“Stati inu obstati” v resničnem življenju: pisatelj Boris Pahor praznuje častitljivi 104. rojstni dan

V Izoli so se z literarnim pogovorom poklonili tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju, ki bo v soboto praznoval 104. rojstni dan. Pahor se je spomnil obdobja ustvarjanja revije Zaliv, bil pa je tudi kritičen do aktualnega dogajanja. Gostje so osvetlili pomen omenjene zamejske revije, ki je pomagala graditi pluralni prostor v Sloveniji.

[su_box title=”BORIS PAHOR: ŽIVLJENJEPIS”]

Glede tržaškega pisatelja Borisa Pahorja je znano domala vse. Marsikdo o njem reče, da je neverjeten, korenina. Zgodovinski spomin Pahorja, ki je 28. avgusta 2017 dopolnil 104. leta, je še vedno oster, za svoje poslanstvo pa si je zadal, da misli in doživetja in izkušnje širi med mlade. V njihovi aktivni vlogi prepoznava možnost za spremembo v svetu.

Pahor se je rodil 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času v Avstro-Ogrske in leto pred začetkom prve svetovne vojne. Sedemleten je bil priča požigu slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920, kar je popisal v delu Grmada v pristanu ter romanu Trg Oberdan. Njegovo mladost sta zaznamovala odvzem maternega jezika in življenje v multietničnem okolju, bil pa je tudi priča rasti nacionalistične in fašistične ideologije v Italiji. V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in leta 1941 poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga aprila 1945 osvobodili. Svoje taboriščne izkušnje je Pahor med drugim strnil v romanu Nekropola (1967), ki je bil leta 1990 preveden v francoščino, nato pa še v številne druge jezike. Prav ta roman mu je prinesel svetovno prepoznavnost.

Tudi sicer so njegova dela priznana prek meja in velja za enega najbolje prodajanih slovenskih avtorjev v tujini. Leta 1952 se je Pahor poročil z Radoslavo Premrl, sestro slovenskega narodnega heroja Janka Premrla – Vojka, ki je preminula leta 2010. Spomine na njuno več kot pol stoletja dolgo skupno življenje je strnil v delu Knjiga o Radi. Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. V Jugoslaviji je odmeval intervju, objavljen v posebni izdaji revije, brošuri Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. V pogovoru s Pahorjem in Alojzom Rebulo je Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji.

Aprila so ob odprtju njegovega spomenika v ljubljanskem parku Tivoli, postavljenem v bližino spomenika Kocbeku, pri Mladinski knjigi priredili simpozij v čast reviji Zaliv, ob pisateljevem 104. rojstnem dnevu pa izdali zbornik prispevkov s srečanja. Pahor, tudi zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur, je vselej poudarjal, da je nacionalna zavest nujna za preživetje Slovencev v Italiji ter človeka in človeštva v svetu.

Za svoja literarna dela je prejel vrsto nagrad in časti, med njimi Prešernovo nagrado (1992), srebrni častni znak RS (2000) in francoski red legije časti (2007). Ob 102. rojstnem dnevu je prejel častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.

