Janez Janša ob 28. obletnici SDS: Vsa ta leta smo se borili za enake možnosti in nasprotovanje delitvam na prvo in drugorazredne!

Dejal je, da je bilo leto 2016 leto mnogih izgubljenih priložnosti za Slovenijo, posledica tega pa je, da se mladi izšolani ljudje izseljujejo iz države, uvažamo pa delovne migrante. Ta čas se bliža h koncu, pravi prvak SDS.

Po njegovih besedah se v Sloveniji ne zavedamo dovolj demokracije, ki se bo v prihodnjih letih razvijala drugače. “Treba se je spraševati o naši prihodnosti. Smo del prostora, ki je iz različnih razlogov ogrožen,” je dejal.

Meni, da se je SDS vseskozi borila proti centralizaciji države in da je trenutno edina stranka, ki ima več kot 10 odstotkov podpore volivcev. Temeljno vodilo stranke pa je boj proti delitvi. “Skupni imenovalec življenja SDS skozi 28 let je bil boj za enake možnosti in nasprotovanje delitvam na prvo in drugorazredne,” je dejal Janša.

“SDS je v 28 letih naprej delala za to, da je sploh nastala slovenska država. Vložili smo veliko naporov za to, da bi v državi, ki smo jo morali tudi braniti, živeli enakopravno. Borili smo se, da se popravijo krivice, da se vrne ukradeno premoženje in da se vzpostavijo pogoji, da se takšne anomalije ne bi več dogajale. Borili smo se za to, da ne bi spet trpeli tisti, ki so trpeli že prej,” je dejal Janša.

“Država naj bo okvir, ki narodu omogoča blaginjo, varnost in okolje, v katerem lahko svobodno razvije svoje potenciale,” je še izpostavil Janša.

Spomnil je še, da so v petek praznovali 30 let od izida prve številke Nove revije, v kateri je bil objavljen nacionalni program Slovencev.

“Bratje! Naša pomlad gre iz tal, bistra kot burja, močna kot val. Iskrene čestitke ob 28. rojstnem dnevu!” je Janša zaključil svoj govor z Maistrovimi rimami.

Slovesna akademija, ki jo spremlja tudi kulturni program, se nadaljuje s podelitvijo priznanj dejavnim in zaslužnim članom stranke ter njenim lokalnim odborom.

V nadaljevanju objavljamo celoten govor predsednika Janeza Janše, ki ni avtoriziran.

Spoštovane kolegice in kolegi, gospe in gospodje!

Najprej iskrene čestitke ob našem skupnem 28. rojstnem dnevu. Hvala kolegicam in kolegom, predsedniku občinskega odbora tukaj v Žalcu za sodelovanje in pripravo te, kot smo videli že po samem začetku, čudovite slovesnosti, in hvala tudi vam za tako lepo in številno udeležbo.

Praznujemo 28. rojstni dan. Preden nekaj rečem o nas samih, o SDS, o obeh naših predhodnicah, ki jima je ta praznik posvečen, mi dovolite, da se spomnim ob tej priložnosti še na nekoliko starejše obletnice. Včeraj smo obhajali natančno 30 let, odkar je izšla 57. številka Nove revije. To je bila brošura publikacije, v kateri je bil prvič v moderni dobi objavljen nacionalni program Slovencev, ki je imel dve ključni točki, ki ju je kasneje zelo strnila v svojem bistvu Majniška deklaracija, kjer je pisalo, Slovenci želimo živeti v suvereni državi slovenskega naroda in si sami krojiti usodo tako, da si lahko sami na demokratičen način izbiramo svoje predstavnike. Šlo je za samostojno slovenijo, za slovensko suverenost in slovensko ljudstvo. Minili sta dve leti od izida 57. številke Nove revije, da so tista semena kali pognale, da so rastline, iz katerih sta potem vzklila ta dva sadova, parlamentarna demokracija in samostojna Slovenija, pravzaprav dobili to stvarno okostje, da je beseda meso postala. V času teh dveh let smo se morali Slovenci znebiti še strahu, kar se je zgodilo na Kongresnem trgu, na Roški dobro leto po izidu 57. številke Nove revije.

