Tresel se je Pahor, rodil se je Ahmad!

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Dan, dva po predsedniških volitvah, na katerih je zmagal Pahor, ki se je za to menda pošteno tresel, so rdeči buržuji dokazali, da se je predvolilna PR mašinerija komaj prav ogrela.

Da so bile minule volitve zgolj poligon za vse brutalne banalnosti, ki jim bomo šele priča.

Po- za vlogo predsednika predvidenemu- vaškemu zabavljaču, katerega neokusen humor nikakor ni posledica naključja, ampak prej ( želenega) stanja duha v družbi te nesrečne, nelustrirane države, so udarili z novo predvolilno PR epizodo. Tako, s katero so dobesedno osmešili Slovenijo kot pravno državo in le še enkrat več pokazali, pri kom so vzvodi.

Čemu smo bili torej priča? Že, že, videli smo sirskega begunca, ki pa je po znanem prej preračunljivi ekonomski migrant, čeravno prihaja iz z vojno prizadete nesrečne države. Ahmad namreč ni iz Deir ez- Zora, Palmire, Hame, Homsa, Aleppa ali kakega drugega sirskega mest(ec)a, ki smo se jih v minulih 6. letih- utrujeni od poročil in nazornih posnetkov te klavnice zgodnjega 21. stoletja- naučili malodane na pamet. Kot nekdaj Radgono, Dalj, Erdut, Vukovar, Srebrenico, Žepo, Dubrovnik, Sarajevo, Škabrnjo in druga mest(ec)a naše nekoč širše domovine, po kateri je gazil srbsko-partijski škorenj, na katerega prisegajo in katerega ostanki so- kot po nekem čudežu- ravno tisti, ki so uprizorili predstavo “Ahmad”.

 

Obvezna izobrazba in vsaj povprečna razgledanost tudi terjata na sklep, da ga skorajda ni posameznika, ki ne bi vedel za Dubrovnik in Palmiro ali pa Sarajevo in Aleppo. Umetnost in šport, denimo olimpijske igre, sta za to najboljša dokaza. In taka mesta so vedno tarča barbarstva, vladnega ali uporniškega, iz pozicije moči ali gneva prizadetega, razlike ni.

Ampak…tam Ahmada nikoli niso videli, saj – bratje in sestre- “frizer, ki je dokazal, da je pomemben za slovensko družbo” prihaja iz sirske prestolnice, kjer vojne ni in je – razen nekega oddaljenega predmestja- nikoli niti ni bilo.

Sovpadlo je, da sem ob zagonu medijskega presinga poslušal lepo- kaj lepo, krasno- slovensko popevko “Lastovka”, v kateri se je čutna Elda Viler 18. aprila leta 1980 spraševala tisto, kar sem se sam 14. novembra 37 let kasneje: “Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla?!” Ta pogruntavščina, ta PR epizoda, imenovana “Ahmad”!

Potem se je v meni prelomilo. Nekako sem se prebil do interneta, se prijavil in čivknil. “Ofenziva režimskih medijev nam daje vedeti in hkrati potrjuje, da gre za veliko PR operacijo! Pis(d)uni so že pripravljeni in na mestih, naslovnice pokajo po šivih, konsolidacija volilnega telesa je v polnem zamahu! “Zgodil” se je “Ahmad”!”

Potem je v meni še bolj zavrelo, tako kot zavre v navadnemu, povprečnemu človeku, sleherniku; tako kot je navsezadnje zavrelo Williamu Fosteru, ki ga je v neponovljivem “Falling Down” ( Prosti pad) vrhunsko upodobil Michael Douglas in ki prikazuje, kako se lahko utrga posamezniku, ne sistemu. Posamezniku, ki ga je izigral sistem.

Zato sem čivknil ponovno: “Kot sem napovedal: GRE hkrati za PR in KONSOLIDACIJO VOLILNEGA TELESA, kakor tudi za PRECEDENS, ki naj omogoči nadaljnji UVOZ BODOČIH VOLILCEV! Strah SMC pred SMŠ je bodisi velik bodisi zaigran!”

Razlika je bila vendarle očitna- tokrat nisem čivknil, tokrat sem (za)vpil!

Odmevalo je, kot je na družbenih omrežjih odmeval glas ostalih zavednih, a potlačenih državljanov! Ne, za spremembo ni odmeval Damjan Murko ali ostali serpentinški, niti novo dete Ronalda ali a-kanalizacijsko hujšanje. Bil je gnev! Iskreni gnev! Drugorazrednih!

Pa se “vrla” PR mašinerija puhloglavcev, ki sebi pravijo ustvarjalci javnega mnenja, še kar ni dala. Zvrstili so se vsi; najprej javno izpostavljeni politični vrh tranzicijske rdeče buržoazije, katerega poosebljenje je bil najprej Brglez, nato še Cerar, za “elito” pa še liki iz kategorije “drugog voda zaslužni pitomac”, katerih poosebljenje je bila Fajonova, nato še Vilfan.

