Shakespearska dilema Viole(n)te Tomić: grški jogurt ali sveta voda, to je zdaj vprašanje

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Ko pomislim, da so obstajale realne možnosti, da pred nekaj leti pristanem na listi volilnih kandidatov (predhodnikov) Levice, me spreleti srh. Ko se zavem, da jih sploh ni bilo, me prevzame olajšanje.

Napad na vlado takratnega premiera Janeza Janše se namreč v nasprotju z ustaljenim prepričanjem ni začel z “znamenitimi” mariborskimi vstajami, ki so jih leftardi prekleto potrebovali za prenos dogajanja na državno raven. Ne, tisto je bilo sesutje, zaključna faza. Napad na vlado se je začel v trenutku, ko rdečeburžujski izvoljenec iz Saraoca ni (z)mogel premagati ovire, imenovane “parlamentarna večina”. Da z neko drugo oviro- parlamentarnim pragom – ne bi bilo nekih večjih težav, so bile vzporedno ustanovljene slamnate stranke/ gibanja tipa ZL. Iz tega spoznanja tudi izvira olajšanje: najhuje, kar bi se mi namreč lahko zgodilo, je bilo, da bi me “pozabili”. Česar pa sem bil kot “pozabljeni novinar” itak že vajen. “Biti pozabljen na volilni listi ali pozabiti oddati volilno listo sploh, to je zdaj vprašanje,” sem kasneje pomislil. Pač Shakespeare pod Pohorjem, v gostilni Pohorka. Kdo bi si mislil?!

Ko mi je torej Manca Košir prav tam zamahnila pred obrazom, odsekano rekoč “ja, ampak ji je zdej žeu”, tik zatem pa še bevsknila “ker Janšo, Janšo pa je treba ustav’t, on bo pa vse razprodeu”, je v bistvu ciljno opredeljeno odgovorila na moje- za aktivista, ki ga razjeda shakespearska dilema- najbolj normalno vprašanje: “A ni to tista, ki je Kordežu v imenu Gorenjske banke podelila kredit?!” Koširjeva bo smuknila mimo mene ( najbrž, da ji ne bi zastavil še kakega nerodnega vprašanja na relaciji “komu žal- kdo razprodal”) in se raje posvetila temu, kar se zdi, da najraje počne. Medijskemu koketiranju. Ženšče bo kaj kmalu z domnevnimi psi čuvaji prešlo na “ti”, posebej pa se bo posvetilo najlepši mariborski novinarki Branki Bezjak, “nekoč čudoviti in nadarjeni študentki, kateri sem imela čast predavati”, kot bo dala na znanje.

V navedeno sicer ne dvomim, a je bila prva izmenjava medsebojne nežnosti in naklonjenosti šele uvod v potoke slin(jenja), da nam je na poti iz vstajniškega randija drselo vse do Radvanja. Zvesti obiskovalci Zlate lisice bodo prav gotovo vedeli o čem govorim; gre za višinsko razliko cilja znamenitega smučarskega tekmovanja in ravnine mesta. Nič čudnega potem, da je neka aktivistka na povratku nepretrgoma bentila. “Fak! Bol’še bi b’lo, da smo se v Mladi lipi našli; bi fsaj pice dob’li,” je odmevalo. Nič bolje se ni ( kasneje) godilo drugim. Lezbijka- sestra znanega radijca, ki jo skriva kot kača noge- je s kandidatne liste prav tako izginila kot kafra; da gre le za puntanje zamrlega volilnega telesa, je bilo takoj kristalno jasno.

Ob Bezjakovi bo tam v imenu “časnika s težo” še Glorija Lorenci, nekoč Marinović, izvoljenka enega novinarsko- gledaliških Lorencijev in tista, ki bo skušala preminulo Ireno Polak- Fištravec oprati komentarjev Valvazore Janeze, kar ji bo uspelo v maniri izpeljave rondoja ob Malečniškem mostu. Pa še cel kup jeznih ljudi bo tam. “Privilegirano jeznih”, kot smo kasneje ugotovili. Eden njih, potapljač in profesor menda, bo v kamere na vso moč nabijal, kako jezen da je. Saj razumete, saj poznate: jezen je, ker se “zadeve ( besedni alibi za neopredeljivo) odvijajo v tako smer”; jezen je, ker “s(m)o ljudje tako nesolidarni”; jezen je, ker “ni več tistega ( jugoslovanskega?!) duha”; fak, jezen je, ker “s(m)o vsi jezni”, jezni pa s(m)o seveda, ker je na oblasti Janez Janša, huh.