Slišimo, da bo ob tej 30. obletnici kar nekaj prireditev v Sloveniji in prav je tako, zanimivo pa je, da od političnih sil v vseh teh desetletjih pravzaprav besede »57. številka Nove revije« ne slišite na nobenih drugih prireditvah kot na prireditvah SDS. Čeprav prav vse stranke, ki zastopajo interese v slovenskem parlamentu, predstavljajo sad tega programa. Ampak za nekatere je to bilo presenečenje, za nekatere je to nekaj, kar pripada oddaljeni preteklosti, za nekatere se je to zgodilo proti njihovi volji. SDS je v tem trenutku v političnem prostoru edina, ki goji neokrnjen zgodovinski spomin na tiste čase.

Vendar se nismo danes zbrali samo za to, da govorimo o ohranjanju zgodovinskega spomina, čeprav je to zelo pomembo za vsak zrel narod, za državo in za posameznika, danes smo se zbrali tudi za to, da se spomnimo življenja družine, ki ji vsi pripadamo v teh 28 letih. Od samega začetka, ko sta nastali obe naši predhodnici, SDSS in SDZ, SDS je danes namreč tako pravna kot politična naslednica obeh teh organizacij in vogelni kamen koalicije Demos. V teh 28 letih, odkar sta ti dve organizaciji nastali, je pravzaprav nekaj stavkov, ki bi lahko ta čas označili tako, da ne bi trpela beseda in bi ostali zvesti temu pojmu. Če gledamo prve programe predvsem pa aktivnosti, vidimo, da je SDS, ne glede na to, kako se je imenovala v teh 28 letih, naprej delala za to, da bi slovenska država nastala, kasneje za to da, bi jo ohranili, ker je bila ogrožena, in potem vsa ta desetletja, da bi bila ta slovenska država takšna, za kakšno smo glasovali na plebiscitu 1990. Sledili smo prvotnim sanjam, tudi takrat, ko so se iz tega mnogi posmehovali, ko so govorili, da se ukvarjamo s preteklostjo, čeprav je to naš včerajšnji dan ne pa neka oddaljena preteklost. Nekateri bi radi videli, da je takšna.

In v okviru teh naporov so naši predhodniki, kolegice in kolegi, mnogi med njimi žal tudi pokojni, predlagali in izvedli na tisoče različnih ukrepov, vložili na stotine različnih zakonov, mnoge tudi uresničili, za to, da bi v državi, za katero smo se borili in smo jo morali tudi braniti in marsikaj žrtvovati zanjo, vsi, ki se počutimo Slovence ali državljane, pripadnike Slovenije, živeli enakopravno. Da bi bila merila enaka za vse in da bi tiste besede, ki jih izrekajo vsi, ki prisegajo na blaginjo Slovenije, dejansko postajale meso, vedno ko je za to priložnost. Tako smo se najprej borili za to, da se popravijo krivice, ki so nastale v enopartijskem režimu, za to da se ukradeno premoženje vrne tistim, ki jim je bilo ukradeno, zato da tisti, ki so še posebej trpeli, dobijo vsaj neko odškodnino, borili smo se za to, da se vzpostavijo pogoji, da se družbene anomalije ne bi mogle več ponavljati. Borili smo se za po krivici odpuščene delavke Peka, delavce Čevljarstva Kidričevo v 90. letih, borili smo se za to, da v času tega prehoda spremembe družbenega in ekonomskega reda ne bi spet najbolj trpeli tisti, ki so trpeli že prej. Da tisti, ki so bili že prej drugorazredni, ne bi takšni ostajali tudi v samostojni Sloveniji. Včasih smo doživljali uspehe, včasih poraze. Borili so se za to, da bi se Slovenija enakomerno razvijala, borili smo se proti centralizmu, da ne bi vsa koncentracija bila v eni sami točki, samo v glavnem mestu, marsikatera pokrajina pa še naprej pozabljena. Borili smo se tudi za enakomeren demografski razvoj države. Kasneje, ko smo dobili dostop do evropskih sredstev, smo si prizadevali za to, da bi se ta enakomerno investirala po celi državi. Borili smo se za to, da bi zakonodaja, ki se je sprejemala, čimbolj izenačila izhodiščne možnosti vseh, ki se v tej državi rodijo, ne glede na to, ali se rodiš v Ljubljani zraven fakultete ali nekje v Brkinih, Slovenskih Goricah, na Goričkem, kjer je potrebno precej več napora, več sredstev, da nekdo doseže enako izobrazbo kot pa nekdo, ki je že s tem, v kakšni družini se rodi ali kraju, privilegiran. Vložili smo na desetine aktov v to smer. Mi smo tisti, ki smo prvi sprejeli konkretne ukrepe za to, da se izenačijo pogoji pri šolski prehrani, pri dostopu do znanja. Mi smo tisti, ki smo v času, ko smo imeli v rokah tudi izvršilno oblast, omogočili šolajoči se mladini cenejši prevoz in tako naprej.

