ZELO PODROBNO: Kaj sta osumljeni črni vdovi Probanke Pajenkova in Lahova razlagali na Logarjevi komisiji?

Po poročanju medijev so kriminalisti od jutra tudi na domu nekdanje predsednice uprave ugasle Probanke Romane Pajenk. Zaradi spornih kreditov nekdanje uprave Probanke pod vodstvom Pajenkovi iščejo poslovno dokumentacijo, ki se nanaša na milijonska posojila nekdanje Probanke družbam Zlata Moneta II in Medaljon, celjskemu Klasju ter Pekarnam Ptuj. Pajenkovo sumijo zlorabe položaja pri odobritvi posojil družbam v lasti velenjskega poslovneža Tomaža Ročnika, brata Pajenkove.

Po informacijah portalov naj bi bilo kaznivih dejanj zlorabe položaja osumljenih pet bančnikov Probanke, poleg nekdanje prve dame ugasle mariborske banke še člana uprave Milana Lah (drugi človek na Probanki) in Vito Verstovšek, direktor v poslovni enoti Maribor Borut Bizjak in še eden od direktorjev znotraj banke Peter Lobnik.

Na Politikis.si pa smo danes pripravili ekskluzivne povzetke javnega pričanja obeh črnih vdov na Probanki, ki sta jih imeli na parlamentarni preiskovalni komisiji, ki jo vodi poslanec SDS Anže Logar.

[su_box title=”Romana Pajenk (ex predsednica uprave Probanke in ex predsednica nadzornega sveta Avtotehne)”][/su_box]

Pajenkova ne priznava nikakršne krivde za 186 mio evrov globoko luknjo

Po uvodnem »zgodovinskem« delu se priča celo pohvali, »da je ob koncu leta 2011 finančna skupina Probanke obsegala 7 poslovnih enot, 13 poslovalnic po regijskih centrih Slovenije, DZU vzajemnih skladov, lizing v družbi v Sloveniji in na Hrvaškem ter družbo za nepremičnine« in takoj doda, da je sama skupino zapustila leta 2012 in da se ne počuti odgovorno za nastanek 186 milijonov evrov velike luknje. Pri vprašanjih komisije doda, »da je ves čas delala pošteno in z vso skrbnostjo dobrega gospodarja v Probanki«.

Priča pove, da je »Tomaž Ročnik moj brat«, a da se je sama pri njem kot komitentu Probanke »izločila iz vseh poslov, ne pozna niti njegovih firm in ne pozna niti njegovega poslovanja teh firm«. Glede glasovanja o kreditih za Ročnikova podjetja izpove, da je to namesto nje delal Peter Lobnik, ki je bil pooblaščen za vse posle Ročnikovih podjetij.

Ko ji predsednik komisije predoči, da je v kasnejšem obdobju podpisovala amandmaje (aneksa) o podaljšanju Ročnikovih kreditov, se tega ne spomni, a čez čas dopusti možnost, »da je verjetno v kakšnem kupu bilo tudi to«.

Prav tako »ni vedela«, zakaj na Probanki niso skupini HAD in Fraktal Consulting vodili kot povezani osebi. Doda, da je nadzorni svet ni nikoli opozoril na to, da ju morajo voditi kot povezani osebi.

Ni se spomnila, da je na to opozarjal Glaser leta 2011 in se zmedla, ko se jo spomni, da so revizorki Kadunčevi iz Deloitta dali te podatke, a v poslovnih knjigah Probanke ju niso vodili kot povezani osebi. »Jaz nisem bila zadolžena za to, jaz sem bila zadolžena za vodenje banke.«

Čisto na koncu zaslišanja, ko se jo spomni še na odredbo Banke Slovenije iz leta 2012, s katero je Probanki prepovedala opravljanje poslov s povezanimi osebami, se tudi Pajenkova spomni te odredbe, a očitno ni nič napravila, saj kršitve niso bile odpravljene.

