Vsestranski performer John Malkovich pred ljubljanskim nastopom: Glasba ima nesmrtno moč, ki je ostale umetnosti nimajo!
Ameriški zvezdnik John Malkovich, znan kot igralec, ki se lotiva tudi drugih, hibridnih umetniških projektov, je pred nocojšnjim ljubljanskim nastopom z ansamblom I Solisti Aquilani o svojem delu spregovoril pred novinarji. Med drugim je dejal, da rad sodeluje pri glasbenih projektih, ker ima glasba nesmrtno moč.
Nocojšnji nastop je, kot je povedal, del projekta, ki se ga je lotil že pred petimi leti s pianistko Ksenio Kogan in je bil premierno predstavljen v Južni Koreji s korejskim komornim orkestrom. Sledili so nastopi v Berlinu in Londonu, z Anastasjo Terenkovo, ki ga bo spremljala tudi nocoj, pa je nastopil že v Helsinkih, Buenos Airesu in Mendozi.
Šnitkejev Koncert za klavir in godala ocenjuje kot zelo zanimivo delo z veliko moči. Po njegovih besedah se odlično spaja z literarnim delom – romanom argentinskega pisatelja Ernesta Sabata Grobovi in junaki, katerega del interpretira v sklopu projekta. V obeh delih je čutiti paranojo, obsedeno ponavljanje pa tudi razodetje, meni Malkovich. Na novinarsko vprašanje, ali je delo aktualno, je odvrnil, da je bil Sabato resen pisatelj, zato bi bila žalitev, če bi iskal vzporednice v realnem, idiotskem svetu politike in medijev.
Kot je spomnil, se je v zadnjih letih lotil veliko podobnih, hibridnih projektov. Med drugim je sodeloval pri projektu s priznanim španskim skladateljem Albertom Iglesiasom z naslovom A Registered Patent – A Drummer Inside A Rotating Box, izvedel je performans The Music Critic in osem let sodeloval z orkestrom Dunajske akademije. Med drugim je v predstavi The Infernal Comedy igral avstrijskega serijskega morilca Jacka Unterwegerja in se v mešanici opernega in dramskega gledališča preizkusil v vlogi legendarnega ljubimca Giacoma Casanove. Letos je v Hamburgu svetovno premiero doživela predstava Just call me God: A dictator’s final speech.
Gledališče, ki ga označuje za veliko bolj organsko obliko kot film, primerja s surfanjem. Tako kot med surfanjem na mali deski iščeš veter, ga iščeš tudi na odru. “Ta veter nisem jaz, tudi ni občinstvo, pač pa je veter spoj med občinstvom in materialom,” je pojasnil.
Na vprašanje, kaj ga žene k tako različnim projektom, je odvrnil, da rad počne stvari, ki se mu zdijo zanimive in od katerih se lahko še kaj nauči. Glasbeni projekti se mu zdijo še posebno zanimivi, saj ima glasba po njegovem mnenju nesmrtno moč, ki je druge umetnosti nimajo.
Glede prihodnost filma ni najbolj optimističen. “Ko sem začel igrati v filmih, se je te snemalo štiri mesece, danes se jih štiri tedne, kmalu se jih bo štiri dni. Vprašanje je, kdo bo v prihodnosti še hodil gledat filme v kino,” je bil kritičen.
Na vprašanje, ali se je atmosfera v Hollywoodu kaj spremenila glede odnosa do ameriškega predsednika Donalda Trumpa, pa je odvrnil: “Ne moreš nekoga poklicati in dobiti Hollywooda”. Dodal je, da se sicer sam izogiba takim vprašanjem, ker je preveč zaposlen. (sta)