Nek skupni imenovalec SDS skozi 28 let je bil boj za enakopravnost, enake izhodiščne možnosti in nasprotovanje temu, da bi na formalni ravni v Sloveniji še vedno delili na prvo in drugorazredne. Kot sem rekel prej, imeli smo določene uspehe, mnogih stvari pa žal nismo uspeli spremenit.

Ko se danes oziramo v razloge, zakaj je temu tako, je premalo, da gledamo nazaj samo 28 let. Kajti korenine mnogih stvari, kjer nas v Sloveniji še vedno delijo na prvo in drugorazredne, so bistveno globje. Je treba gledat nazaj kakšnih 70 let. Mnogi razlogi imajo dolgo brado. Ocenjevati zgolj z vidika enega ali dveh mandatov je sicer politično kulturno ali korektno, ne prideš pa na ta način nikoli do pravih vzrokov. Tukaj imamo težave, ko poskušamo strankam, ki imajo svoje rojstne datume v glavnem razmetane po zadnjem desetletju, razložiti razloge, zakaj so nekatere stvari takšne, kot so. SDS je trenutno edina stranka, ki je starejša od enega mandata in ki ima več kot 10 odstotno podporo med slovenskim volilnim telesom. In tudi to stalno mešanje kart, nastajanje novih strank, deloma tudi starih, v veliki meri zamegljuje jasen pogled na razloge za sedanje stanje v Sloveniji in na ta način otežuje iskanje pravilnih rešitev.

Če je kaj zaznamovalo teh 28 let političnega delovanja SDS, potem je to zvesto slednje izročilu dr. Jožeta Pučnika, ki je na drugem kongresu takrat še SDSS v Mariboru, kjer sem bil prvič prisoten tudi sam, izpostavil ta boj proti delitvi ljudi v Slovenije na prvo in drugorazredne, boj za enake možnosti otrok kot samo temeljno vodilo stranke. Mislim, da bo to vodilo ostalo še dolga desetletja v osrednjem jedru našega programa.

Danes smo tukaj zato, ker praznujemo 28. rojstni dan. Če bi govorili o aktualni politiki, o tem, kar se dogaja vsak dan, bi to preveč zagrenilo današnjo prireditev, zato, bom to dal to v oklepaj. Rad bi spomnil predvsem na čas, ki prihaja, oziroma na to, kar mislim, lahko pričakujemo od časa, ki je pred nami. Te stvari so bistvene.

Včeraj je na varnostni konferenci na Bavarskem v Munchu podpredsednik ZDA Mike Pence izrekel stavek, ki je zelo resničen. Dejal je, da situacija v svetu danes najbolj nevarna po času, odkar se je končala hladna vojna. Toliko stvari je prepletenih in pod vprašajem, da bo potrebno zelo odgovorno ravnanje tistih, ki vplivajo na razmere v svetu, vsaj tistih, ki si prizadevajo za svetovni mir, da se ne bodo ponavljale katastrofe, ki jim je bil svet priča v prejšnjem stoletju.

Mi smo šli leta 2004 v EU in Nato in si s tem, vsaj takrat je tako zgledalo, prvič v zgodovini dejansko zavarovali, kolikor je to pač možno v človeški družbi, naše gospodarsko in varnostno prihodnost. Boljše garancije za normalen ekonomski razvoj in za to, da bomo živeli v miru kot članstvo v EU in Nato takrat ni bilo in tudi danes še ni. Niso pa te garancije danes tako samoumevne, kot so bile takrat. Takrat se je zdelo, da vstopamo v nekaj, kar je trajno, da se bo ta varnost po koncu delitve v Evropi zgolj še okrepila in da je pred nami neka zlata dobra. Trajala je ta zlata doba, šla bo v desetletje, potem pa so se začele težave in v lanskem letu smo doživeli, da je prva članica EU to družino zapustila. In to ne katera koli članica, ampak članica, ki predstavlja okoli 20 odstotkov skupnosti, trenutno še.

