Potuhnjena banksterja: Boris Zakrajšek in Gorazd Jančar le pričala pred Logarjevo komisijo, a oba z “izgubo spomina”!

Boris Zakrajšek je preiskovalni komisiji o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji sicer poslal opravičilo, da se seje ne bo udeležil zaradi obveznosti, ki jih je imel načrtovane pred prispetjem vabila na zaslišanje. »Žal moram ugotoviti, da sta se obe priči na neki način izognili pričanju pred preiskovalno komisijo, čeprav so bila vabila pravočasno posredovana,« je takrat ocenil predsednik preiskovalne komisije dr. Anže Logar. »Če ima kdo čisto vest in dela v skladu s standardi, pričanje pred preiskovalno komisijo ne bi smelo biti težava,« je še dejal dr. Logar.

Preiskovalna komisija je kasneje pričama poslala tudi dopis, s katerim ju je seznanila, da sta se seje dolžni udeležiti, razen če posredujeta pisno dokazilo o bolniški odsotnosti ali neodložljivi obveznosti. Ker preiskovalna komisija po besedah dr. Logarja dokazil od nobene izmed prič ni prejela, so člani in člani in članice preiskovalne komisije soglasno sprejeli sklep, da se Borisa Zakrajška in Gorazda Jančarja prisilno privede z odredbo prek sodišča.

Preiskovalna komisija namerava tako obe priči zaslišati danes, 8. maja 2017, ob 10. uri.

Boris Zakrajšek, ki so ga nekateri mediji poimenovali kar »zmagovalca tranzicije« je v sistemu največje državne banke služboval kar 16 let. Leta 2002 je prevzel vodenje hčerinske banke NLB  – LHB Frankfurt, to mesto pa zapustil 2008. Zadnja afera, povezana z najbolj znano hčerinsko družbo NLB, je v javnosti odmevala lansko leto, ko so mediji razkrili, da je frankfurtska banka LHB leta 2007, torej v času, ko je banko vodil Boris Zakrajšek, »na lepe oči« Krešimiru Milanoviću, bratu nekdanjega hrvaškega premiera Zorana Milanovića, odobrila visok kredit. Gre še za eno izmed zgodb o slabih kreditih, ki se je odvijala v hčerinskih družbah NLB na Balkanu. Po pisanju enega izmed slovenskih časopisov, ki je pridobil kreditno dokumentacijo, slednja kaže, da je banka LHB Frankfurt od odobritve posojila oktobra 2007, čeprav bi moralo biti to vrnjeno do leta 2009, podpisala devet aneksov, zadnjega maja 2012, s katerimi se je spreminjalo predvsem zavarovanje. Dolg, ki ga je NLB prevzela od LHB Frankfurt, naj bi v vsem tem času iz 3,25 milijona evrov narasel že na 4,28 milijona. Mediji so omenjeni posel poimenovali kar »smrtni greh« hčerinske družbe NLB.

Druga priča, Gorazd Jančar, pa je bil vrsto let direktor švicarskega podjetja v stoodstotni lasti največje slovenske banke NLB Interfinanz, in je svoje poslovanje s hčerinskimi družbami nato razširilo tudi v nekatere evropske države na jugu in vzhodu. Skoraj tri četrtine bančnega portfelja je imelo podjetje osredotočenega v Srbiji, na Hrvaškem, v Makedoniji in Črni Gori. Po tem, ko so iz NLB Interfinanz dolga leta prihajale novice o odličnem poslovanju, Jančarja pa prikazovale kot odločnega direktorja, se je v času svetovne gospodarske in bančne krize ter po njej tako kot pri mnogih drugih bankah razkril velik obseg slabo zavarovanih bančnih kreditov. Gorazd Jančar je iz banke odšel z letom 2013.

