Zoran Predin izdal zbirko kratkih zgodb “Dno nima dna”
V Knjigarni Konzorcij so danes predstavili zbirko kratkih zgodb Dno nima dna, ki jo podpisuje priznani glasbenik in kantavtor Zoran Predin. V zbirki, ki je minuli teden izšla pri mariborski založbi Litera, gre po Predinovih besedah za fikcijo, pomešano z osebami in dogodki, ki so pogojno tudi resnični, v njej pa ne primanjkuje humorja.
Predin je za STA ob ljubljanski predstavitvi knjige povedal, da se je vse skupaj začelo s pisanjem kolumn v Objektivu, v katerih je urednik pri založbi Litera prepoznal elemente kratkih zgodb. Nekatere kolumne so v zbirki Dno nima dna objavljene takšne, kot so bile v izvirniku, druge pa je Predin nekoliko podaljšal ter izboru dodal še nekaj doslej neizdanih besedil.
Teme, ki jih v svojih zgodbah obravnava Predin, lahko v bralcu zbudijo aktualne asociacije. V eni od zgodb je Predin denimo popisal, kako pride Superman do uradnika, ker bi rad pridobil dovoljenje za delo v Republiki Sloveniji, da bi rešil našo skupnost. A pri tem naleti na določene ovire.
“V zgodbah je veliko sarkazma in črnega oziroma nekoliko drugačnega humorja. Gre za lahko branje, ki po prvih prejetih komplimentih kaže znamenja literature,” je dodal Predin, kantavtor, ki sicer podpisuje 37 objavljenih glasbenih albumov, tri zbirke uglasbenih besedil, zbirko anekdot, potopise ter dnevnike Druga žena v haremu.
Glede naslova zbirke Dno nima dna je avtor povedal, da je zelo ekspliciten in se navezuje na to, da smo v zadnjih letih priča stvarem, za katere si nismo mislili, da se bodo zgodile. V smislu, da ni nikoli konca.
Janez Markeš je v spremni besedi h knjigi zapisal, da kakovost in svetost ostajata v sredici Predinovega razmišljanja, “katerega ranljivo dostojanstvo skuša zamaskirati s sočnim humorjem in s tezo, da so njegova razmišljanja kvečjemu za sproščeno poletno branje” in opomnil: “Sprostimo se torej v poletni maniri, toda ostanimo budni, kajti ‘sovražnik’ nikoli ne počiva.”
Predinovi “romančki, kratki spisi, črtice, komentarji, kolumne, ali kakor koli še bi se reklo žanru” so po presoji Markeša “točka neprijetnega srečanja, ki pa v sebi nosi neko nepredvidljivo duhovno rešitev”.
Markeš je razmišljal, da je Predin v marsičem lahko neprijeten sogovornik bralcu njegovih tekstov in poslušalcu njegovih pesmi. “In vendar ostaja tam, na drugi strani žalostnega nasmeha, zvesto in v prepričanju, da ljudje lahko sobivajo tudi, če se ne strinjajo, dovolj je, da se spoštujejo in da to mislijo resno. V tej svoji misiji je Predin očitno odločen. Vedno in povsod je zanjo zmožen iti z glavo skozi zid,” med drugim piše v spremni besedi. (sta)