Slava četverici, ki je bila najbolj vnetljiva iskra slovenske pomladi; mineva 29 let od začetka afere JBTZ!

Mineva 29 let od aretacije Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasića in Francija Zavrla ter s tem začetka afere JBTZ. Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO) je ob tej priložnosti danes pripravilo “pohod po poteh afere JBTZ”, ki se je popoldne zaključil s pogovorom z Janezom Janšo in Davidom Tasićem.

Že dopoldne je Janez Janša na to temo tvitnil: Prišli so po Ivana, potem po mene in Davida. Bili smo sami. A nastal je Odbor in nato nas je bilo 100.000. #JBTZ”

“Večina energije, ki je napajala slovensko pomlad, je izhajala ne toliko iz občutka, da je treba zaščititi človekove pravice, ampak da smo Slovenci izkoriščeni,” je povedal Janša. To se je po njegovih besedah kazalo v tem, da je sojenje potekalo na vojaškem sodišču, da je bil to zaprt proces, da ni bilo civilnih odvetnikov in pa da se je sodilo v tujem, hrvaškem jeziku.

“Zdaj tega ni, zdaj imamo samostojno državo, svojo državo. Takrat smo lahko krivili druge, zdaj pa jih ne moremo, lahko sebe. To je bistvena razlika,” je povedal predsednik SDS. “Razlika je v tem, da se je takrat propagiral nek enopartijski sistem, ki je bil zapisan v ustavo, zaščiten z vojsko, policijo, Udbo in sodišči, zdaj se pa delamo, da imamo neko demokracijo in vladavino prava, pa tega ni,” je poudaril.

[su_box title=”JANEZ JANŠA: na večini prireditev, ki jih prikazuje nacionalna televizija, prevladujejo simboli bivše države”]Janez Janša je izpostavil nekatere strateške razlike med tedanjim in sedanjim časom: »Takrat se je odkrito propagiralo nek enopartijski režim, ki je bil zapisan v ustavo, zaščiten z vojsko, policijo, Udbo in sodišči, zdaj se pa delamo, da imamo demokracijo in vladavino prava, pa tega ni.« Spominja se, da večina energije, ki je napajala slovensko pomlad, ni izhajala iz zgolj iz občutka, da je treba zaščititi človekove pravice, ampak iz občutka, da smo Slovenci izkoriščani. Kot pravi, smo takrat za stanje lahko krivili druge, danes pa imamo svojo državo in bi bilo kriviti druge precej licemerno. V Jugoslaviji je bilo po besedah predsednika SDS tudi precej bolj jasno, kdo je kaj in kje. Danes je precej več sprenevedanja. Ob tem je izpostavil množične prireditve in proslave. »Imamo samostojno državo, nov grb, novo zastavo, a na večini prireditev, ki jih prikazuje nacionalna televizija, prevladujejo simboli bivše države,« je bil kritičen. Podobno se je zgodilo s Himno RS. V času, ko smo bili še v bivši totalitarni državi, je narod za himno spontano prevzel besedilo Prešernove Zdravljice, ki je, po besedah nekdanjega premierja, sijajno. Po treh letih življenja v samostojni državi, so nam pustili samo internacionalno kitico, saj je »vse ostalo, kar je v Prešernovi Zdravljici, za nekatere, kot je rekel nekdanji predsednik države, nepotrebna osamosvojitvena navlaka. Dopustno je samo tisto, kar nima nobene veze z narodovo identiteto in tradicijo. Ravno s tistim, kar je v času slovenske pomladi ponovno prišlo na plano.« Del mlade generacije nostalgično gleda na neke čase, za katere niti približno ne vedo, kako so izgledali. »Podoba je nastala na podlagi neke propagande. To kaže moč tega propagandnega stroja,« je dejal Janša, a kot ocenjuje, je zadeva že tako absurdna, da prihaja do preloma: »Pred nami so precej turbulentni časi, ko bo to pokanje in lomljenje precej glasno in se bo slišalo, ker gre za spopad identitete s praznino, ki vedno odmeva.« Aretacije Janše, Borštnerja, Tasiča in Zavrla so bile izvedene na podlagi enega samega dokumenta, za katerega so po besedah Tasiča ob prejetju domnevali, da gre za vojaško skrivnost, iz njega pa je bilo jasno razvidno, da gre za vmešavanje vojske v civilno sfero, kar že po takratni ustavi ni bilo legalno. Janez Janša je dodal, da informacija, da se pripravlja vojaški udar, ni bila neka velika skrivnost in ta dokument »ni bil niti razlog niti povod za aretacijo, bil je izgovor«. Janša je pojasnil, da motiv natančno piše v stenogramu pogovora Tomaža Ertla in Milana Kučana z vrhom slovenske represije, Udbe, ki je objavljen v knjigi 25 let pozneje: »V tem stenogramu Ertl pravi, da tovariši v Beogradu velikokrat ne razumejo, da oni v Sloveniji znajo obvladovati in reševati stvari brez velikega pompa in da so pri tem bistveno bolj učinkoviti od preostalega dela Jugoslavije. Da pa vendarle v zadnjem času nekatere špice preveč štrlijo in jih bo treba porezati.« Žal je bil ta stenogram objavljen šele 8 let po dogodkih, do takrat pa se je na veliko sprenevedalo, kako slovenska politika nima nič s tem in kako je Kučan šele čez dva dni izvedel za aretacijo. A kot pravi Janša, se skuša to sprenevedanje potegniti tudi v današnje čase, saj ni bilo nobenega pogumnega novinarja, ki bi koga karkoli vprašal. »Če bi se kak tak novinar našel, bi verjetno doživel usodo Igorja Pirkoviča,« je dejal. Dotaknila sta se tudi vloge Mladine. Sogovornika sta si bila edina, da je Mladina v svojem začetku odigrala zelo pozitivno vlogo, a kot je dejal Tasič, se je že zelo kmalu začela čutiti instrumentalizacija s strani Kučana. Relativno svobodno je pisala le do leta 1989. Po tistem je, tako Tasič, »medijski prostor postal prostor strank, Mladino je zagrabila LDS in od takrat je to več ali manj glasilo LDS.« Ključno v procesu osamosvajanja pa je bilo po besedah obeh vrenje, ki se je ustvarilo ob aretacijah. »Osamosvojitve ne bi bilo, če ne bi bilo demokratizacije in prvih večstrankarskih volitev, volitev pa ne bi bilo, če ne bi bilo tega vrenja Slovenske pomladi. To vrenje je dalo množičnost in energijo temu prvemu modernemu nacionalnemu konceptu, ki ga je leto prej podala 57. številka nove revije,« je bil jasen Janšam, ki je izrazil prepričanje, da če ne bi bilo kolektivnega poguma in množičnega sprejetja, bi te teze ostale zgolj na papirju. Janez Janša se je dotaknil tudi svoje takratne kandidature za predsednika ZSMS leta 1988. Kot je dejal, se je iz nečesa, kar se je začelo kot provokacija oblasti, izcimilo nekaj zelo resnega. Glavna obtožba takrat je bila, da gre meščanski skupini pri Novi reviji za oblast. Skupina okoli Janeza Janše je pri kandidaturi pripravila program za mladinsko stranko s podnaslovom: »Na očitke, da nam gre za boj za oblast, odgovarjamo: DA.« S tem so želeli pokazati, da oblast ne pripada samo enim. Temu je sledila uresničitev Ertlove napovedi, da je nekatere špice treba porezati. Dogodek je lepo zaokrožil pisatelj in domoljub Tone Kuntner s Cankarjevo mislijo, ki je bila bistvo vse slovenske pomladi: “Jaz bratje, pa vem za domovino.”[/su_box]

