Župan Razkrižja se boji, da bodo nekateri občani po odločbi arbitražnega sodišča živeli na drugi strani meje!

Župan Metlike Darko Zevnik je pojasnil, da so jim v četrtek obljubili tudi pomoč na terenu. “Takoj ko bo znano, se bodo oglasili pri nas in razložili ljudem razsodbo,” je dejal. V občini Metlika živi po njegovih besedah v dveh spornih zaselkih ob meji okoli 40 ljudi.

Župan Občine Razkrižje Stanko Ivanušič pa je dejal, da tudi v primeru, če bo sodišče razsodilo o meji “v škodo” prebivalcev, da bo “Slovenija maksimalno pomagala, da bodo prebivalci imeli čim več pravic, tudi če bodo že morali živeti na drugi strani meje,” je dejal.

[su_box title=”Arbitražno sodišče bo določilo potek meje med Slovenijo in Hrvaško”]Predsednik arbitražnega sodišča Gilbert Guillaume bo v četrtek med 14. in 16. uro predstavil odločitev sodišča o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško, tako na kopnem kot na morju, kje ima Slovenija stik z odprtim morjem in kakšni bodo režimi za uporabo morskih območij. Odločitev sodišča bo dokončna, stekla bodo prizadevanja za njeno uresničitev. Arbitražno sodišče bo po sedmih letih in pol, od kar sta tedanji slovenski premier Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor 4. novembra 2009 podpisala arbitražni sporazum, končalo delo. Sporazum je sicer v imenu predsedstva Sveta EU podpisal tudi švedski premier Fredrik Reinfeldt. S sporazumom, ki so ga slovenski volivci leta 2010 potrdili tudi na referendumu, sta se državi zavezali, da predajata vprašanje meje, ki ga nista bili sposobni rešiti v skoraj 20 letih pred tem, arbitražnemu sodišču. V zameno za sklenitev sporazuma je Slovenija odpravila vse zadržke v procesu hrvaškega približevanja EU, katere članica je Hrvaška postala 1. julija 2013. V skladu z arbitražnim sporazumom sta obe državi s seznama, ki ga je oblikovala Evropska komisija, izbrali predsednika sodišča in dva člana, nato pa imenovali še vsaka svojega arbitra. Mejo so začeli določati predsednik Gilbert Guillaume ter sodniki Vaughan Lowe, Bruno Simma, Jernej Sekolec in Budislav Vukas. Prvič so se z državama sestali 13. aprila 2012. Proces je tekel bolj ali manj po načrtih, od predstavitve memorandumov za zagovor svojih stališč in dvojnih odgovorov do končne ustne obravnave, kjer se je v dveh tednih nastopov skoncentriralo vse, kar sta Ljubljana in Zagreb pripravila v podkrepitev svojih stališč. In ko je sodišče sredi julija 2015 že napovedalo, da bo razsodbo objavilo sredi decembra istega leta, se je zapletlo – čez slaba sva tedna so bili objavljeni prisluhi pogovorov med arbitrom Sekolcem in tedanjo slovensko agentko Simono Drenik. Hrvaška je ocenila, da je s tem prišlo do nepovratne kontaminacije postopka in napovedala enostranski izstop iz arbitražnega procesa in odstop od arbitražnega sporazuma. Slovenija je temu oporekala in tudi arbitražno sodišče je 30. junija 2016 odločilo, da je Slovenija sicer kršila arbitražni sporazum, da pa te kršitve niso bile takšne, da bi Hrvaška lahko izstopila iz sporazuma in da sodišče ne bi moglo sprejeti končne razsodbe. Sodišče je tako nadaljevalo delo, sicer v spremenjeni sestavi – po odstopu obeh nacionalnih arbitrov sta njuni mesti zasedla Rolf Einar Fife in Nicolas Michel, ki ju je 25. septembra 2015 imenoval predsednik Guillaume. V skladu s 3. členom arbitražnega sporazuma morajo arbitri določiti potek meje na morju in na vseh 670 kilometrih kopenske meje, določiti stik Slovenije z odprtim morjem in še režim za uporabo ustreznih morskih območij. Mejo morajo določiti na podlagi “pravil in načel mednarodnega prava”, pri določitvi stika in režima za uporabo morskih območij pa za “dosego poštene in pravične odločitve” lahko upoštevajo še “pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov”. Ključni datum je 25. junij 1991 – noben enostranski dokument ali dejanje po tem datumu naj ne bi imelo vpliva na odločitev arbitražnega sodišča. Sodišče mora tako v bistvu predvsem ugotoviti, kje natančno je na ta presečni datum potekala meja na kopnem, saj je že Badinterjeva komisija leta 1992 potrdila, da so po načelu uti possidetis iuris meje med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami tudi meje med novonastalimi državami. Na kopnem je tako pravzaprav spornih le nekaj točk, medtem ko se bo meja na morju določila povsem na novo, saj v nekdanji skupni državi na morju meja med republikami ni bilo. Najtežja naloga arbitrov je tako zagotovo določitev meje na morju in t. i. junctiona Slovenije z odprtim morjem. Tu je tudi srčika spora med državama, ki sta se praktično že takoj sporekli glede prevoda te besede. Z objavo razsodbe se bo delo arbitražnega sodišča končalo. Državi bosta imeli v skladu z arbitražnim sporazumom nato pol leta časa, da “ukreneta vse potrebno za izvajanje te odločbe, vključno s spremembo nacionalne zakonodaje, če bo to potrebno”. Slovenija obljublja, da bo svojo domačo nalogo naredila in določila sporazuma uresničila. Hrvaška po drugi strani napoveduje ravno obratno in celo svari, da implementacije sodbe ne bo dovolila. V Ljubljani zaenkrat zatrjujejo, da bo “bitka” za implementacijo očitno potekala na dolgi rok. Vodilo Slovenije v odzivih bo postopnost, legalnost, sorazmernost in potrpežljivost, nikakor pa ne prisila. Predvsem pa bodo v prvi vrsti pomirili in poskrbeli za ljudi, ki jih bo sodba sodišča morda neposredno zadevala.[/su_box]