[su_box title=”PRIČE ŠE VEDNO IZGUBLJAJO SPOMIN”]O podeljevanjih slabih in nezavarovanih bančnih kreditih nekdanja vodilna bančnika Zakrajšek in Jančar ne vesta ničesar, ker se ničesar ne spomnita tako kot mnoge druge priče pred njima. Pred preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji sta včeraj vendarle pričala nekdanja predsednika uprav hčerinskih bank NLB Boris Zakrajšek, LHB Frankfurt, in Gorazd Jančar, Interfinanz. Boris Zakrajšek, ki so ga nekateri mediji poimenovali kar »zmagovalca tranzicije«, je v sistemu največje državne banke služboval kar 16 let. Vodenje hčerinske banke NLB je prevzel leta 2002, to mesto pa zapustil 2008. Na zaslišanju je bančno luknjo, ki so jo davkoplačevalci leta 2013 pokrili s petimi milijardami evrov, označil za nesrečno zgodbo, za katero pa stojijo imena in priimki. Odgovornost za bančno luknjo po njegovem mnenju nosi tudi Banka Slovenije, ki se je »katastrofalno počasno« odzvala na krizo, ki je svet zajela leta 2009. Glede osebne odgovornosti pa je bil zelo samozavesten: »V nobenem primeru nisem odgovoren za kakršno koli izgubo,« je zatrdil, ob tem pa je dr. Logar razkril, da je zavarovan z odškodninsko odgovornostjo v vrednosti 20 milijonov evrov. Ko je predsednik preiskovalne komisije dr. Anže Logar Zakrajška vprašal o konkretnih poslih, je slednji, tako kot večina prič pred njim, izgubil spomin. Ničesar naj ne bi vedel o kreditiranju s strani LHB Frankfurt tistih podjetij s sedeži v davčnih oazah, kot so Bahami in Britanski deviški otoki, katerih skupna točka naj bi bilo nadaljnje kreditiranje poslov po Balkanu. Po tem, ko mu je dr. Logar iz pridobljenih dokumentov prebral primer kreditiranja podjetja Light blue trading iz Bahamov, kjer v kreditni mapi ni bilo niti kreditne pogodbe, posel pa je imel znake pranja denarja, je Zakrajšek obljubil, da bo pri kolegu, ki je bil zadolžen za kreditiranje, preveril navedene podatke. Zakrajšek se ni spomnil niti posla LHB Frankfurt z SCT, pa čeprav je bil v času vodenja banke tudi predsednik nadzornega sveta SCT. Podružnica LHB v Ljubljani se je zadolžila pri SCT, hkrati dala kredit Delfiju v lasti vodilnih SCT, ta pa isti dan kredit LHB Ljubljani z zastavljenimi deleži v SCT, ki bi v primeru neplačila prešli v last Defija. Zakrajšek se ni spomnil niti tega, da banka ni imela ustrezno oblikovane politike kreditiranja in zavarovanj, na kar je leta 2007 opozorila služba za notranjo revizijo NLB. »Jaz sem bil samo predsednik,« je med drugim dejal in dodal, da se bančna luknja ne začne s podelitvijo kredita. Leta 2008 je banko zapustil zaradi izgub, ki so bile posledica slabih posojil, kljub temu pa je na zaslišanju zatrdil, da je banko zapustil v dobri kondiciji. V času, ko je bil Zakrajšek predsednik uprave LHB Frankfurt, je bil tudi predsednik nazornega sveta SCT in hkrati še v enajstih institucijah NLB Skupine. »Koliko je na leto prineslo to, mislim, gledam v luči tega, da ste uspeli potem po 16 letih v NLB v bistvu si zgraditi tako krasen dvorec?« je zanimalo dr. Logarja. V medijih je pred leti namreč odmevala gradnja Zakrajškovega zimskega dvorca na Blokah. Zimski dvorec Bloke leži na 1.749 kvadratnih metrov veliki parceli na Godičevem, stavba, ki je zgrajena, pa obsega 995 kvadratnih metrov. »Ja pridite pogledat, da vam pokažem, kakšen ta krasen dvor je,« je vehementno odgovoril Zakrajšek. V nadaljevanju je pred preiskovalno komisijo pričal še Gorazd Jančar, ki je bil vrsto let direktor švicarskega podjetja v stoodstotni lasti največje slovenske banke NLB Interfinanz, in je svoje poslovanje s hčerinskimi družbami nato razširilo tudi v nekatere evropske države na jugu in vzhodu. Skoraj tri četrtine bančnega portfelja je imelo podjetje osredotočenega v Srbiji, na Hrvaškem, v Makedoniji in Črni Gori. Iz banke je odšel leta 2013, zapustil pa je za kar 125 milijonov evrov slabih kreditov. Tudi pri pričevanju Gorazda Jančarja smo lahko opazovali »izgubo spomina«. Jančar se namreč ni spomnil, ali je lastnik družbe Izvazuda, dr. Logar pa je vprašal: »Tega se ne morate spomniti, ker ste bili direktor uprave? Predsednik uprave ste bili, saj ste vi sklepali te pogodbe.« Eden izmed članov preiskovalne komisije pa je Jančarjevo izgubo spomina pospremil s komentarjem, da se mora spomniti vsaj svojih odgovorov o tem, da se nečesa ne spomni.[/su_box]