Na neki ravni to dogajanje pred aktivno generacijo Slovence postavlja nekatera podobna vprašanja kot pred tiste, ki so pisali 57. številko Nove revije. Ponovno se je potrebno spraševat o naši prihodnosti, o stvareh, ki so samoumevne, o naših ravnanjih glede na to, kako se bosta svet in regija usmerjala in razvijala v prihodnjih letih okrog nas. So stvari, na katere ne moremo vlivati, in so stvari, na katere lahko vplivamo. Pri stvareh, na katere lahko vplivamo, se je potrebno boriti za to, da te garancije miru in blaginje ostanejo, ker če se to spremeni, se bo drastično spremenilo tudi mikrookolje, v katerem Slovenci živimo sedaj in v katerem bodo živele prihodnje generacije.

Smo del nekega prostora, ki je zaradi različnih razlogov pravzaprav ogrožen. Sedaj Evropo ogroža nizka rodnost v Evropi in hkrati visoka rodnost na obrobju. Evropo ogrožajo obujeni hladnovojni apetiti Moskve. Evropo ogroža tudi dej nesposobne evropske politike, ki teh groženj ne vidi in se ji ne zna ne zna zoperstavit, del te politike pa te grožnje še pospešuje. In seveda, Evropo ogroža tudi to, da se to dogaja na neki točki, ko so določeni mehanizmi, ki bi EU ubranili pred temi izzivi, zgrajeni zgolj na pol. Potem pa je potrebno reči, da ima evropski kontinent ali severnoatlanstki prostor na voljo dovolj in še več potencialov, da se tem grožnjam upre in izogne, potrebna je zgolj pamet in pametno ravnanje. To, kar je bilo pred dnevi zelo jasno rečeno s strani nekega znanstvenika, ni tako pogosta dobrina. Se pravi, je lahko Slovenija tukaj tudi preko idej in pravilnega ukrepanja prispeva bistveno več, kot se je to dogajalo v preteklosti.

Svet in okolje okrog nas pa se ni spremenilo samo v smislu novih groženj ali pa bolj jasnih groženj, svet se je spremenil tudi strukturno in tehnološko. Ko je dr. Jože Pučnik konec 70, v začetku 80 let pisal svoje delo, v kateri je govoril o družbi in tehnologiji, še ni bilo interneta, kot ne tehnologije za množično uporabo. Danes je to osrednja tehnologija ne samo sodobnega, ampak celotnega sveta. Tudi v najmanj razvitih afriških državah obstaja internet, tudi tam, kjer nimajo elektrike in tekoče vode imajo pametne telefone. Ta tehnologija je spremenila tudi način funkcioniranja demokracije. Bistveno bolj, kot se mi tega zavedamo.

Ko danes govorimo o obletnicah, naj omenil še eno. Dobrih 500 let nazaj je angleški mislec in državnik Francis Bacon izrekel znamenito misel, ki jo v SDS velikokrat ponavljamo. Tisti, ki ste bili na Akademiji Jožeta Pučnika, ste jo slišali. Zapisal je, da je suverenost človekove znanje. Da je v družbi, takrat je bila to fevdalna družba, ena sam izenačevalec ljudi, ki jih dela bolj enakopravne, in ta izenačevalec je znanje, izobrazba. Ta resnica je veljala tudi že prej, pred 500 leti je bila prvič zapisana. Temu izenačevalcu, znanju, izobrazbi se je v zadnjih 15 letih pridružil že internet. Najprej zaradi tega, ker je s pomočjo tehnologije na volje vsakemu, revnemu ali bogatemu, ogromna količina znanja. Deset milijonkrat več znanja in hitrejši dostop kot pa še pred 20 leti. In je to drastično spremenilo način ekonomije. Spremenilo pa je tudi nek sistem, ki ga je modern svet vzpostavil za oblikovanje politične oblasti.

Prejšnje stoletje je bilo stoletje kolektivizmov, tudi takšnih, ki so povzročili zelo veliko gorja. SDS kljub temu, da si je od samega začetka prizadevala za samostojno Slovenijo in se borila za samostojno državo, nikoli ni izhajala iz prepričanja, da je država čudežna rešitev za vse, da lahko nevidna roka države reši vse. Mi smo vedno verjeli v to, da je posameznik nad tem in da je gibalo razvoja svoboden posameznik, ki lahko razvije svoje potenciale, ki e lahko povezuje z drugimi za svoje in za skupno dobro. To je druga rdeča in našega programa in delovanja skozi 28 let. Mi nismo kolektivistična stranka, zato tudi ne zagovarjamo državne lastnine in velike, drage birokracije. Zagovarjamo državo kot tisti okvir, ki mora omogočati svojim državljankam in državljanom blaginjo, varnost in okolje, v katerem lahko čim bolj svobodno razvijejo svoje potenciale. Države, ki to v največji meri omogočajo, so danes države blaginje, vse so kapitalistične države, nobene ni socialistična.

