Milan Kučan: »Po letu 1990 se je (slovenska politika, op.a.) razbila na več centrov, ki so pogosto delovali neodvisno drug od drugega, kot da nimajo skupnega interesa in odgovornosti za čim boljše upravljanje države. To je zelo povedno izražalo pismo Janeza Janše »Mojim prijateljem« po volitvah leta 1992. Njegova stranka je takrat doživela polom.«
Mladina, 30. junij 2009
Dogajanje decembra 1992, v času po prvih parlamentarnih volitvah v samostojni Sloveniji. Kučan je še vedno na veliko pogrešal čase, ko se je politika delala samo iz enega zveličanega centra. Kučana je že od konca osemdesetih let zmotil prav čisto vsak javni odziv, ki je prišel s strani Janeza Janše. Tako je seveda bilo tudi po parlamentarnih volitvah 1992. Kučan je Janši očital, da si jemlje zasluge za nastanek Slovenije in zabavljal nad volilnim rezultatom Socialdemokratske stranke Slovenije.
Janša se seveda nikoli ni trkal po prsih in izjavljal tako kot Kučan, da »si ne pusti vzeti svojega prispevka k osamosvojitvi«. Permanentni »polom« stranke, ki jo od leta 1993 vodi Janez Janša, pa še vedno ostajajo Kučanove velike mokre sanje. Na državnozborskih volitvah leta 1992 je takratna SDSS res dosegla nekaj čez 3% podporo (ravno zaradi tega, ker je slovensko volilno telo nasedlo spinu, da so ex komunisti s Kučanom na čelu najbolj zaslužni za slovensko osamosvojitev), a pod vodstvom Janše je ta stranka postala mogočna demokratična sila, ki v državi uživa okoli tretjinsko podporo vseh volivcev in je že dvakrat vodila slovensko vlado.