Pripis: Preiskovalna bančna komisija DZ je danes zaslišala Borisa Zakrajška, ki je med letoma 2002 in 2008 vodil hčerinsko družbo NLB v Nemčiji LHB Frankfurt, prej pa bil v upravi NLB. Za bančno sanacijo so po njegovem krive “napačne poteze” in “prepozna reakcija”, kar je povedal že na zaslišanju leta 2014 pred prvo bančno komisijo DZ. A na tokratnem zaslišanju je Zakrajšek bil še bolj podvržen amneziji, saj se ključnih poslov “ni spominjal”.

Na vprašanje, ali se čuti odgovornega za bančno luknjo, je odgovoril, da se subjektivna odgovornost presoja “vemo, kje”, objektivna pa da vedno obstoja. “Vsak je imel določena pooblastila in določeno odgovornost. Je pa ta bančna luknja ena nesrečna zgodba,” je ocenil, a za njo po njegovem stojijo imena in priimki.

Obseg bančne luknje se mu zdi “absolutno diskutabilen”. Bistvo zanjo pa je po njegovem to, da je bila rast kreditnega portfelja “absolutno previsoka, za kar je odgovorna centralna banka” ter “katastrofalno počasen odziv na krizo”.

Kot na pričanju pred prvo bančno komisijo je spomnil, da je v letih 2009 in 2010 iz slovenskega prostora izšlo 11 milijard evrov denarja, saj so tuje banke v Sloveniji poslale denar bankam maticam. Zato so podjetja iskala vire pri domačih bankah, “ki so bile preveč radodarne”, je ocenil.

Izrazil je obžalovanje, da se v drugi bančni sanaciji oblast ni obrnila na monetarne strokovnjake, ki so uspešno izpeljali prvo sanacijo. “Sanacija bi bila mnogo cenejša, če bi bil koncept drug,” je menil. Ponovil je tudi stališče glede reševanja obveznosti do hrvaških varčevalcev, ki jih je podal na zaslišanju pred prvo komisijo.

Čeprav je zatrjeval, da je LHB ob svojem slovesu pustil v dobri kondiciji, se večine poslov, ki mu jih je kot primere neprimernih bančnih praks našteval predsednik preiskovalne bančne komisije Anže Logar (SDS), ni spomnil. Večkrat je protestiral, da Logar bere iz dokumentov, ki se jih sam ne spomni in jih nima “pred seboj”.

Logar ga je denimo povpraševal o poslih banke z družbo SCT, kjer je bil Zakrajšek tudi predsednik nadzornega sveta. Zanimal ga je posel, ko se je podružnica LHB v Ljubljani zadolžila pri SCT, hkrati dala kredit Delfiju v lasti vodilnih SCT, ta pa isti dan kredit LHB Ljubljani z zastavljenimi deleži v SCT, ki bi v primeru neplačila prešli v last Defija. Zakrajšek se posla ni spomnil.