Dopuščanje konfliktov interesov na veliko

Ko se pričo spomni, da je Irena Stanka Čurin bila med leti 2005 in 2012 direktorica Medaljona, hkrati pa je bila zaposlena na Probanki (pomočnica direktorja direkcije za upravljanje s slabimi naložbami!), s tem, da Medaljon ni vračal kreditov, in se jo vpraša, če to ni konflikt interesov, Pajenkova odgovori, da je bila Čurinova »kompetentna oseba«.

Tudi na konto Profectusa in Boruta Bizjaka (od leta 2006 direktor Profectusa in hkrati zaposlen na Probanki) ter s problematiko kreditov, ki so prehajali iz Medaljona v Profectus, ni videla problemov in je to pokomentirala takole: »Kot sem prej že povedala, kreditni proces je bil v Probanki strogo definiran in informacijsko podprt.«

Priča pred komisijo ne prizna, da je kot predsednica uprave Probanke upravljavsko obvladovala Zlato Moneto 2 in družbo Medaljon. Predsednik jo ob tem opozori, da je krivo pričanje kaznivo!

Pajenkova je ves pričanja govorila, da je leta 2012 odšla s Probanke, a nadzorniki so pred komisijo povedali, da so jo seveda morali razrešiti.

Nezakonite dokapitalizacije Probanke in dvigi depozitov mimo pravil

Priča na kratko izpove, da »načelno Probanka ni nikoli dajala posojil za nakup delnic« in »da v banki zagotovo ni nihče namerno karkoli storil, kar bi bilo v nasprotju z zakonodajo«, več o tem ni želela govoriti, »ker je zadeva na sodišču«.

Na vprašanje o tem, da ji je vmesna uprava predčasno, mimo internih pravil, dopustila dvig zaprtega depozita nad 100 tisoč evrov in to tik pred nadzorovano likvidacijo, priča odgovori, da so ji denar sprostili predčasno »po enakih pravilih, kot veljajo za vse druge«. To seveda ni bilo res, saj od petih alinej v internem pravilniku, pod katerimi se lahko sprosti depozit, primer Pajenkove ni ustrezal nobeni od teh petih alinej. Njena obramba: »Jaz nisem tega kontrolirala.«

[su_box title=”Milana Lah (ex članica uprave Probanke 2002 – 2013, ex predsednica nadzornega sveta v Zlatem medaljonu 1997 – 2003)”][/su_box]

Za težave Probanke krivi »klasični« zunanji dejavniki

Priča je uvodoma povedala, da se je sama upravi Probanke pridružila leta 2002, ko je bila tam organizirana dvočlanska uprava. Doda, da je bila uprava Probanke tričlanska od leta 2006 naprej, ko je bila predsednica Romana Pajenk, člana pa sta bila Verstovšek in ona.

Glede finančnega položaja banke pove, da je v letu 2008 prišlo do spremenjenih razmer v poslovanju, potem pa sledi »klasika« prič: učinek dogajanj na tujih finančnih trgih in kolaps svetovnega in evropskega finančnega sistema ter vzpostavljanje Basel-a 3 s strani BS.

Pravi do so leta 2008 slabe terjatve znašale 7,6 %, na koncu leta 2011 pa 12,5 %.

Ko pričo predsednik komisije pozove, da naj predstavi svoj pogled na 186 milijonsko luknjo, ki smo jo morali plačali davkoplačevalci, Lahova začne govoriti raje o tem, kako je BS leta 2011 notranji kapital banke zniževala zaradi, po njeni oceni previsoko vrednotenih vrednostnih papirjev in premalo oblikovanih oslabitev.

»Izguba spomina« priče pri ključnih podatkih

Čeprav so dokumenti na komisiji izkazovali, da je bila predsednica nadzornega sveta Medaljona, se na začetku te funkcije »ne spomni« in pravi, da je »verjetno bila predsednica«.