Pas maters, zakaj bi pa sicer sploh bili jezni?! No, ta jezen posameznik-profesor-potapljač-whatever je kasneje meni, resnično jeznemu posamezniku-pozabljenemu novinarju- marginalcu, tako mimogrede navrgel: “Čuj, slišal sem, da greš v Amsterdam…bi odnesel nekaj moji hčerki, ki tam študira?!”

Zdaj…če “živite” na 220 EUR socialne podpore in se vam gabi prejšnja vlada- katere premier ( ki bo kasneje postal predsednik) je podpisal, da vam lahko v imenu sanacije bank zasežejo tudi to miloščino, ki jo itak v celoti porabite za plačilo najemnine ( da pač niste na cesti in se v “vaše” stanovanje ne bi vselil kak “begunec”)- potem vam hitro klikne, da je s temi “levičarji” nekaj narobe. Hudo narobe. “Privilegirano jezni,” me je znova prešinilo. A pustimo metode aktiviranja in najlepšo MB novinarko ob strani. Za zdaj.

Na opisano sem se spomnil, ko sem prebral kratko agencijsko vest o tiskovni konferenci Violete Tomić. “Viole(n)tno,” sem pomislil. Nak, ni šlo za razkrečene noge ali ime trajekta Jadrolinije, ki jih itak poznam na pamet. Šlo je za nekaj mnogo bolj srhljivega in – kot že tolikokrat poprej, tudi v gostišču Pohorka, kjer sem po dolgem času srečal Shakespeara- zavitega v celofan človekovih, državljanskih pravic in boja za zatirane. Šlo je za aktiviranje volilnega telesa. Poškropljeno s sveto vodico in zalito z jogurtom. Grškim. Iz Lidla.

Branjenje načela ločitve države in Cerkve je namreč ( ne-hote) sovpadlo z “afero Lidl”, v kateri si je multinacionalka privoščila svojevrsten kulturocid. Prav gotovo vsi veste, da so si – v korist povečanja prodaje in t.i. ekonomije obsega- dovolili korekturo znamenite krščanske cerkve Sv. Anastazije na grškem otoku Santorini. Kar ne samo, da je poniževanje kristjanov, pač pa je tudi poniževanje ateistov, gnostikov in nasploh vseh razmišljujočih.

Ampak ne, tovariši in tovarišice se niti z besedo niso ozrli na računalniško generirano odstranjevanje križev s pokrovčkov jogurtov; namesto tega so raje bentili preko nekega lokalnega fara, ki si je- na željo vaščanov, staroselcev mimogrede – dovolil blagosloviti šolo.

To pa še ni bilo vse: levičarska predstava za javnost je bila tempirana na nekaj drugega, “afera Lidl” se ji je pa(č) zgodila nepričakovano. Če bi poslušali njihovega ljubljenega “Đoleta”, bi prav gotovo vedeli, da “netko to od gore vidi sve”. Ampak to bi jih sesulo. V temeljih. Levičarski PR je bil- bratje in sestre, tovariši in tovarišice- tempiran na objavo kandidature Maje Makovec Brenčič za mesto predsednice Slovenije. Huh! In tako je tiskovna konferenca tudi potekala: po principu “good guy- bad guy”, heh. Good guy je bila- uganili ste- čebelica Maja; tista ista, ki leta s cveta na cvet in na medeno molžo vodi Vilija in Flipa in hrošča rogača, s katerim se nihče noče igrati, ker vedno zmaga. Če to prerišemo na politično zelenico, dobimo tovarišico Majo, ki leta s funkcije na funkcijo in na medeno molžo dodatkov za delo vodi Mira in Špengo, ne pa tudi Janše, ker ( na volitvah) vedno zmaga in nihče noče z njim v koalicijo. Ali pa(č) ne sme. Prebedno. Preprozorno. V stilu nič-več-vstajniškega mariborskega župana, ki mu nasedajo samo še privilegirano jezni in – verniki!

In tu naša Viole(n)t(n)a pade v Alicino luknjo, kar jo odnese v čudežno deželo rdeče in bele kraljice, nas- njeno domnevno občinstvo- pa tudi. Le da ne nasedamo vsi na “Milan vs. Janez” in Liga prvakov blefe. In fortune cookie, na katerem piše “Pojej me!”.

Pri pisanju kolumne se me je- brezdomca, kot sem, daleč stran od rojstnega mesta, zaobjetega v Ligo prvakov- polastila nostalgija. In kot vemo, je nostalgija prvi korak k totalitarizmu. Ne verjamete? Naložite si “Ameriške grafite”, filmsko mater vseh nostalgij. Tam je vse lepo in prav, nič narobe, kar pa je narobe pa je zato, da je bolj prav. Žal nam je, da je ne živimo. Podobno je Tomićeva pristala v poceni ponaredku sicer politično nekorektne Pervanove “Večerne šole”, ki – koj, ko se “u radnji” pojavijo njej podobni modeli- postane politično korektna, huh. Nostalgična in razširjena na ex-Yu prostor.

