski javnosti odjeknila novica, da Branka Šalamuna – Šalčija, upokojenega policista, veterana vojne za Slovenijo, ki je za nameček še hudo bolan, mečejo iz službenega stanovanja na cesto. Razlog? Šalamun je upokojeni, ne pa več aktivni policist!? Na MNZ so Šalamunu sicer za eno leto ponudili nadomestno stanovanje v Logatcu, a kako naj se invalid z odrezano nogo vozi na dializo v Ljubljano? Priča smo umiranju na obroke!

SDS, ki je urgentno predlagala spremembo neživljenjske zakonodaje, ki dopušča metanje upokojenih policistov na cesto, po kateri bodo policisti invalidi (tudi upokojeni), policisti veterani vojne za Slovenijo in svojci na delu umorjenih policistov, službeno stanovanje zadržali pod enakimi pogoji kot aktivni policisti, lahko upravičeno rečemo – to je resnično stranka zaščitnica slovenskih vojnih herojev!

*kolumna je bila izvorno objavljena v Demokraciji, z dne 7.12.2017