Dr. Deisinger v ločenem mnenju leta 2010: Piranskega zaliva ni mogoče razmejiti in Slovenija ima teritorialni izhod na odprto morje!
Kot je znano, je arbitražno sodišče prejšnji teden razglasilo sodbo, po kateri Slovenija ni (več) pomorska država, saj ji ni zagotovljen dostop do mednarodnih voda, pač pa kvečjemu le služnostna pot čez hrvaške teritorialne vode. Vendar pa je Ustavno sodišče RS marca 2010, ko je ustavno presodilo arbitražni sporazum, takrat stvari presodilo drugače.
Ustavno sodišče je takrat odločilo, da točka (a) prvega odstavka 3. člena, točka (a) 4. člena ter drugi in tretji odstavek 7. člena Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške niso v neskladju s 4. členom Ustave Republike Slovenije v zvezi z II. razdelkom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. »Mnenje je sprejelo soglasno, razen V. in VI. točke izreka, ki ju je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Mozetič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Pri presoji se Ustavno sodišče ni spuščalo v oceno primernosti Arbitražnega sporazuma, niti ni o njem podalo kakršnekoli vrednostne sodbe,« je zapisano na spletni strani ustavnega sodišča. »Razdelek II Temeljne ustavne listine je treba razumeti v smislu mednarodnopravnega načela uti possidetis.Zato je meja na kopnem ustavnopravno varovana tam, kjer je potekala meja med republikama v okviru nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, meja na morju pa po črti, do katere je Slovenija pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast do odprtega morja. Glede morske meje je namreč treba upoštevati, da je Republika Slovenija obalna država in da je bila že v okviru nekdanje Jugoslavije obalna republika, ki je na določenem delu Jadranskega morja izvajala dejansko oblast in je imela tudi teritorialni dostop do odprtega morja.
Ustavnopravno varstvo državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pa ne pomeni, da je na ustavni ravni določen tudi njen potek v naravi. Tako na kopnem kot na morju je treba ustavnopravno varovano mejo konkretizirati na ravni mednarodnega prava. Prav temu je namenjen Arbitražni sporazum, ki nalogo konkretizacije meje podeljuje arbitražnemu sodišču. Iz presojanih določb jasno izhaja, da Arbitražni sporazum ne določa poteka državnih mej med državama pogodbenicama, temveč gre za akt, katerega namen je vzpostaviti mehanizem za mirno rešitev mejnega spora. Pravila, ki določajo organizacijo, pristojnosti in delovanje arbitražnega sodišča, pa niso protiustavna.«
Ob tem velja spomniti tudi na pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika dr. Mitje Deisingerja, ki je spomnil na mnenje US, da bo razsodba arbitražnega sodišča pomenila mednarodnopravno razdelitev nekdanjega pravno enotnega jugoslovanskega morja v severnem Jadranu. »Iz tega sledi obveznost Republike Slovenije, da glede meje na morju postavi ustrezen predlog za pošteno in pravično razdelitev tega dela Jadranskega morja, kot tudi predlog za stik teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem.«
V zvezi s tem Deisinger ugotavlja, da je Slovenija je kot del nekdanje Jugoslavije imela teritorialni izhod na odprto morje, kar je v eni izmed svojih not izrecno priznala tudi Hrvaška. Prav tako dostop Slovenije do mednarodnih voda izhaja tudi iz dejstva, da je Slovenija edina mednarodno pravna naslednica Osimskih sporazumov, prav tako je Slovenija tudi naslednica Sporazuma med Vlado SFRJ in Vlado Republike Italije o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama iz leta 1968. Italija je s tem Sloveniji priznala epikontinentalni pas, ki se začne južno od točke T5. »Z epikontinentalnim pasom ima Slovenija logično tudi teritorialni izhod na odprto morje,« je takrat zapisal Deisinger.
Ustavno sodnik je tudi opozoril, da je Slovenija pred 25. 6. 1991 izvajala jurisdikcijo v Piranskem zalivu in zunaj zaliva do točke T5 s kontrolo mejne policije Koper na jugoslovansko-italijanski morski meji. »Piranski zaliv je imel v okviru SFRJ status notranjih morskih voda (Zakon o obalnem morju in epikontinentalnem pasu, Uradni list SFRJ, št. 49/1987). Tak status je ohranil tudi po osamosvojitvi. Po določbi 5. člena Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 120/2006 – uradno prečiščeno besedilo) so vsi zalivi notranje morske vode Republike Slovenije, torej tudi Piranski zaliv.«
Kot je še zapisal, razmejitev v Piranskem zalivu »ne pride v poštev tudi po mednarodnem pravu, saj Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (Uradni list SFRJ, MP. št. 1/1986) v 6. točki 10. člena delitev izključuje pri zgodovinskih zalivih (ang. “historic” bays), Piranski zaliv pa ima vse značilnosti takšnega zaliva«.
Deisinger je tudi spomnil, da se bo moralo ob določitvi poteka meje na morju arbitražno sodišče moralo opredeliti tudi do obalnega območja. »Prav na območju bivše cone B STO je namreč meja najbolj nedoločena, zato bo moralo arbitražno sodišče določiti potek meje originarno.«
No, zanimivo je, da je Ustavno sodišče RS pozitivno presodilo ustavno-pravni vidik arbitražnega sporazuma, kar je podprl tudi Deisinger, vendar pa je končna odločitev mednarodnega arbitražnega sodišča v Den Haagu očitno povsem drugačna kot si je zamislilo Ustavno sodišče RS…
Je dr. Deisinger povedal vse in še več! Aribtraža nas je stala ogromno, škoda je zahvaljujoč Pahorju nepopravljiva!
Pahor je iz Kučanovega gnezda, zato tudi takšna anti-slovenska dejanja!
Spet smo potegnili ta kratko, zelo ta kratko!
Tako je dr. Deisinger! Slovenija je vedno imela teritorialni stik z mednarodnimi vodami! Vedno!