Ko jo predsednik komisije izzove s kaznivo dokapitalizacijo Probanke iz leta 2011, po posvetu z odvetnikom pove, »da ne more na to vprašanje dodatno odgovoriti, ker je predmet kazenskega postopka«, hkrati pa zanika, da je ona sama klicala komitente za dokapitalizacijo.

Ko priča izpove, da »Probanka nikoli ni delala operativno negativnega rezultata, tudi ni nikoli imela likvidnostnih problemov«, jo predsednik komisije spomni na pričanje Hazenmali Požarjeve, ki je na komisiji in pred sodiščem izjavila, da je bila septembra, oktobra 2012, banka v hudi likvidnostni krizi, da so bili odlivi 60 milijonov evrov depozitov. Lahova na to odgovori le, »da je takrat bila zamenjava uprave.«

Glede posojil družbam Ročnika priča pove, da so v banki imeli vzpostavljen sistem, da predsednica uprave Romana Pajenk ni bila udeležena v kreditnem procesu. Z Ročnikovimi krediti naj bi se ukvarjal Peter Lobnik, ki je imel za te posle splošno pooblastilo, Pajenkova pa bojda ni glasovala niti za anekse k tem pogodbam.

Za kredite Ročnika se »ne spomni«, da bi jih njegova podjetja dobila pod cenejšimi oz. ugodnejšimi pogoji, a se kasneje vendarle spomni, da so »mnogim komitentom dali zaradi tega, da so pri njih vzel kredit, kdaj bistveno ceneje, kot je bilo v internih pravilih določeno«.

Ko se pričo vpraša, zakaj skupine HAD in Fraktal Consulting niso vodili kot povezane osebe, priča odgovori, da »verjetno ni obstajal takrat razlog za to povezavo«. Ko se ji predoči, da je na to povezavo leta 2011 opozoril predsednik NS Probanke, priča zmedeno odgovori, da »gospod Glaser ni na to opozoril. Ne vem, da bi kdaj opozoril«.

Dalje priča glede povezanih oseb via HAD in Fraktal Consulting pove, da ona sama nima »nekega personalnega mnenja o povezanosti, ker se s tem ni ukvarjala«, da so za to imeli »strokovne službe«.

Ko jo predsednik komisije spomni na 66. člen Zakona o bančništvu – da je uprava dolžna voditi banko s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. »Torej ste vi odgovorni za to, če očitno vaše službe vam niso postregle pravih podatkov. In na podlagi tega je nastala 23,5 milijona evrov velika bančna luknja. Vi nosite odgovornost, vi, kot članica uprave.« Lahova: »Nimam odgovora.«

Lahova prav tako debelo pogleda, ko je predsednik komisije predoči interno pravilo IA-0448/10 o pisnih in ustnih pooblastilih (slednja so bila praksa) na Probanki, a se ulovi, ko pravi, da načeloma (!) ni dajala sugestij oziroma smernic tistemu, ki jo je nadomeščal, kako naj glasuje.

Ko ji Krajnc (SMC) pove da, da je Imre Balogh na komisiji dejal, da RISK ni imel pravice in da RISK ni poročal upravi, Lahova izjavi, »da oboje ni res«. Sklep: nekdo je pred komisijo lagal!

Priča prav tako »ni vedela«, če je kdaj RISK dal negativno mnenje v zvezi s posli Tomaža Ročnika.

Probanka ima nenormalno visok delež investicijskih poslov in velik angažma pri menedžerskih prevzemih in posledično – velika tveganja

Ko se ji predoči pričanje revizorke Kadunčeve iz Deloitta, ki je na komisiji povedala, da so imeli na Probanki v povprečju vrednostne papirje vodene precej višje, kot ostale banke, s čimer so neposredno umetno prikazovali višjo kapitalsko ustreznost oziroma kapital banke, navaja neke metodologija vrednotenja vrednostnih papirjev po »MSRP-39«, a so jim revizorji tudi na tem segmentu dajali mnenja s pridržkom.

