Norost: Levičarji kot primer kraje vidijo dobiček!?

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Poglavitna »markerja«, ki razločujeta desno in levo ideološko misleče, sta po mojem mnenju odnosa do pojmov kraje in pravice. Desno in levo misleči izhajajo iz popolnoma drugačnih definicij teh dveh pojmov, zato so njihove razprave skorajda nesmiselne, vsekakor pa zelo kaotične – bolj urejene, bolj smiselne bi jih naredil dogovor o sprejetju skupnih definicij, a obstaja psihološki problem. Možnost za signaliziranje svojih kreposti skozi boj za družbeno pravičnost je preomamna. Vse preveč ljudi verjame, da »biti levičar« preprosto pomeni »biti dober človek«.

In katere so te razlike? Desničarji kot krajo dojemajo to, da »nekomu vzameš nekaj njegovega proti njegovi volji, brez njegovega pristanka, brez njegove privolitve, s pomočjo sile ali prevare«, pa v to kategorijo padejo tudi davki, ki so na koncu, če jih ne želite plačati, pač izsiljeni. Levičarji, zanimivo, kot primer kraje vidijo dobiček. Ko se srečata bodoči zaposleni in bodoči zaposlovalec, se v okviru vnaprejšnjih regulacij njunega odnosa, ki jih vsiljuje vlada, njunega poznavanja stanja na trgu, stanja podjetja na trgu, njunih možnosti za pogajanje, itn., ob sočasno vednosti, da oba želita zase izsiliti največ, kar je možno, njuno seganje drug drugemu v roko – pomeni »prostovoljno transakcijo«. Levičarji kot primer kraje vidijo to, da, tako se izražajo, »korporacije plačujejo premalo davka«. Pustimo ob strani, da desničarji v najboljšem primeru vidimo v davkih »nujno krajo«, kaj naj bi gornje pomenilo? Da plačujejo manj kot bi po zakonih morale, da kršijo zakone? Zakoni niso nujno pravični. Da plačujejo premalo v absolutnem smislu? Po katerem kriteriju? Ne, levičarji s tem po navadi mislijo, da vlada iztisne premalo denarja iz korporacij s progresivnimi davki. Da korporacije, četudi v absolutnem smislu plačujejo vladi daleč največ, je to (po bogsigavedi katerem kriteriju) premalo. Če »navadni državljani plačujejo, karikiram, 25% davek, morajo korporacije 80%! 90%! Kdo bo dejal, da pretiravam, a v odsotnosti jasnih kriterijev, kje je gornja meja progresije, se mi zdi, da ne. Njih ne zanima, da korporacije zaposlujejo in plačujejo delavce tudi s pomočjo denarja, ki ga v teh primerih morajo dati vladi, vse, kar njih zanima, pa gre za vzporedne razprave, je to, da korporacije »izkoriščajo okolje, naravne vire, delavce, vlado«. Ki vse opisujejo prostovoljne transakcije med korporacijami in »tretjimi strankami«, vladami, delavci, itn. Oni pa kričijo: »Krajaaaaa!«

Desničarji pojem pravice definiramo kot »odnose oziroma področja življenja, ki jih vlada NE SME regulirati«. Pravica do svobode govora tako za nas pomeni, da me, poenostavljeno, vlada ne sme utišati, če kaj rečem, ne glede na to, kaj rečem. Pravica do zasebne lastnine za nas pomeni, poenostavljeno, da »ti vlada ne more zaseči hiše, stanovanja, itn., če je tvoje«. Pravice določajo tista področja življenja, za katera ne obstajajo dovolj pomembni kolektivni cilji, katerih zasledovanje bi lahko poseganje vlade na omenjena področja – pomenilo »manjše« ali »nujno« zlo.

Levičarji pojem pravice zamenjujejo za pojem privilegija. Zastonj stvari, ki ti jih nekdo daje. V tem primeru vlada. Ko levičarji kričijo, da obstaja pravica do otroka, kričijo, da je to zastonj stvar, ki jo vlada zagotavlja heteroseksualnim parom, homoseksualnim pa ne. Še večji problem je v tem, ker je vse skupaj s pomočjo prava zabrisano tako, da govorimo o »pozitivnih« in »negativnih obveznostih države/vlade«, namesto, da bi govorili o pravicah in privilegijih. Seveda, če rečeš, da ima vlada pozitivno obvezo, to ne zveni tako nesmiselno kot če rečeš, da se vlada obvezuje deliti privilegije.