Zgodovinski anahronizem

Piše: Pavel Ferluga, publicist

Tu se moram dotakniti že dolgo obravnavanega problema antisemitizma in njegovega neverjetnega izrabljanja le in to selektivno v demonizaciji nacifašizma oz. bolje rečeno predvsem nacizma. Ko poslušam radio ali gledam TV oddaje ob vsakoletnem obujanju holokavsta in zmage nad nacifašizmom, z neskončnimi razlagami do najmanjših podrobnostih o načinu mučenja in uničevanja judovskih življenj, me prevzame prava duševna panika ob selektivni slepoti obtožujočih. Tudi ne le v obletnicah, ampak v skoraj vsakdanjih oddajah se vedno več poudarja te grozote, ki naj bi služile kot opozorilo, da se kaj takega ne bi več nikoli ponovilo. Organizira se sporadična masovna romanja na kraje uničevalnih taborišč III. Reicha, posebno še za šoloobvezne otroke, da si bodo vtisnili ta videnja v podzavest. Nobenemu ne pride niti na pamet in to vsaj od leta 1945, da bi rekel: »zadosti imamo vsakoletnega preštevanja kosti in raje glejmo v bodočnost«, seveda glede le nacifašizma, ker povsem enaki, številčno celo veliko večji zločini komunizma in Islamizma, si pa zaslužijo ta značilni selektivni stavek o nehanju preštevanja kosti, da bi prihodnost ne zaznala te iste »NAPAKE« (Kučanova označba slovenskega genocida). Prav danes 5. dec. 2016, sem poslušal, okrog 14.30< približno, na programu Radia SLO 3, modrovanje neke antropologinje (če se ne motim Šumijeve), ki je na dolgo in široko filozofirala o tej grozoti 20.stol. nacional- socializmov in seveda vpletala v omenjene stranpoti tudi današnje akterje političnega svetovnega utripa le zahodnega sveta in njegove pokvarjenosti (logično je omenjala TRUMPA, kar je posebej značilno v tej splošni razpravi o »rasizmu«). Ni pozabila omenjati niti Domobranstva. Povsem pa v njeni pravičniški bisagi ni bilo prostora za sovjetski internacional-socializem-komunizem in njegove zverinske značilnosti povsem enake naci-fašističnim, posebej še superlativno in časovno še danes prisotne. Tudi za te socializme (preživele zadnjo vojno vihro le zaradi »zavezništva s figov žepu«) je značilen antisemitizem, kar se ne more zanikati. Svoj čas sem napisal pogled v »Demokraciji«, pod naslovom »Antisemitizem kot dogma«, pa sem doživel cel medijski pogrom (Dnevnik, Delo, Splet) in obsodbo »Mirovnega inštituta« z obrazložitvami ter utemeljitvami »sovražnega govora« iz ust njegovih »socio-znanstvenikov družbenega utripa«. »Sovražni govor« je, seveda, značilen le za t.i. »desnico«, ki je interpretirana le kot sovražna »vsestransko miroljubni levici«, ki nikoli ne zagreši »sovražnega govora« v kolikor levi besednjak je le resnični odziv v obrambi pred »nasilno desnico« in zato nikoli žaljiv ali vulgaren (Sic!). Na kratko: anahronizem obnašanja do vojnega in povojnega zločinstva, je tako bolj kot potrjen z dejstvi in skrajno selektiven v vrednotenju kriminalnega bistva teoretičnih ideologij socializmov na sploh. Pri nas je bil v vrstah OF partizanstva najštevilnejši »krščanski socializem«, ki pa v zločinstvu ni veliko zaostal (vsaj načelno) za sovjetskim ali naci-fašističnim, zato se ni čuditi, da so fašisti pristopili k partizanstvu poletu 1943, ko je socialist Mussolini pogorel, saj ideološko so bili povsem bratski, čeprav v ozemeljsko profitni konkurenci. Naši »antifašistični partizani« so brez kančka sramu sprejeli Mussolinijeve vojake in oficirje, z njih  težkim orožjem, v svoje vrste za uničevanje Domobransko-četniške protirevolucije. Ali to ni bila kolaboracija? In to ne le »funkcionalna« kot je bila domobranska in angleška  na njih zasedenih otokih (po Mlakarju in A. Bajtu), ampak strateško bojno-vojaška in kvizlinško-ideološka (čeprav kolaboracija sama na po sebi ni kaznivo dejanje). Saj tudi v bližnji Italiji je glavnina fašistov prešla partizan-Garibaldincem-PCI komunistom. Se vam ne zdi anahronistično v selektivni obsodbi? Pa še problem t.i. SPRAVE je nedvomno v anahronističnem stanju pogojev, ki dovolijo spravo (Zanimiva je knjiga Petra Merkuja »Mednarodna Diplomacija Sprave«, kjer nazorno obravnava vse njene »zakonitosti« in sprejemljivosti). Pri nas se prepričano govori o spravi med Partizanstvom in Domobranstvom z spominsko svečanostjo v Kočevskem Rogu, kjer je bil nadškof A. Šuštar, kot predstavnik slovenske kat. Cerkve in Milan Kučan s Kocijančičem z rokami v žepu, kot predstavnika partizanskih genocidov. Nič bolj napačnega v smislu sprave. Med kom naj bi bila sprava, če »glavne stranke v postopku« sploh ni bilo prisotne??? Cerkev lahko govori le v imenu Domobrancev in Partizanov, ki so bili verni, torej le kot vernikov-žrtev, nikakor ne kot pripadnikov sovražnih si nasprotnikov. To bi lahko bila le Nova Slovenska Zaveza, kot naslednica Vaških Straž in Slovenskega Domobranstva (skupno SNV –Slovenska Narodna Vojska) kot protiutež, ki pa Kučan je kategorično zavračal njeno prisotnost in nadškof Šuštar je podlegel temu diktatu. In temu naj rečemo sprava??? Nadškof je celo zagrešil izdajstvo vernih Domobrancev s tem, da je dovolil ubijalskim zločincem izločitev njih legitimnih predstavnikov v NSZ. Tudi ta »sprava« je svojevrsten anahronizem. Za pravo spravo je potrebno veliko drugih lastnosti (gl. omenjeno knjigo P. Merkuja). Spet moram omeniti, da sem v tem smislu za spravna vprašanja, napisal članek za Reporter »REVANŠIZEM«, kjer sem primerjalno utemeljeval uravnoteženost določenih dejanj za pogoje sprave. Ne boste verjeli, a me je naznanil tožilstvu novinar Dnevnika Poglajen in sem moral podati izjavo na Policiji. Tožilstvo je sicer zavrnilo obtožbo, ampak taki primeri osvetljujejo, kako »neodvisna novinarska veja oblasti« pri nas pojmuje svobodo izražanja in vrednotenja družbenih izzivov v demokratični državi ter s tem človekove pravice.