V minulih letih se je Pahor rad gibal med mladimi. Leta 2015 je založba italijanska založba Nuovadimensione izdala knjižico Quello che ho da dirvi (Kar vam imam povedati). Gre za dialog med Pahorjem in skoraj 90 let mlajšimi dijaki. Kot je za STA povedala literarna zgodovinarka Tatjana Rojc, so osrednje teme dela identiteta, jezik, pisanje, literatura, življenje, vojna, duša in ženski svet. Pobudnik dialoga je bil furlanski intelektualec Angelo Floramo. Knjiga se začenja z vprašanjem, ali se Pahor počuti Slovenca ali Italijana, na kar pisatelj nesporno odgovori, da Slovenca. Njegov odgovor se nato razširi na temo narodnosti in državljanstva, kot je večkrat poudaril, dva povsem različna pojma. Dijake so ob srečanju z njim zanimale različne stvari. Dijakinja višje srednje šole Magrini-Marchetti iz Humina v Furlaniji Mila Feregotto (18) je ob pisateljevih razmišljanjih o pomenu narodne zavesti in identitete ugotavljala, da identiteta ni stvar genetike temveč kulture, nekaj globljega in pomembnejšega. Kot je še povzela Tatjana Rojc, se delo dotika tudi narodnega genocida primorskih Slovencev v obdobju fašizma, ki se za Pahorja začenja s požigom Narodnega doma, osrednja tema pa je zgodovina 20. stoletja, ki jo Pahor dijakom osvetljuje skozi prizmo svoje osebne izkušnje ter izkušnje primorskih Slovencev. Pahor je dal mladim misliti. Dijakinji z že omenjene šole Sofii Baldini (18) se je ob Pahorjevih spominih na obdobje fašizma ter njegovo bivanje v več koncentracijskih taboriščih porodilo vprašanje, ali je boj človeka proti človeku resnično nemogoče izkoreniniti. Zanimivo pa je bilo vprašanje dijaka Mattea Cucchiara (18), ali tudi v sodobni družbi zaznava kakšno obliko totalitarizma, ki izhaja iz fašizma in nacizma in ali se je mogoče izogniti temu, da zapadeš v past totalitarizma. Pahor v pismu dijakom na koncu priporoča politično dejavnost, ki pa naj bo osnovana na znanju, na poglabljanju in študiju zgodovine, prava in diplomacije, zato, da bo svet lahko doživel pravo spremembo.[/su_box]

Peter Tomšič, predsednik uprave Mladinske knjige, ki je skupaj s Cankarjevo založbo pripravila današnje srečanje, je tako v zvezi z zbornikom z letošnjega simpozija o reviji Zaliv z naslovom Moč povezav spomnil, da gre za “zgodovinski dokument o Pomladi, ki se je na Primorskem začela bistveno prej kot v Ljubljani”, s čimer je izpostavil vlogo omenjene revije pri dogajanju, ki je vodilo vse do osamosvojitve. “To je zasluga Zaliva, to je zasluga sodelavcev Zaliva ter Borisa Pahorja in njegove žene,” je dodal.

Urednik zbornika Zdravko Duša je opozoril, da je dolgo veljalo, da se je neke vrste pluralizem v povojni slovenski družbi skušalo uveljaviti prek Perspektiv in Revije 57 ter vse tja do “odločilnega reza” z Novo revijo, da pa Zaliva v tej zgodbi ni bilo. A na simpoziju se je pokazalo, kako je ta pluralni prostor nastajal tudi s pomočjo Zaliva.

Sam Pahor je spomnil, kako so revijo začeli tako rekoč “iz nič”, kako ga je Edvard Kocbek spodbujal k literarnemu ustvarjanju, podoživel pa je tudi več epizod iz časa med in po vojni.

Sicer pa je bil slavljenec kritičen do določene drže internacionalizma, ki je še danes prisotna. “Še danes tukaj pri vas, v Kopru, velja italijansko-slovensko prijateljstvo, tako da Slovenec, ki piše danes slovensko, rekel bi prepričljivo in s spoštovanjem do svojega naroda… ne pride do nagrade, ker je preveč Slovenec,” je opisal in navedel primer publicista Milana Gregoriča v zvezi z (ne)podelitvijo Kocjančičeve nagrade.

Ob tem je Pahor kritiziral tudi sedanji odnos “naših” levičarjev v zamejstvu. Kot je poudaril, so kulturniki s povezovanjem na kulturnem področju dosegli, da je Trst spremenil odnos do Slovencev, vendar gre tu za širše vprašanje: “Slovenska kulturno-gospodarska zveza v Trstu je še danes na tej liniji. Niti enkrat ne boste slišali nekoga… da bo rekel: rešujmo slovenski narod… Edino do tega so prišli: rešujmo slovenski jezik. Slovenskega jezika pa ne bo nobeden reševal brez narodne zavesti.”

Nasproti aktualnemu internacionalizmu je Pahor postavil koncept enotnosti v pluralnosti, kakršen naj bi veljal v Evropski uniji, tiste, ki ga imajo za nacionalista, pa je označil za kratkovidne. (sta/ured)