Zakaj so istospolne poroke neumnost

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Vse življenje že živim v mestu. Slovenska mesta, vključno s prestolnico, so bolj ali manj žepna mesteca, če jih primerjamo z evropskimi in svetovnimi megapolisi, a niso zaradi tega nič prikrajšana za neko zelo posebno značilnost teh mest: vsaj večina mladih, če ne že populacija v celoti, nadpovprečno rada voli »levico« ali kakor si danes mnogi pravijo, »liberalce«.

Ideja je tale: to ni vas, kjer so ljudje v večji meri odvisni drug od drugega, k čemur na žalost sodi tudi to, da drug drugemu gledajo v »spalnice«, ker se, saj veste, prihodnost naroda tam prične. V mestu se ljudje brigajo zase in tvorijo kvečjemu manjše skupnosti, kjer je dinamika podobna kot na vasi. Od tod tista popularna puhlica, da so najboljši prijatelji lahko le redki. Moraš se prebiti v te majhne skupnosti in potem si nekomu »car«. Prijatelj.

Ko greste med te ljudi, jaz pa se »s ta mestnimi« pečam že vse življenje, dobite »v vseh jazbinah« podobno zgodbo: ljudje so prepričani, da je nasprotovati istospolnim porokam in splavu »vaško«, to je, znak, da prihajaš od tam, kjer drug drugemu tudi v tretjem kolenu gledajo pod prste, koga, kdaj in s kom »fukajo«. V mestu je drugače: tukaj ti v »spalnico« gledajo le tisti, ki se prebijejo v »tvoje kroge«. Družba, družba, to je širša skupnost ljudi, ta pa pri mestnih nima česa iskati v teh krogih.

Kar je, če malo pomislite, zanimivo. Poznamo vsaj dva »instituta« poroke. En je religiozni, pomeni pa »simbolno zaobljubo moškega in ženske pred Bogom, da si bosta zvesta do konca njunih življenj«. Drugi je »izpostavitev svojih zaobljub ljudem, ki imajo monopol nad prisilo«. Če se odločite razdreti »civilno poroko«, sledijo pravne sankcije.

Iz vidika tistih, ki se »civilno poročajo«, obstajajo naslednji razlogi za kaj takega: 1. dobiti za to, da se poročite, določene bonbončke iz »davkoplačevalskega sistema«, 2. Lahko se prijavite za posvojitelje, 3. Dobite zagotovilo, da bo partner, če se ga že ne da povsem prisiliti, da z vami ostane, vsaj deloma kaznovan iz vidika premoženjske škode in 4. Ureditev premoženjskih razmerij.

Iz vidika družbe smoter civilne poroke med moškim in žensko pomeni uporabo državnega aparata za domnevno doseganje naslednjih družbenih učinkov: 1. Nadzor vlade nad rodnostjo, to je nad produkcijo novih generacij državljanov, 2. Zagotovilo »optimalnega psihološkega inkubatorja« za otroke (na kar je vezan tudi institut posvajanja, ki pomeni, da se družba zaveže, da bo otrokom, ki po nesreči ostanejo brez »optimalnega psihološkega inkubatorja«, to je očeta in mame, preko državnega aparata zagotovila »nadomestnega« 3. Zaščita žensk, ki so poprej bile predmet dogovarjanja med družinami, zaščita njihovih premoženjskih razmerij, itn.

Kako vlade to skušajo doseči, kaj pomeni, da vlada uporablja državni aparat za doseganje družbenih učinkov? Imajo dve »orožji«: 1. Grožnjo s kazenskim pregonom in 2. Socialno državo, del denarja iz »skupne malhe«, ki se ga odloči namenjati za spodbudo heteroseksualcev k monogamiji.

Iz vidika družbe uporaba državnega aparata, legalizacija istospolnih porok, za spodbujanje homoseksualnih parov k monogamiji – nima nobenega smisla. Kot družba ne moremo diktirati kdo bo s kom spolno občeval, kdo bo koga ljubil, kdo bo s kom živel, kot družba moramo stremeti k temu, da imajo vsi posamezniki urejena premoženjska razmerja (za kar je npr. potrebna pomaknitev istospolnega partnerja v pravnem redu, v okvirih dedovanja, pred najbližje sorodnike), trditi pa, da so istospolnim parom kršene pravice, ker se ne morejo »poročati« ali posvajati otrok – je iz vidika družbenega smotra nesmiselno. Smoter poroke je spodbujanje heteroseksualcev k monogamiji, iz zgoraj navedenih razlogov, smoter sistema posvajanja je zagotovilo nadomestnega optimalnega psihološkega inkubatorja otrokom (zato in v tem smislu Primc in kompanija govorijo o tem, da gre za otroke, iz česar se neuki mestni prav tako radi norčujejo; s tem ko pravijo, da gre za otroke, želijo opozoriti na to, čemu je sistem posvajanja namenjen: ne »pravicam« parov do posvajanja).

Se pravi, v poduk »desnim«, ne pustite se speljati na »limanice«, ne pustite se speljati v pogovore o tem, ali je homoseksualnost greh, ali je naravna, ali je normalna. Ali se vam homoseksualnost gnusi. To »levica« počne. Namesto, da se pogovarjamo o tem, kaj je smotrno iz vidika družbe, namesto, da razpravljamo o »politiki«, oni postavijo okvir razprave, mi ga pa kar sprejmemo. In ko ga sprejmemo, nas imajo na polju vrednot, ki jih sami sicer zelo radi spodkopavajo: zlahka nas je prikazati kot nasilneže in hipokrite, ker je nasilje v nasprotju s krščanskimi nauki.

Mnogi ljudje rečejo, da »jih homoseksualnost ne moti, a da naj te stvari počnejo v zasebnosti svojih domov«. Če vprašate mene…Meni je REEES vseeno, če geji seksajo v javnosti, zaradi mene sem lahko priča homoseksualnemu coitusu interruptusu. Vseeno mi je. A ne dovolimo več, da nam levica »serje«, da ima nasprotovanje istospolnim porokam in posvojitvam kaj opraviti z našo religijo, z našim okusom za seksualne prizore ali občutek za metafizične razprave o filozofiji narave.