Da je bilo dogajanje pozorno načrtovano in da gre za vnaprej režirano predstavo, je bilo jasno vsem, tudi ubogemu Ahmadu kakopak, s tem pa se tragikomedija seveda še ni končala.

Čemu se tudi bi, če pa je ravno to tista karta, na katero igrajo?!

Sirec, ki ‘zgleda kot švercer cigaret na bolšjaku in zveni kot Marcos Tavares, je bil pač scenografski vložek, pijani povzročitelj prometne nesreče, ki je odstopil, naslednji dan pa se pustil izvolit’, pa tudi. Nič manj moralni avtoriteti, ki nam ju je navrgel; gledališki igralec, katerega sin je opit umrl v lastnih kozlancah in migrantoljubka iz EP, ki v vstajniškem mestu deli komande lokalnim članicam SD, ki mimogrede finančno opustošijo društva, na čelo katerih jih- tako brezposelne- nastavijo. Lastovka je zamahnila prvič.

Vidite- bratje in sestre- naša Elda in naši vrli predniki, naši “dedi, ki spijo v zemlji tej” so dobro vedeli, kaj nam predajajo. Čeravno so bili progresivni, moderni, so se hkrati zanašali tudi na ti. modrost starih. To domnevam. In kar je najpomembneje: niso se proda(ja)li za pest dolarjev! To vem. “Lutnja je ubita, ugasnil je čas. Ogenj je izgubil svoj jarki obraz. Strmo uporno gre trpki mir, v srca se vseda, neba ni nikjer.” Če to preslikamo na današnji politični parket, nam hitro postane jasno, da je banalizacija javnega pravzaprav cilj. Dialoga, splošne kulture, kurčevega FDV diskurza, če že hočete. In tega ne producira in propagira desnica, ampak levica. No, nazovi levica. Vsekakor od konca leta 2012, odkar je politika novih obrazov po potrebi inštalirana tudi s silo, državnim udarom.

Le pol leta kasneje, ko se v finalu predčasnih MB volitev udarita marioneti v podobi proslulega uni.prof. Fištravca (LDS) in kasnejšega “high school” drž. sekret. Frangeža (SD),

PR “magi” ugotovijo, da trivia znese, naslednje leto- na istem poligonu- dobijo potrditev. Politiko so pač zreducirali na nivo resničnostnih šovov, zato ni nič čudnega, da nam za naslednje leto- spet v MB- v izbor ponujajo osebe iz gostinsko- turistične in PR branže.

Še časovna premica: javnemu predvolilnemu barvanju stolov, ozaljšanemu z ‘z mosta visečimi Ančkami ( predčasne 2013), sledi “plebiscitarna zmaga” (2014), obema pa “neznosna lahkost samopromocije”, če se dotaknemo Kundere, ki so ga neki drugi rdeči buržuji izgnali iz neke druge, a njegove domovine, ko je napisal “Šalo”, s katero je ponazoril resničnost.

No, v tem, da si v okno zabrišeš granitko- kot je to storil še en srednješolec ( MB pod(n)župan Pelko)- potem pa se z lokalnim urednikom menda največje regijske novinarske hiše medijsko pokriješ, seveda ni nič kunderovsko iskrenega, je pa to zares ( huh, nerodna beseda) slaba šala in nazoren prikaz tega, kam smo že pred časom zapluli. V pro-partijske vode “neznosne lahkosti samopromocije”, huh.

Ko to spoznaš in veš, se lahko ponovno zaneseš samo na modrost starih, na Eldo. “Takrat zaihtiš za tisoče ljudi, takrat zaihtiš in to še nisi ti. Vate pride drobna, drobna ptica, ona sladko žalost zvabi ti na lica.” Kot jo je meni zvabil ta prozoren PR show, ki naj bi nam dokazal, da ima Cerar- no, strah- velike oči. Kajti…mati partija ne želi, da zaznamo proces levitve, ampak da nasedemo na njen “latest trick”; posledico nerodnega dejstva, da smo ravnokar morali izbirati med dvema modificiranima komunistoma: instagramcem in vaškim humoristom. Režimska trobila so obupno nizko volilno udeležbo pričakovano namerno prezrla, sicer pa bi jo itak prikrila z navajanjem napol debilnih izjav, tipa Fištravčeve 2014, ko se je ob 76% zmagi zahvaljeval za “plebiscitarno podporo”, pozabljajoč, da je šlo na volišča sprva manj, kasneje pa nekaj več kot 30% Mariborčanov.

Vidite, bratje in sestre, kako se procesi ponavljajo? Čutite?! Tudi Fištravca so podprli vaški

– no, provincialni- humoristi. Ne festivalski. Radijski! Ne Serpentinški. Milančki!