Arbitražno sodišče bo v četrtek objavilo dokončno odločitev o poteku meje med Slovenijo in Hrvaško tako na kopnem kot na morju. Mejo mora določiti na podlagi pravil in načel mednarodnega prava, ob upoštevanju še pravičnosti in načelu dobrososedskih odnosov pa morajo določiti tudi stik oz. “junction” Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij.

[su_box title=”Razmejitev na morju in stik z odprtim morjem glavno vprašanje arbitraže”]Meja v Piranskem zalivu in stik Slovenije z odprtim morjem je eno glavnih odprtih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško pri določanju meje med državama. Gordijski vozel bo v četrtek z objavo sodbe dokončno presekalo arbitražno sodišče. Hrvaška sicer pravi, da odločitve ne bo spoštovala. A ji bo težko nasprotovala. V nekdanji Jugoslaviji meje na morju med republikami niso bile določene. Glede na ugotovitve Badinterjeve komisije iz leta 1992, da so meje nekdanjih republik meje novonastalih držav, Slovenija v skladu z načelom uti possidetis zagovarja, da je bil na presečni datum 25. junija 1991 Piranski zaliv v celoti slovenski, saj so slovenski organi oblasti izvajali jurisdikcijo v celotnem zalivu in še čez. Prav tako Slovenija zagovarja, da je imela ob razpadu skupne države teritorialni izhod na odprto morje. Hrvaška je temu v zgodovini reševanja vprašanja meje vseskozi oporekala. V Zagrebu zatrjujejo, da so v času SFRJ tudi hrvaški pomorski policisti prihajali v Piranski zaliv in da torej jurisdikcija Slovenije ni bila izključna. Hrvaška tudi meni, da bi bila v skladu s konvencijo ZN o mednarodnem pomorskem pravu (Unclos) pravična edinole meja po sredini Piranskega zaliva, ki ga je sama preimenovala v Savudrijsko valo. Zavrača tudi slovenske trditve, da je Piranski zaliv “zgodovinski” in zatorej v skladu z omenjeno konvencijo lahko deležen posebnih okoliščin pri določanju meje. Ker bi se meja po sredini zaliva končala na meji z italijanskim teritorialnim morjem, kot je bila določena z osimskimi sporazumi, Slovenija ne bi mogla imeti teritorialnega stika z odprtim morjem, ki se v skladu z razmejitvijo med SFRJ in Italijo začne južno od točke T5. Pa četudi bi bila Hrvaška “velikodušna”, je od zadnje točke na slovenskem kopnem (piranska Punta oz. Rt Madona) več kot 12 morskih milj do točke T5, kar bi pomenilo, da bi bila določitev slovenskega teritorialnega morja v nasprotju z mednarodnim pravom, kot ga določa Unclos, so vseskozi utemeljevali v Zagrebu. Enako bi veljalo celo, če bi Slovenija kot zadnjo točko svojega kopnega štela skrajni konec rta Savudrija – razdalja do točke T5 je prav tako večja od 12 morskih milj. Po drugi strani je bila Hrvaška bolj ali manj gluha za zamisli, da konvencija Unclos z omejitvijo pasu teritorialnega morja na 12 morskih milj od osnovnih linij obale določa predvsem njegov maksimalen obseg, kar pa ne pomeni, da to območje ne more biti manjše, torej da Hrvaška ne bi izpolnila upravičenja po Unclosu v celoti. Konec koncev je to dejstvo v vseh mejnih zalivih, kjer se maksimalne pravice sosednjih držav do teritorialnega morja prekrivajo in je torej treba najti razmejitev med morskimi pasovi, čeprav je res, da