Če zanemarimo poceni štose sarajevskih burekdžinic, beograjskih predmestij, vašarišta v Šabcu in slovenskih lokalnih bolšjakov…čuti kdo- bratje in tovarišice- širitev prostega trga? Ekonomijo obsega?! Lidl?! Če kaj, se- sestre in tovariši – rdeči buržuji spoznajo na ustvarjanje dobička, zavitega v ideologijo. Enkrat v obliki revolucij in hudih jam, spet drugič v obliki proizvodnje pol-izdelkov in zagotavljanja poceni delovne sile.

Nekoč, ni dolgo še tega

Zato so jih v Londonu v 19.stoletju izumili, zato so jih v ZDA v prvi polovici naslednjega stoletja izurili in kmalu za tem opremili. Pač tisto poglavje filma “Zeitgeist”, ki ga rado spregledajo. Čeprav je za časa vstaj večina “boljševikov” papagajsko ponavljala “Zeitgeist, Zeitgeist”, se je slednji zanje nehal pri “Chapter One”. Pri “Manou, Minos, Misis, Mojzes” kontinuiteti! Kaj več jih ni zanimalo in jih niti ne bo, ker je prav to njihov cilj- kontinuiteta.

Bad guy tega “branjenja ustave” je bil namreč največji favorit predsedniških volitev, Borut Pahor. Ki je tisti z začetka zgodbe. Slab premier, dober predsednik. Pozer, a z namenom. Edini doslej, ki mu je uspelo vsaj za silo poenotiti ideološko razdvojene. Kar nas kar samo navede na dejstvo, da je s takimi by-pass strankami in s takim ciljno usmerjenim PR vsaka novonastala situacija za tvorce slednjih win-win kombinacija. Kajti sporočilo je na sublimnem nivoju sledeče: MMB je naredila napako, a je vsaj podala prijavo inšpekciji, za katero bo kasneje kar sama tulila, da je neodvisen organ, heh. Pahor, nasprotno, je vdano stal in se dobrikal klerikalcem, fašistom, vernikom, beli gardi…janšistom skratka, čeravno je- kako zanimivo- samo udejanjal voljo ljudstva. Ko sem spremljal ti- navidezno vsaksebi- dogajanji, me je spreleto: “Bože mili, a kdo od teh kdaj poje jogurt?!” Slabo odigran skeč slabih igralk vendarle ima svoj namen: Levica je- bratje, tovarišice in fari- inkubirani otrok sil kontinuitete.

Ki ga ne moti, da fotošopirana znamenita cerkev nima križa, še manj Liga prvakov kot taka, ker sta obe znak družbe spektakla in z njo povezane nebrzdane potrošnje. Ne moti, ker je nedorasel. Simbolna praznost je namreč družbeni imperativ, ki ga potencirajo ravno mediji. Tudi zato se Večerova spletna stran na dan ( ne)pomembne “fuzbal tekme” odene v vijoličasto barvo. Kjer se hkrati- kot prva- s komentiranjem “sveta voda incidenta” odzove Urška Mlinarič, širši javnosti znana po patetičnih izlivih sočustvovanja z “begunci” na makedonski meji.

Pravoverna tudi tokrat ni razočarala; zapisalo se ji je o Slovencih, “ki so se osvobodili religijsko hlapčevskega jarma”. Da po drugi strani EU via Merkel na veliko uvaža z religijo okovane muslimane, ji je najbrž ušlo iz radarja, makedonski avanturi navkljub. Kakor je “pozabila”, da so v primeru Lidl na noge skočili tudi Čehi, ki so sicer najbolj ateističen narod iste EU in- pogubno za Mlinaričevo- ne želijo sprejeti “begunskih kvot”.

Še več, Čehi so masovno podprli pismo njihovega nadškofa grškemu veleposlaništvu, v katerem je kardinal Dominik Duka izrazil ogorčenje nad barbarskim in nekulturnim dejanjem in solidarnost z Grki ob “nerazumnem ponarejanju zgodovine in napadu na kulturno dediščino celotnega človeštva”.

Heh, pogubno tudi za njene nalogodajalce; če kdo, vedo prav Čehi, kaj so predanost kulturi, nenasilju in tolerantnosti. Jan Palach in “Obsluhoval jsem anglického krále”, kot zadnji v nizu znamenitih filmov znamenitih režiserjev, so za to najboljši dokaz. Dovolj izkušenj imajo z nemško- nacistično pa tudi rusko- komunistično okupacijo, da bi jim Mlinaričke tega sveta, volkulje zavite v ovčjo kožo, solile pamet. In njihovi nalogodajalci, kajpak.