Ko se priči na razpravi predoči, da je revizorka Katarina Kadunc komisiji povedala, da uprava ni popravila vseh napak, na katere je zunanja revizija opozarjala (leta 2011 in 2012), Lahova trdi, »da njej ni povedala enako, kot se zdaj pogovarjamo«.

Lahova kar dvakrat potrdi, ko jo predsednik komisije spomni, da so vse dividende, ki so jih izčrpali iz Medaljona šle za poplačilo kredita, ki so ga najeli zato, da so odkupili oziroma prevzeli Medaljon: »Ja, ja.« Priča se lovi tudi pri višini zneska kredita, ki ga je najel Medaljon pri Probanki. Meni, da je bilo 18 milijonov evrov, a jo predsednik komisije spomni, da takšna višina velja za neodplačan znesek kredita. Ko ji predsednik komisije omeni, da so v letih 2008 in 2009 iz Medaljona izčrpali preko dividendne politike 7,8 milijona evrov, mu priča odvrne, da »to ni izčrpavanje, to je legitimna pravica lastnika«.

Priče se ne spomni niti, ali so v letu 2001 tik pred prevzemom Pivovarne Union preko interne borzne posredniške družbe Probanke kupovali delnice Pivovarne Union in Pivovarne Laško. Kontradiktorno pravi, da se je dosti ukvarjala tudi z delnicami, a se »pivovarskih« poslov z delnicami ni spomni.

Lahovi se zdi besedna zveza »grehi uprave«, ki je pridelala 186 milijonsko škodo, »premočna beseda«, saj je po njenih besedah »uprava ves čas delovala v poslovnem modelu, katerega je Probanka imela transparentno postavljenega in implementiranega«. Dodaja, da obžaluje to veliko luknjo, a da se ne počuti krive zanjo.

[su_box title=”Kaj je Milan Kučan leta 2001 povedal ob 10. obletnici Probanke v Mariboru, ki se ga je udeležil na povabilo Pajenkove?”]

Predsednik države Milan Kučan pa je v svojem nagovoru spomnil na čas ob koncu 80-ih let, ko se je v Sloveniji začelo “gibanje” za razvoj podjetništva kot ene najpomembnejših spodbud za hitrejše prestrukturiranje in razvoj slovenskega gospodarstva in družbe, ko je bilo potrebno vzdržati ideološke pomisleke in doktrinarna nasprotja. Poudaril je, da si Probanka danes, ko se je po desetih letih trdega dela okrepilo zaupanje delničarjev, poslovnih partnerjev in varčevalcev v njene storitve in ekonomsko trdnost, zastavlja predvsem vprašanje, kaj in kako jutri, in izrazil upanje, da bo znala in zmogla narediti nov razvojni preskok pravi čas in na pravi način. Ko je spomnil, da še vedno nista izdelana dokončen koncept in strategija privatizacije državnih bank niti organizacije slovenskega bančnega prostora, je poudaril, da je morda sedaj pravi čas za sodelovanje vlade z Banko Slovenije in poslovnimi bankami, da bi bila privatizacija obeh državnih bank uspešna in vpeta v uresničevanje nacionalnih interesov. K sodelovanju bi po njegovem mnenju kazalo povabiti tudi slovenske zavarovalnice, borzo in seveda tudi razvojno prodorna slovenska podjetja, ki so vpeta v svetovne trge. Tudi takšni slovesni trenutki, kot je današnji, so po njegovih besedah priložnost za neobremenjeno izmenjavo zamisli o potrebnem, pa tudi o nujnem sodelovanju in celo sklepanju strateških zavezništev za doseganje strateških ciljev. Seveda ob predpostavki, da upravljalci razvoja Slovenije vedo, kaj so slovenski nacionalni interesi ter katera in kakšna strateška zavezništva so nujno potrebna za njihovo uresničevanje tako znotraj Slovenije na različnih ravneh in med različnimi nosilci razvoja pa tudi v sodelovanju Slovenije s tujimi partnerji. To ne more biti prepuščeno stihiji ali pritisku razmer.[/su_box]