Novi tožilski škandal? Košič trdi, da je znani tožilec Stanislav Pintar izsilil priznanje psihično labilne Tovšakove!

Hilda Tovšak, nekdanja direktorica Vegrada, ki je na Igu prestala polovico osemletne zaporne kazni se je sredi februarja zopet znašla na celjskem sodišču. Tam bi se morala zagovarjati zaradi suma poslovne goljufije, s katero naj bi družbi Tames in Zeko oškodovala za več kot 350.000,00 evrov. A namesto zagovora je Hilda Tovšak, povsem nepričakovano, priznala krivdo v omenjenem primeru!? V zameno za priznanje krivde ji je celjski tožilec Stanislav Pintar ponudil sporazum po katerem bi se nekdanji direktorici Vegrada izrekla pogojna zaporna kazen enega leta in dveh mesecev. Sodnica Marjana Topolovec Dolinšek je priznanje gospe Tovšak sprejela in v celoti potrdila predlog sporazuma, ki ga je pripravil Pintar.

Na tak sodni epilog se je nedavno ostro odzval Matej Košič, nekoč bližnji sodelavec Hilde Tovšak, ki je prepričan, da je tožilec priznanja Tovšakove izsilil in »iztržil« in da ona omenjenih poslovnih goljufij v resnici nikoli ni izvršila. Zaradi tega je Košič celjskega tožilca ovadil in okrožnem državnem tožilstvu predlagal, da razišče naznanjeno kaznivo dejanje. K ovadbi je priložil več Pintarjevih izjav, ki so jih objavili mediji, v katerih je državni tožilec sam večkrat zatrjeval, da v omenjenem primeru, Hilda Tovšak ni ravnala z namenom, da bi se okoristila. Pintar je celo dejal, da se je med pogajanji o priznanju krivde z obtoženko in njenim zagovornikom Dušanom Tankom prepričal, da je Tovšakova v te posle šla zato, da bi objekte dokončali in jih prodali ter z iztržkom poplačali podizvajalce!!! Sama Tovšakova je ob priznanju krivde okrcala banke, v prepričanju, da se sploh ne bi znašli na sodišču in bi lahko poplačala upnike, če bi bile banke pametne in ji dovolile da proda stanovanja v Celovških dvorih leta 2009.

In zakaj je potem obsojena direktorica propadlega gradbenega podjetja priznala krivdo, če v resnici ni ogoljufala omenjenih družb?  Zato ker je, kot trdi Košič, tožilec Pintar izkoristil njeno slabo gmotno in psihično stanje in jo pripravil, da za izjemno nizke kazni, kot po tekočem traku priznava kazniva dejanja, tudi tista, ki jih dejansko ni naredila! Tako naj bi Tovšakova  Košiču januarja lani na sodišču, kjer je potekalo sojenje v zadevi »Hiša Dimic«, sama povedala, da je priznala krivdo v zadevi »Hypo«, zato ker nima sredstev, da bi lahko privoščila plačilo dragih odvetnikov. Še več, razmišljala naj bi, da v zadevah, ki jo še bremenijo, na isti način prizna krivdo, pa čeprav dejansko ni kriva. Zaradi vseh postopkov je Hilda Tovšak menda tako finančno preobremenjena in verjame, da bi bilo zanjo najugodnejša opcija, da kazniva dejanja prizna in tako po hitrem postopku zaključi s temi neprijetnimi zadevami. 

V izjavi, ki jo je priložil k ovadbi je Košič še zapisal, da mu je Hilda Tovšak večkrat na sodišču omenjala zadeve, ki naj bi jih tožilec pripravljal zoper njega in mu ponujala, da mu vse to posreduje na mail. Tako naj bi se Košič lahko ustrezno pripravi na zagovor. A kot sam trdi je ponudbo zavrnil, v prepričanju, da gre zgolj za konstrukt in ker je verjel, da mu Hilda Tovšak skuša »pomagati« v dogovoru s tožilcem.

A zakaj bi ugledni državni tožilec, ki v slovenski javnosti velja za pomembno javno osebo vredno zaupanja, izsiljeval od Hilde Tovšak priznanje krivde za goljufije, ki jih nikoli ni zagrešila? Zakaj bi se tem tvegal svoj javni ugled? Košič verjame, da je Pintar to počel prav zato, da bi si v »Sloveniji utrdil sloves prvega borca proti gospodarskemu kriminalu«. Kot  se je sam hvalil je Hilda Tovšak (po njegovi zaslugi) v zaporu že štiri leta,  kar je Pintar označil za svojevrstni rekord na področju kaznovanega gospodarskega kriminala. Morda pa tudi zato, da bi priznanja Hilde Tovšak izkoristil pri sojenju drugim obtoženim. Ne glede na to, da priznanje Tovšakove formalno ne bi smelo vplivati na presojo krivde drugega je dejstvo, da takšno priznanje v očeh javnosti pomeni dejansko obsodbo tudi drugih soobtožencev, je prepričan Košič. Zato bi moral znati državni tožilec prepričljivo razložiti, zakaj je Tovšakovi vsilil omenjeni sporni sporazum, če tudi sam verjame, da je vse počela brez goljufivih  namer in v dobri veri.

Pa da ne bo pomote: Tovšakova ni noben “biser” in je Vegrad oz. poslovne odločitve v zvezi z njim dostikrat vodila po robu zakona, a to še ne pomeni, da ji v “pravni državi”, ki naj bi bila tudi Slovenija, lahko nekateri preveč ambiciozni tožilci nekatere druge zadeve, ki jih ni zagrešila, še dalje (nezakonito) obešajo za vrat. Samo zaradi tega, da bi se sami (samo)promovirali.