Logarja je zanimala tudi zgodba prodaje LB Maksima Istrabenzu in nazaj NLB, vloga Igorja Bavčarja v nadzornem svetu LHB in povezave. A Zakrajšek je zatrdil, da je sam iz Maksime odšel na željo kadrovika, ki pa ga ni želel poimenovati. Na vprašanje, zakaj je imela Maksima Holding v istem času v LHB boniteto a, v NLB pa c, ni znal odgovoriti.

Tudi o kreditiranju podjetij iz bančnih oaz, kot so Bahami, Britanski Deviški otoki, katerih skupna točka naj bi bilo kreditiranje poslov po Balkanu, ni vedel nič. Logar mu je predočil primer kreditiranja Light blue trading iz Bahamov, kjer v kreditni mapi ni bilo niti kreditne pogodbe, posel pa je imel znake pranja denarja. Zakrajšek ni vedel ničesar, je pa Logarju obljubil, da bo pri kolegu, ki je bil zadolžen za kreditiranje, preveril te podatke.

Zakrajšek je zatrjeval, da so poslovali v skladu z zakoni in predpisi ter ni poznal poročil nadzornih institucij, ki so poročale o slabem upravljanju s kreditnim tveganjem, tveganih poslih ipd. Skliceval se je na ugotovitve hiše Ernst & Young, ki jih sam ni videl. A mu je Logar povedal, da je tudi ta hiša ugotovila podobno kot druge.

Tega, da banka ni imela ustrezno oblikovane politike kreditiranja in zavarovanj, na kar je leta 2007 opozorila služba za notranjo revizijo NLB, se ni spomnil. Je pa Logarju predlagal, naj komisija zasliši še druge člane uprave LHB, kot na primer Nikolo Mrkiča, dolgoletnega člana uprave, in Vlada Juraka, pa tudi Matjaža Jevniška, ki ga je nasledil na čelu banke.

“Luknja se ne začne s podelitvijo kredita,” je poudaril ter zagotavljal, da so bili vsi krediti zavarovani. Zakaj jih pozneje niso unovčili, ni vedel povedati. “Vprašajte tistega, ki je bil za mano,” je predlagal. Sicer pa so kreditne mape, kot je dejal, obsežna zgodba: “Jaz sem bil samo predsednik …”

Za ugotovitve o njem, ki jih je pisal “šepetalec” v Nedeljskem dnevniku je po njegovem zaslužen Niko Kavčič, ki mu je zameril, da ni “ustregel njegovim željam, kar se tiče njegovih sorodnikov”. Kot je pojasnil, je bila v filiali v Münchnu zaposlena Kavčičeva hči in ko so enoto ukinili, je ta začela odnašati dokumente iz banke, “šepetalec” pa da je o njih začel prirejeno pisati v tem časniku.

Tožbe proti njej niso sprožili iz več razlogov, je dejal. Glavni je bil ta, da tega ne bi mogli dokazati, saj niso smeli posegati v njeno računalniško korespondenco, četudi je bil računalnik služben, je pojasnil.

Na vprašanje, zakaj center za notranjo revizijo NLB ni smel opraviti revizije in pregledati kreditnih map v LHB, je dejal, da so morali delovati v skladu z nemškim zakonom o delničarjih, delničar LHB pa ni bila le NLB, ampak tudi Hrvati, Makedonci ipd. “Smo imeli tožbo Hrvaške za milijone evrov, to niso bili heci,” je dejal.

Glede svoje karierne poti je med drugim povedal še, da je moral leta 2002 zaradi odločitve politike iti v tujino. “Veste, kdo je bil takrat na oblasti in kdo je kadroval v NLB,” je dejal in na Logarjevo vprašanje, če finančni minister, odgovoril, da predsednik vlade. “A kadrovik je bil nekdo drug. Ne bom razlagal javno,” je dodal.