Vidite, Mlinaričevi, Tomićevi, Večeru in ostalim medijem se napad na simbolni svet milijard duš ne zdi problem, se jim pa zdi nekaj kapljic svete vode, ki je – po skromnem ateističnem mnenju avtorja tega zapisa- navadna vodovodna, začinjena z morebiti mrmrajočo traparijo.

A tudi avtor tega zapisa ve, da ravno “mrmrajoča traparija” nenazadnje mutira v križ, ki predstavlja simbolno vrednost tako razrasle kulture nekega izoblikovanega sveta, ki predstavlja okvir, znotraj katerega se je razvilo vse ostalo. Ali pa večina. Zato tudi ve, da je početje, kjer se nekomu na nos nabija nerazsodnost in iracionalna predanost, sam pa počneš isto- kreiraš vernike, namreč- skrajno nevarno in predstavlja ravno tisto raven medijsko plasirane oikofobije, ki grozi, da bo pokončala tudi vse tiste, ki temu nasprotujejo.

Bolj konkretno?

Večerovi pis(d)uni trenutno pišejo slavospeve povprečni nogometni ekipi, ki je- bolj, kot ne- zašla v nogometno Ligo prvakov. Namesto, da bi javno obsodili gnusno realnost, v kateri se “meščani” sredi belega dne štihajo ( da, koljejo) za neke papirčke, ki jim omogočajo vstop na stadion v xy fazi obnove, jo še podpihujejo. In si večajo branost na način, da “podarjajo” 10 kompletov treh     ( 3!) vstopnic. In s tem ustvarjajo- koga? Da, vernike!

Nič čudnega: vsem, razen redkim privilegirancem, gre za nohte in v tako ponižanem mestu je tudi pol milijona na zelenici zasluženih EUR kajpada zavidanja vreden dosežek. In točka poistovetenja, a ne simbolna.

Ni kaj, tudi pri Večeru se spoznajo na ekonomijo obsega. Potrošniki so danes najbolj zaželena kategorija, v vernika pa jih kreiraš s pomočjo družbe spektakla ( Liga prvakov), velekapitala multinacionalk ( Lidl) in medijev masovne manipulacije ( spet Večer). In politika (Tomić)? Slednja da- heh, ironija usode- žegn. Za novega Evropejca, križanca potrošniškega in verskega totalitarizma, sektaško usmerjenega, simbolno in vsebinsko praznega!

O moj Shakespeare, zakaj si nas zapustil?

Shakespearjev dvom je seveda ultimativni dvom razmišljujočega evropskega sveta. Včasih je bolje nekaj žrtvovati, nas uči in biti trenutno nesrečen, kot pa tega ne žrtvovati in biti trenutno srečen, ker lahko to mutira v nesrečo, ki je ni moč popraviti. Kar me ponovno pripelje do Tomićeve, ki v “branjenju ustavne ureditve za vse religije” pač izkazuje nostalgijo za svojo pravo domovino: BiH. Pro- jugoslovansko. Nostalgično naivno, od katere ni ostal niti “J”!

Kako daleč od politične realnosti je, nam pove dejstvo, da Merklova ravno za BiH zahteva udejanitev načela “en državljan- en glas”, kar bi zlahka prineslo dominantnost najhitreje množečim se: muslimanom. In novo muslimansko državo še bližje srednji Evropi, teroristično izurjeno in pod sunitsko kontrolo. Kar pomeni, vsaj s perspektive Hrvatov in Srbov, katolikov in pravoslavcev torej- vojno.

Zato je pomembno, da nas razjeda Shakespeare in da nikoli ne prestopimo spodnje meje svojih idealov. Da raje žrtvujemo zanje svojo trenutno, navidezno srečo. In ta se ne skriva v Mariboru- vstajniški prestolnici, ki je (iz)rodila Tomićke, Trčke in podobne- ki tudi tokrat nosi plamenico radikalizma in kjer se splača žrtvovati in umreti le za nogometno vstopnico. Še manj v ponarejenem Lidlovem jogurtu. Najmanj pa v Viole(n)t(n)i Tomićevi, ki meni, da moramo živeti njene sanje in ideale.

Žalostno, a resnično: ne samo Shakespeare, tudi Houellebecq ( Podreditev) in Rutar ( Matrica Forever) bi morala biti obvezno (pred)parlamentarno branje. Igralke tam očitno še ne pomenijo spremembe in majhna je verjetnost, da kdaj tudi bodo.

To ni njihovo poslanstvo, tam ni njihove simbolne vrednosti.