Ta tehnologija, v kateri govorim, pa je z vplivom na oblikovanja procese demokracije drastično povečala moč posameznika v demokraciji. Nekaj, česar se je moderni svet začel zavedati po zadnjem predsedniških volitvah v ZDA. Zmaga predsedniškega kandidata republikanske stranke je bila možna izključno zaradi tega, ker je moderna tehnologija omogočila, da je neposredno komuniciral z volivci. Ne spuščam se v to, v kvalitetno presojo tega procesa in rezultata, govorim o drastični spremembi v funkcioniranju demokracije, ki se je pri nas še ne zavedamo, v svetu pa se je to zavedanje začelo po tem, ko so prešteli rezultate in so ugotovili, da je bil rezultat popolnoma drugačen od napovedi.

Ta tehnologija je poleg tega, da je omogočila neposredno komuniciranje kandidata, ki se poteguje za naklonjenost volivcev, z volivci, tudi to, da vsak volivec, vsak aktiven državljan postane jedro nekega delovanja brez posrednika. Še pred 20 leti smo na podobnih srečanjih vili roke nad tem, kako smo marsikje zaradi medijskega ,monopola postavljeni pred zid. Tisti, ki ste bili takrat poslanski skupini v parlamentu ali v vladnem tajništvu ali lokalnih odborih, veste, je bila pred 20 leti SDS mnogokrat tarča silovitih napadov ali diskreditacij. Vseh 28 let se je to dogajalo, tudi prej, ko je bil pred mano predsednik Jože Pučnik ali France Tomšič, tudi moja predhodnika sta doživljala podobne obdelave. Mnogokrat smo vili roke nad temi monopoli, pisali demantije in odgovore, se sklicevali na tisti člen ustave, ki pravi, da ima vsakdo pravico do popravka, če ga v nekem glasilu napačno omenijo ali blatijo in potem čakali dneve in tedne, da je bil ta popravek objavljen. Tiskali smo lastno glasilo, biltene, se med sabo malo obveščali in naš rezultat je bil odvisen predvsem od tega, koliko nas je bilo, na koliko vrat smo potrkali, na tem, da smo se neposredno kot posamezniki vzpostavili kot jedro komunikacije, hodili smo okoli in nabirati glasove.

To se je v 20 letih drastično spremenilo. Ko gre za volilno kampanjo, še vedno je potrebno hoditi naokoli in nabirati glasove, da ne bo kdo mislil, da tega ne bomo več počeli. Zdaj govorim o tem, da je možna neposredna komunikacija tudi virtualno. Da je ta komunikacija nekaj tisočkrat hitrejša kot fizična komunikacija. Že stari Grki so poznali pregovor, da demokracija ne deluje, če tisti, ki glasujejo, niso informirani, potem so rezultati vedno izkrivljeni. Mi smo se 28 let smo se srečevali s tem problemom. Do aktualnega časa ni bilo orožja proti temu monopolu. Zdaj je, zdaj je! Kar se tega tiče, se je svet drastično spremenil, zgodilo se je nekaj, kar tudi v naših dolgih razpravah, ko smo iskali rešitve, nismo dognali, in se je zgodilo. Tehnološki razvoj je to spremembo prinesel. Tisto, česar še ni prinesel, je naše zavedanje te možnosti. Če sem zelo konkreten, prihodnjih 28 let delovanja SDS pa tudi vseh drugih bo v bistveno manjši meri odvisno od tega, kako te bodo slikali v raznih medijih, ki jih bo vse manj, vsaj takšnih kot jih poznamo danes, oziroma vse manj odvisno od monopolov, od posrednikov, mnenj in informacij javnosti, in bo vsak dan bolj odvisno od tega, kako se bo vsak posameznik zavedal te možnosti, ki je prišla in ki je nastala.