Anahronizem vseh anahronizmov je pa dejstvo, da demokratičen svet in še posebej EU parlament, dovoljuje politično delovanje v svoji sredi strankam, ki so predstavnice nasilnih metod prevzema oblasti, kar vsi socializmi so neizpodbitno podvrženi tej praksi (dokaz vsi socializmi 20. Stoletja), ki se kljub njih zločinstvu, še vedno pojavljajo v demokratičnih državah z evidentnim namenom disfatizma. Lep primer imamo v zagovarjanju islamskih »migrantov« od strani VSE levice, kljub evidenci verskega terorizma za uničenje stare celine v njenem duhovnem in materialnem bistvu (gl. moj članek: »Samomorilska koncesija demokracije«). Ponovno bom poudaril, da je bil Nürnberški proces nacističnim zločincem le farsa, saj so bili polnopravni sodniki celo sovjetski, čeprav so se obtoženi učili taboriščnega zločinstva prav v njihovi domovini, ko sta Hitler in Stalin krepko sodelovala v pripravi 3.sv. katastrofe, ne le v antisemitizmu, ampak v »Proti Imperialistični Fronti« levice proti zahodni desnici nasploh. Zato je nastal še zadnji eklatanten anahronizem v označevanju fašizma kot »desnice« v zapozneli »hladni vojni«, da so komunisti (boljševiki) lahko obtožili zahodno desnico kot FAŠIZEM. In prav temu zadnjemu nesmislu agitpropa najbolj nasedajo prav »naši« multi-kulti komislamisti in zamejski janičarji v laških in nemških levih strankah, saj demokratične stranke označujejo za fašistoidne, kar je pravi non-sens, glede zgodovinskih dejstev bistva utopičnih ideologij.