Pravica do svobode govora je naš najpomembnejši boj

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Ob razpravah o Thompsonovem koncertu v Mariboru, o katerem sta med drugimi že pisala naša kolumnista, Sebastjan Erlah in Aljoša Dragaš, se je spet jasno pokazala potreba po javni razpravi o (pravici) do svobode govora. Nekateri mariborski filozofi, javni intelektualci, ki sicer skozi vso leto in že mnoga leta zapored izkazujejo nerazumevanje omenjene pravice, notorični zagovorniki politične korektnosti in psi čuvaji, ki bdijo nad pojavom sovražnega govora v medijih – seveda niso zamudili priložnosti, da bi dodatno urinirali po lakmus papirju za prepoznavanje »fašističnih borcev proti svobodi govora leve politične provenience«.

V eni prejšnjih kolumen sem pisal o razliki med tem, kako pojem pravice definiramo desničarji in kako levičarji. Pravica do svobode govora je za desničarje definirana kot »zaveza vlade, da te ne bo utišala, ne glede na to, kaj rečeš.« Preprosto kot pasulj. Iz tega sledi, da je vsakomur, ki ga vlada utiša zato, ker je nekaj rekel – kršena pravica do svobode govora. Ta pravica kot vse druge pravice, ki pomeni obveze vlade, da ne posega na določena področja naših življenj, je absolutna – ali pa določeni ljudje, ki imajo to moč, drugim vsiljujejo, katere jezikovne konvencije so sprejemljive, katere pa ne.

Moje osebno mnenje je, da je pravica do svobode govora absolutna in da je njeno omejevanje krivično in v nasprotju s konceptom ustave, kakršna naj bi bila. Toda, dajmo narediti miselni eksperiment, kako bi se, če/ko se enkrat strinjamo, da je omejevanje pravice smiselno (in trenutna zakonodaja je takšna, da kaže kvazi družbeni konsenz, da je), tega lahko lotili…

Vlada se nekaj mesecev sestaja s preučevalci jezikovnih konvencij in s preučevalci razširjenosti negativnih čustvenih reakcij na rabo določenih pojmov. Skuša dobiti »občo sliko o tem, kateri so pojmi, ki vsakogar užalijo«. Ko jo dobi, reče: »Odslej je vsakdo, ki ta pojem v razpravi uporabi in ga nekdo prijavi, dolžan plačati kazen x in v končni posledici iti v zapor. Raba teh pojmov pomeni »sovražni govor«.«

Pa bodo rekli: »Ne bodi ciničen, dobro veš, da je preučevanje česa takega preveč kompleksno.« Pustimo ob strani, da to, da je nekaj preveč kompleksno, ni nič druga kot poceni izgovor za to, da se nečesa ne raziskuje. Preveč v katerem smislu? Ker bi bilo treba vložiti preveč denarja za raziskave, ker…You get the point. OK, pa jim prikimajmo. Preveč kompleksno. Kaj iz tega sledi? Tole: kriterij za to, kaj je »sovražni govor«, postanejo posamezniki, ki povedo, da so se zaradi nečesa počutili užaljene. Ali pa naredimo nek golaž med tem, da vnaprej določimo kriterije, ki veljajo potem za objektivne, in tem, da dovolimo, da nam kriterij za omejevanje svobode govora prično predstavljati ad hoc izpovedana čustva posameznikov, pa se sklicujemo na »zdravi razum«. Kot, vsakdo, ki ima kaj tega, ve, da je to žaljivo. To je v bistvu modus operandi omenjenih »levih intelektualcev«.

Vrnimo se k primeru Thompsona. Kot rečeno, se mi osebno zdi omejevanje svobode govora repulzivno. Ogabno. Nagnusno. Krivično. Toda, na kar bi pogojno rečeno v primerih kričanja o sovražnem govoru bil pripravljen pristati, je tole: če se nekdo potrudi dokazati, da neko uveljavljanje pravice povzroča nasilno vedenje nad posamezniki, ki jih vežejo neke lastnosti (npr. dokazati, da koncert Thompsona povzroča protisrbsko vedenje), bi se lahko pogovarjali. To bi bil smiselni pomislek. Še vedno ne dovolj, da bi se strinjal z omejevanjem pravice, ker za nasilje imamo pač policijo, ne glede na to, nad kom se nasilje izvaja, ne glede na to, kdo ga izvaja. A od »levih kričačev« ne dobite niti tega.

Ker »od veke vekomaj« živijo v svojevrstni zvočno izolirani komori, kjer se slišijo le njihovi odmevi, verjamejo, da so za omejevanje pravic dovolj njihove nereflektirane intuicije, kot argumenti pa štejejo nekoga imenovati »fašista«, »rasista«, »homofoba«, »seksista«, itn.