Daleč največja sprememba, ko govorimo o demokraciji, ki nas je doletela v tem času, je ravno ta, o kateri sem govoril. In izkoriščam vsako priložnost za to, tudi današnjo slovesnost, da na to opozarjam. Vsak med nami ima v rokah desetkrat večjo možnost, da vpliva na to, kaj se bo dogajalo, kot pa se zaveda. Ni treba veliko, da se to zgodi, nobenega posebnega truda, največji del spremembe, ki je potrebna, je to, da se te možnosti zavemo. Danes lahko dejaven posameznik, nekdo, ki se zaveda ali želi, da tudi sam odloča o tem, kako bo živel, ne pa da to prepušča drugim, naredi za to ogromno. Vsak lahko postane globalno jedro nekega delovanja. Demokracija se bo prihodnjih desetletjih ovijala drugače. Ko danes praznujemo 28. rojstni dan in se spominjamo teh prebojnih let, se tega zavedamo. Tisto, kar je bistveno v zvezi s tem, pa je to, da bodo lahko semena, ki jih bomo sejali, obrodila bistveno večje, bolj množične plodove, bistveno več plodov, kot se je to dogajalo v preteklosti.

Mnogo naših kolegov, ki jih danes ni več med nami, v zadnjem letu se je poslovilo kar nekaj, več kot deset kolegic in kolegov, ki so zaznamovali naše življenje v 28 letih, naj omenim samo Marijo Vodišek in dr. Ljuba Sirca, potem vidimo, da na stotine teh, ki so živeli za isti cilj skupaj z nami in delovali, ni danes več med nami. Če bi takrat, ko je še deloval dr. Jože Pučnik, obstajala ta možnost, ki se ponuja danes, bi bila Slovenija danes drugačna, rezultat tistih prvih predsedniških volitev bi bil drugačen.

Prihodnost, ki je pred nami, bo ponujala bistveno boljše možnosti za uresničevanje našega programa. Marsikaj, kar do sedaj ni bilo možno, bo možno. Ne bo se možno samo lažje braniti, možno bo tudi bistveno lažje dostopati z argumenti do tistih, za katere želimo, da vedo, kašen je naš program, in bistveno težje bo ustanoviti stranko pet tednov pred volitvami in potem dobiti relativno večino na takšnih volitvah. Ni pa ta tehnologija oziroma spremembe v tej tehnologiji, ki bodo vplivale na to, kako se demokracija izjava, niso pa to obramba proti zlorabam. Če nekdo hoče zlorabljati državne institucije, če nekdo, ker je onkraj ustavnega okvira, potem znotraj okvira običajno ni mehanizmov obrambe proti temu, takrat običajno ljudstvo reagira, kot je reagiralo sedaj v Romuniji, kot je reagiralo Ukrajini pred leti, ali kot je reagiralo v Sloveniji leta 1988. To je zadnji obrambni mehanizem demokracije, ki potem običajno, vsaj v civiliziranem svetu to popravi.

V zadnjem letu, prej je bilo rečeno, da leto 2016 ni bilo prav posebno burno, dejansko v lanskem letu ni bilo volitev. Spremljali smo mučenje vlade, ki ni vlada, ki zgolj izvaja tisto, kar v glavnem nekdo sklene v ozadju, spremljali smo kontinuiteto v strukturah, ki so omogočile, da so bile zadnje volitve ukradene, spremljali smo padanje mednarodnega ugleda Slovenije in stopnjevanje strahu in pričakovanje, kaj bodo prinesle odločitve, ki niso v naših rokah, recimo odločitev arbitražnega sodišča glede meje s Hrvaško.

Na večino teh določitev nismo mogli vplivat, kaj posebnega se tudi ni dogajalo. Druga značilnost tega preteklega leta je tudi ta, da je bilo leto mnogih izgubljenih priložnosti, mimo so šle stvari, ki bi jih lahko naredili pa jih nismo in da je vse skupaj v nekem otrplem stanju. Rezultat je, da se šolani mladi izseljujejo iz države, da se namesto njih preko kvot uvažajo delovni migranti, ki se predstavljajo kot prosilci za azil in da se na ta način poslabšuje bazična struktura Slovenije za spopad za izzivi prihodnosti. Ampak tudi ta čas se bliža koncu, dejstvo, da je SDS danes osrednji stabilni politični dejavnik v Sloveniji, ob vseh teh novih možnostih, o katerih sem govoril in, da se ponujajo, daje upanje, da je pred nami nek sicer zahteven, tudi glede na dogajanje v zunanjem okolju, čas, vendar bo to čas sprememb. In ta čas je potrebno izkoristi. Če bomo vložili toliko energije, kot so jo v zadnjem obdobju tisti, ki jim bomo danes podelili zaslužene nagrade, potem bomo brez dvoma uspeli. Kajti čas, ki je pred nami, je najbolj slikovito možno izraziti z besedami, ki jih je pred 100 leti zapisal slovenski pesnik in general Rudolf Maister: »Bratje, naša pomlad gre iz tal, bistra ko burja, močna ko val!«