No, ker gre samo osel dvakrat na led, Slovenci pa so politično gledano lahkomiselne ovce in to pravilo zanje posledično ne velja, se je vse skupaj pač le še enkrat več ponovilo.

Se spomnite: lutnja je ubita, ugasnil je čas?!

In ko čas ugasne, smo podrejeni večnemu ponavljanju. Kot ga je doživljal tisti po spremembi in ljubezni hrepeneč lik iz “Neskončnega dne” (Groundhog Day), ki ga je briljantno upodobil Bill Murray. Tisti Phil, ki mu je manjkal “feel”; ki ob komadu “I Got You, Babe!” misli, da je nekdo na radiu pozabil zamenjati trak, ne kapne pa mu, da bi moral svojega, v glavi.

Če smo že pri radijih, festivalih, serpentinških in milančkih: ironija usode, a ena prvih kupnin nič-več-vstajniškega MB župana v vrsti zahval za izvolitev je bil koncert “Feel the Phil”, heh.

Še globlje: filmski Phil je izgubil “feel”, ker ni dojel, da ima opravka s “podgano, ki vidi senco”. Čeravno gre za svizca, ostaja dejstvo, da tudi drugemu največjemu mestu vladajo iz sence, le da formalno odgovorni tega ne želi videti, njegovim pajdašem pa pravijo podganarji. Njim vladajo iz Ljubljane, vsi pa so na ravni Phila, ki nikakor ni dojel, da se ujetost v rutino ponavljanja splača samo kratkoročno. Zanimivo, tudi Phil se je želel sprva potešiti, kasneje odrešiti, po lažji poti, khm, farmacevtsko.

No, nikar prehitro: slovensko kvazi- levičarsko liderstvo temelji ravno na tem- rutini in kratkoročni izplačljivosti. Od nedavnega tudi na farmaciji. Kar pomeni, da Miro Cerar ni naredil nove napake. Nak, Miro Cerar je samo zaključil svojo ero. Cerar je odigral svojo vlogo, kot pred njim Bratuškova, zdaj pa bo predal žezlo. SMC bo mutiral v SMŠ, kot je LDS mutiral v PS, ta pa v…ne spomnim se več dobro, toliko jih je bilo, tako hitro se levijo.

“Spominjanje je trudno, današnji dan boleč,” poje Elda in pravi modrost starih, “mislit, kaj še pride, je več kot odveč.” Res je, banalnost politično- medijskega prostora je dosegla dno. Inkubirana otroka sil kontinuitete ( Levica, bojda), ki sta za lastni promo zlorabila celo parlament ali pa docela antipatični Brglez, ki juriša na Thompsona in sproti aplavdira Bori četniku Čorbi, razlike ni. “Tesnoba je povsod, kjerkoli vase vdreš in najbrž si nikoli do kraja ne prispeš,” nam še zapoje Vilerjeva. 280 000 Slovencev, ki živijo pod pragom revščine; na stotine deložiranih, mnogi večkrat, med katere sodim tudi sam; pogoltne naložbe, plačane z davkoplačevalskim denarjem; greenfield investicije, ki to niso; politični klovni, eden bolj žalosten od drugega, vaški zabavljač, instagramec in dr. prava, ki gazi pojem pravne države. Naj nadaljujem? Raje ne, preberite forume- glas ljudstva, nikakor fake- vse vam bo jasno.

“In ihtiš, ihtiš za tisoče ljudi. Ihtiš, ihtiš, ihtiš in to si tudi ti. Vate je prišla drobna, drobna ptica. In ona bridko žalost zvabi ti na lica.” Kaj jo je torej prignalo, od kod je le prišla? Čisto noter vame, jokat lastovka! Iz PR laboratorija matere partije? Ta win-win situacija? Je sploh lastovka? Zares ( huh, nerodna beseda) sprašujem! Ali pa je feniks? Mistična ptica, ki si vedno znova zgradi gnezdo, se sežge, iz pepela pa vzleti nova, pomlajena!

Jebite se, mene že niste nategnili! Ne s temi poceni PR štosi, kjer Ahmad deluje kot zadnja blenta iz stripa “Družina od vješala”, ki je samo nasledil izjemnega “Alana Forda”, kot je dolgočasni Cerar- ki uprizarja javni harakiri, bolj sepuku, najbrž oibaro- nasledil upogljivo Bratuškovo, ta perverznega Jankovića, ta trendy, a neizvirno Kresalovo, ta…ne spomnim se več dobro, toliko jih je bilo, tako hitro se levijo.

In zakaj? Da bi pač raja- via Šarec- pozabila na vse natege. Da bi verjela. V zastavo, huh.

Zastavo, na kateri rdeča zvezda mutira v “Spoznajte Ahmada!”, heh!

Spoznajte Ahmada?! Spoznajte ZLOvenske rdeče-buržujske medijske natege, mater!

No pasaran! Čas je za spremembo vlog: vam bridka, nam sladka žalost.

Za začetek. Potem pa še ostalo!