običajno ta praksa ne gre v korist mednarodnega morja. Inovativno rešitev tega vprašanja je nakazal sporazum Drnovšek-Račan, ki je bil 20. julija 2001 sicer parafiran, a nikoli potrjen (t. j. podpisan in ratificiran); Hrvaška je od njega odstopila, ker da bi se s predlagano rešitvijo meje na morju odrekla “hrvaškemu ozemlju”. Sporazum je predvideval, da bi Slovenija dobila okoli 80 odstotkov Piranskega zaliva, s posebnim koridorjem pa tudi stik z odprtim morjem. Hrvaška bi ob osimski meji z Italijo ohranila še “trikotnik” teritorialnega morja. V omenjenem koridorju, ki bi pravzaprav postal mednarodno morje, državi ne bi izvrševali posebnih suverenih pravic, kot je npr. razglasitev posebne izključne gospodarske cone. Tovrstno rešitev, torej da se “pripelje” odprto morje do slovenskega teritorialnega morja, je Slovenija predlagala tudi na arbitraži, za katero sta se državi s podpisom arbitražnega sporazuma dogovorili novembra 2009. V skladu s tem sporazumom mora sodišče določiti potek meje med državama na kopnem in morju z uporabo mednarodnopravnih pravil in načel. Določiti mora stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij, pri čemer pa lahko sodišče za dosego poštene in pravične odločitve ob mednarodnem pravu upošteva še pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov. Glede na povzetek stališč, ki jih je po ustnem delu arbitraže junija 2014 objavilo sodišče, je Slovenija zahtevala 12 morskih milj teritorialnega morja od rta Savudrije in območje epikontinentalnega pasu “od slovenskega stika z odprtim morjem do vzporednika na 45 stopinjah in 10 minutah zemljepisne širine”. Hrvaška je na drugi strani zagovarjala, da gre meja lahko od ustja reke Dragonje samo po sredini Piranskega zaliva do meje z italijanskim teritorialnim morjem. S tem tudi ne more priti do teritorialnega stika Slovenije z odprtim morjem, ampak bi določilo “junction” iz arbitražnega sporazuma lahko pomenilo le režim plovbe znotraj hrvaških teritorialnih voda. Hrvaška tako meni, da določitev “stika” ne more vplivati na poprejšnjo določitev poteka meje. Pri pojmovanju sredinske črte bo Hrvaška najverjetneje vztrajala tudi po objavi arbitražne razsodbe, za katero tako ali tako napoveduje, da je po aferi s prisluhi pogovorom med slovenskima arbitrom in agentko, ne bo spoštovala. A morebitni drugačni rešitvi od sredinske črte bo po mnenju slovenskih mednarodnih pravnikov težko mednarodno pravno upravičeno nasprotovala – meja na morju med Slovenijo in Hrvaško bo s sodbo arbitražnega sodišča določena prvič. Hrvaška nasprotnega pravnega argumenta tej sodbi ne bo imela.[/su_box]

Odločba bo dokončna, brez možnosti pritožbe, državi pa naj bi ju implementirali v šestih mesecih. Slovenija zatrjuje, da bo odločbo sodišča spoštovala, ne glede na to, kakšna bo. Hrvaška pa na drugi strani napoveduje nasprotno in zatrjuje, da je iz arbitraže izstopila zaradi afere z nedovoljenimi pogovori med slovenskim arbitrom in agentko, ker da je s tem proces nepovratno kontaminiran. Arbitražno sodišče je lani te obtožbe že zavrnilo in zatrdilo, da kršitve niso bile tako hude, da ne bi moglo dokončati zadane naloge. (sta/ured)