Angela Merkel zagotovo še četrtič kanclerka, a kdo poleg CDU in CSU v koalicijo še vprašanje

Nekaj dni pred volitvami je bitka za glasove v Nemčiji v polnem zamahu. Skoraj nobenega dvoma ni, da bo zmaga še četrtič zapored pripadla Angeli Merkel, čeprav je še lani kazalo drugače. Vprašanje pa je, s kom bo konservativna unija CDU in CSU oblikovala koalicijo. Boj za preostanek glasov je odprt, veliko volivcev pa še neodločenih.

Večina Nemcev si želi predvsem stabilnosti in to predstavlja Merklova

“Medtem ko je svet po izglasovanju brexita v Veliki Britaniji in izvolitvi Donalda Trumpa v ZDA že navajen volilnih presenečenj, v Nemčiji vse ankete napovedujejo še eno prepričljivo zmago konservativne unije gospe Merklove. Očitno se ji bo uspelo še utrditi na položaju neprekosljive voditeljice Nemčije, vodilne političarke v EU in gonilne sile mednarodnega sodelovanja v svetu, ki ga pestijo politične krize in vzpon nacionalizma,” so zapisali v britanskem Financial Timesu (FT).

“Večina Nemcev si ne želi večjih sprememb. Številni so z vlado zadovoljni. Gospodarski položaj ocenjujejo pozitivno. Brezposelnost je nizka. In po štirih letih velike koalicije med CDU/CSU in SPD ni prave polarizacije. To pa je dobro izhodišče za Angelo Merkel,” je za STA predvolilno razpoloženje povzel komunikolog z univerze v Hohenheimu in avtor več knjig o nemški politiki Frank Brettschneider.

“Merklova predstavlja stabilnost, kontinuiteto in zanesljivost. To morda deluje dolgočasno, a večina volivcev to ceni, še posebej spričo zunanjepolitičnih turbulenc,” pravi.

Ankete Uniji napovedujejo med 35 in 40 odstotkov glasov, kar jo postavlja daleč pred socialdemokrate SPD. Če bi Nemci kanclerja volili neposredno, bi Merklova kanclerskega kandidata SPD Martina Schulza premagala s kar okoli 50 odstotki proti 25.

Boj za tretje mesto med skrajno desno Alternativo za Nemčijo AfD, liberalci FDP, Levico in Zelenimi je medtem odprt. Trenutno najbolje kaže AfD, ki se ji obeta več kot deset odstotkov glasov, kar je sicer občutno manj, kot so ji ankete napovedovale lani. Čeprav je jasno, da ne bo prišla na oblast, saj sodelovanje z njo zavračajo vse stranke, bo vstop AfD v bundestag svojevrsten pretres za Nemčijo.

SPD tudi s Schulzem na čelu ostaja v krizi

Po drugi strani je SPD po štirih letih velike koalicije v slabi formi. Ko so januarja za svojega kanclerskega kandidata izbrali nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta, je stranko zajela evforija, v anketah je z 20 poskočila na 30 odstotkov. A že do poletja je bilo pravljice konec.

Poznavalci se v glavnem strinjajo, da je to le v manjši meri krivda Schulza, temveč je bolj on “žrtev nesposobnosti SPD”, kot se je v pogovoru za STA izrazil zunanjepolitični urednik pri Süddeutsche Zeitung Stefan Kornelius.

Kanclerki je v minulih letih uspelo še dodatno zavzeti politično sredino, vsi govorijo o socialdemokratizaciji CDU. Obenem ji uspeva pri volivcih pobirati zasluge ne le za gospodarske uspehe, ampak tudi za socialne ukrepe odhajajoče vlade. “SPD preprosto manjka prepričljiv argument za zamenjavo Merklove,” opozarja Brettschneider.

Schulz je v ospredje postavljal obljube o več socialne pravičnosti, kar pa je bilo v državi, kjer gre večini bolje kot kadarkoli doslej, očitno napaka. “Na splošno zaznavanje socialne neenakosti v Nemčiji ni tako močno, da bi lahko vodilo v večje spremembe,” je za STA ocenil politolog Wolfgang Bergem z univerze Siegen. Volilno geslo CDU Za Nemčijo, v kateri dobro in radi živimo, se zdi bolj na mestu.

Poleg tega je SPD podobno kot socialna demokracija drugod po Evropi že dlje časa v krizi. “SPD je pred velikim izzivom, mora se na novo definirati, to pa je za stranko zelo težko,” je za STA opozoril nemški socialni psiholog Christian Schneider.