Tasič pa je takratno dogajanje označil za neverjetne dogodke. Kot je dejal, se je od leta 1988 do osamosvojitve zgodilo neverjetno veliko stvari. Kot je pojasnil, je bila zgodovina v tistem času tako zgoščena, kot v prejšnjih 40 letih ni bila. “Na nek način sem srečen, da sem bil del te zgodbe o demokratizaciji, osamosvojitvi,” je poudaril.

Dodal je še, da so se člani četverice JBTZ od začetka pogosto srečevali, v zadnjem času pa se ne več toliko. Največ stikov ima z Janšo, videva pa se tudi z Zavrlom, je dejal nekdanji notranjepolitični urednik revije Mladina. Borštner se je medtem po Tasićevih besedah v zadnjem času nekoliko umaknil.

Pred pogovorom so organizatorji pripravili “pohod po poteh afere JBTZ”, ki se je začel ob 12. uri pred hostlom Celica, kjer so bili v času afere vojaški zapori, pohodniki pa so se sprehodili še do Roške ceste, Kongresnega trga, Trga republike in Cankarjeve ceste.

Afera JBTZ je sicer ljudi različnih prepričanj poenotila v Odboru za varstvo človekovih pravic, ta pa je po mnenju mnogih okrepil prizadevanja za demokratizacijo, politični pluralizem in spoštovanje človekovih pravic ter pospešil pot do osamosvojitve.

Afera se je začela 31. maja 1988, ko so uslužbenci Službe državne varnosti priprli takratnega sodelavca Mladine Janeza Janšo, vojaški varnostni organi pa pripadnika JLA Ivana Borštnerja. Obtožili so ju izdaje vojaške skrivnosti oziroma objave dokumenta Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, ki je govoril o aretacijah problematičnih članov Zveze socialistične mladine Slovenije. Štiri dni pozneje, 4. junija 1988, so priprli še novinarja Mladine Davida Tasića, vojaški tožilec pa je obtožil tudi tedanjega urednika Mladine Francija Zavrla.

Po prvih aretacijah je bil 3. junija ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki je pozneje prerasel v Odbor za varstvo človekovih pravic in ga je vodil Igor Bavčar. Konec julija je senat vojaškega sodišča Borštnerja obsodil na štiri leta zapora, Janšo in Zavrla na poldrugo leto zapora, Tasića pa na pet mesecev. Sredi oktobra 1988 je Vrhovno vojaško sodišče v Beogradu potrdilo sodbo ljubljanskega vojaškega sodišča, Davidu Tasiču pa kazen zvišalo na deset mesecev zapora. V začetku avgusta 1989 so pogojno izpustili Janšo, za njim pa še ostale.

Slednje se je zgodilo tudi, ali pa predvsem zaradi pritiska javnosti. Odbor je namreč v času sojenja pripravil različne množične proteste, ki so imeli tudi širše politične implikacije – med drugim so spodbudili nastajanje novih političnih strank. Te so skupaj z Društvom slovenskih pisateljev spisale t. i. Majniško deklaracijo, ki jo je 8. maja 1989 na shodu v podporo četverici na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral že pokojni Tone Pavček. Z njo so zahtevali spoštovanje človekovih pravic, demokracijo in suvereno državo slovenskega naroda.

Aprila 1990 so sledile prve demokratične volitve, maja istega leta pa je bila na podlagi njihovega izida imenovana prva demokratično izvoljena slovenska vlada, ki jo je vodil Demos. (sta/ured)