Begunska kriza okrepila skrajno desnico, a prevlade Merklove ni ogrozila

Odprtje meja beguncem leta 2015 je nemško družbo kot še nikoli prej razdelilo na zagovornike in nasprotnike Merklove ter kanclerko pahnilo v “najglobljo luknjo” v njeni dosedanji politični karieri, iz katere pa se ji je uspelo izkopati. Izgubila je sicer del volivcev na desnici, a je to nadoknadila z novimi, bolj levo usmerjenimi oz. sredinskimi.

Za njeno vrnitvijo stoji več faktorjev. Eden je zagotovo ta, da se je število novih prosilcev za azil medtem bistveno zmanjšalo in so se razmere stabilizirale.

Morda še pomembnejše pa je kanclerkino razumevanje nemškega volivca. “Merklova ne vodi kampanje na politiki odprtih vrat in to se ujema z razpoloženjem v državi (…) Mnogim je všeč podoba Nemčije kot zgleda človekoljubnosti. A obenem vedo, da država ne more še naprej sprejemati beguncev, kot jih je. In to kombinacijo občutkov nagovarja Merklova,” je za bruseljski spletni bilten Euractiv pojasnil nemški novinar Robin Alexander.

A begunska kriza je vodila v porast desnega populizma. To se ne odraža le v volilnih triumfih AfD, ampak tudi na ulicah, kjer predvolilne shode CDU redno kalijo protesti skrajnih desničarjev. Merklova je bila večkrat celo tarča obmetavanja s paradižniki, kar je bilo še pred leti nepredstavljivo. Kljub prepričljivi prednosti v anketah je kanclerkina avra nepremagljivosti vendarle zbledela, ocenjuje FT.

Poznavalci sicer poudarjajo, da je razlogov za krepitev skrajne desnice več. “Tega besa ne podžiga zgolj begunska politika Merklove, ampak tudi nemoč, občutek, da jih tisti tam zgoraj ne jemljejo resno,” ocenjuje nemški Spiegel. Tudi Bergem opozarja, da številni volivci AfD prihajajo z nasprotnega političnega pola. “To so protestni volivci, ki so prej podpirali Levico, še posebej v nekdanji vzhodni Nemčiji.”

Bolj od volitev bo zanimivo oblikovanje koalicije

Volitve vendarle še niso povsem odločene. Boj med manjšimi strankami je napet in od tega bo odvisno, kakšna koalicija bo mogoča po volitvah.

Konservativci bi si najbolj želeli v koalicijo z FDP, a sodeč po anketah bi takšna koalicija potrebovala še tretjega partnerja, kar bi lahko bili Zeleni. Bergem ocenjuje, da je takšna koalicija malo verjetna, saj bi bila preveč tvegana: prvič v povojni Nemčiji bi jo namreč sestavljale več kot dve stranki, poleg tega so stališča FDP in Zelenih na mnogih področjih, od evropske do okoljske politike, diametralno nasprotna.

Kot teoretično možna, čeprav še manj verjetna, se omenja koalicija SPD, Levice in Zelenih. SPD tokrat prvič ni že v naprej izključila možnosti koalicije z Levico, za kar je bila deležna kritik Merklove, da si v negotovih časih ne bi smeli privoščiti takšnih “eksperimentov”, piše nemška tiskovna agencija dpa.

Najverjetnejša se tako zdi nova velika koalicija. Še posebej po edinem televizijskem soočenju Merklove in Schulza je v medijih prevladala ocena, da sta nastopila tako prijazno drug do drugega, kot da bi se že pripravljala na ponovno sodelovanje.

Kljub temu se poznavalci strinjajo, da si tega ne želijo niti črni in še manj rdeči, saj se obe stranki v veliki koaliciji težko profilirata. Nezadovoljstvo v konservativnejšem delu CDU in še posebej v CSU je precejšnje. Merklovi očitajo, da jih je v koaliciji z SPD popeljala vse preveč proti politični sredini. Še veliko bolj nenaklonjeni temu so v SPD. Njihovi strahovi izpred štirih let, ko so se le stežka odločili za vstop v vlado, so se potrdili.

Analitiki se strinjajo, da bi SPD še ena velika koalicija škodila. Politolog Oskar Niedermayer je za dpa posvaril, da bo vodstvo SPD ob slabem volilnem izidu zelo težko prepričalo članstvo za ponovno koaliranje z Merklovo.

Kakorkoli se bo že iztekla koalicijska matematika, Brettschneider napoveduje, da “velikega političnega premika po volitvah ni pričakovati”. (sta)