Spet o menjavah na vrhu SDS, pa o Politikih in politikih

Piše: dr. Milan Zver, evropski poslanec

Nič ni novega, če nekateri mediji in politiki odstavljajo Janeza Janšo s funkcije predsednika stranke, češ, da postaja ovira v njenem, kakor tudi v razvoju slovenske desno-sredine (pa čeprav je prav on postal največji simbol nove politične javnosti). Tudi mojo malenkost so v preteklosti na to mesto že ustoličevali, a kar je novega tokrat, je dejstvo, da to harmonizirano počnejo tako levi kot desni ekstremi. Namen je seveda jasen, da bi skalili odnose med nami. Tudi ni problem v tem, da bi bilo kaj narobe z Janšo; nasprotno, potrebovali bi več voditeljev njegovih sposobnostih in integritete. Na vseh ravneh. 

Trideset let izganjanja iz politike

O tem sem že pisal, a nič hudega, če na kratko povzamem. Ker je Janez Janša svoj politični talent pokazal zelo zgodaj, je bil s strani stare nomeklature na udaru že od srede osemdesetih let. Spomnim se npr. predavanja enega od profesorjev na FSPN, ki je govoril, da naj raje pusti politiko in se posveti domačemu podjetju, češ da bo tako za vse bolje. Janša se je kljub temu podal na to pot, čeprav so mu podtikali afere, se ga lotevali z upravnimi, sodnimi in političnimi sredstvi, naposled so ga celo nezakonito zaprli. Nova Obzorja so pred dvema letoma izdala zbornik z naslovom “Najprej diskreditacija… nato likvidacija. Primer Janeza Janše”. Vse to je preživel in če za koga velja rek, kar ne ubije, okrepi, velja zanj.

Politične in medijske “morije” torej ne sodijo v sam vrh bojnih sredstev, uperjenih proti Janezu Janši, čeprav je smešno, ko ga z mesta predsednika stranke odstavlja ta ali oni politik (ali političarka) s sporočili v slogu, naj SDS zamenja predsednika, če hoče, da bo vredna sodelovanja. Kot že rečeno, pri tem se potrudijo ponuditi tudi kadrovske alternative iz kroga najbližjih sodelavcev, kot je to v mojem primeru na zadnje storil Nedeljski dnevnik. Nekritični bralci pa seveda “kupijo” cenene umotvore. Preko šank-udbovske mreže se “vroče” laži tega medija širijo naprej. Da bo zgodba uravnotežena, sem imel možnost prebrati isto tezo z druge strani medijskega prostora. Nekdo, ki baje že “kuri kresove”, je trdil, da sem v času, ko je bil Janša v zaporu, prirejal zabave, ker sem se pač videl na predsedniškem mestu. Namen je tako prozoren, da ni vreden razprave. Vsi, ki me poznajo, vedo, da nisem nikoli imel takšnih načrtov. Že večkrat sem povedal, da si štejem v čast, da sem lahko pomagal, najprej Pučniku in nato Janši. Enostavno ni v moji naravi, da bi izdajal politične sopotnike. Ko gre kaj narobe, ko so težave, je treba umiriti žogo, in poiskati najboljšo rešitev. Običajno je ta težja, vzame čas in energijo; in še kaj, a tako je tudi v življenju. Ko pa bodo člani stranke ugotovili (in ne oni izven nje), da je prišel čas za menjavo, morda celo generacij, bodo pač ustoličili novo generacijo, ki bo bistveno mlajša, kot je najina.

Nikoli nisem trdil, da so razprave o zamenjavi vodstva SDS nelegitimne. A če razprave vodijo tisti, ki nikoli niso bili del SDSa, je namen tega početja jasen. Tudi način, kako se to dela v javnosti in kako se pri tem “izganjanju” zlorabljajo politične in državne ustanove, se mi zdi trivialen. Čez desetletja, če ne prej, bodo politični zgodovinarji in analitiki prišli do podobnih ugotovitev. Najverjetneje bodo ugotavljali, da je stranka pod Janševim vodstvom postala stabilna, močna in dejavna organizacija, ki skrbi za resničen prehod v modernost in ki si je, med drugim uredila celo svoj dom. Skratka: SDS se je razvila v stranko, ki ima vso potrebno infrastrukturo in človeški potencial, kar ji zagotavlja neodvisnost, da služi volivcem in državi. Pri nas pa obstajajo stranke in strančice, ki ne le, da niso sposobne voditi države, ampak so odvisne od raznih omrežij, od katerih najemajo poslovne prostore ali službene bmweje za osebno rabo. K temu najemu kot kolateralna škoda potem sodi še prevzemanje idej, odločitev, doktrin, usmeritev, kadrov in kar je še potrebno. Mimogrede, le v takem nekonsolidiranem in neavtonomnem političnem prostoru, kot je pri nas, lahko udbomafijska omrežja po mili volji ustanavljajo t.i. strankarske komete.

Naj se vrnem k izhodišču z realnim pričakovanjem, da bo diskreditacija v prihodnje še hujša, saj SDS dominira po javnomnenjskih raziskavah in je glavni favorit za zmago naslednjih volitev. Zato bo takih ali drugačnih poskusov “odstrelov” še veliko.

Demokracija potrebuje močne osebnosti, ne “politikratov”

Soočamo se torej z drugim, realnejšim in usodnejšim problemom. Več kot očitno je, da zmanjkuje močnih osebnosti v politiki. Teh pa demokracija potrebuje bolj kot Sahara vode. Jasno, da vsi politiki ne morejo biti politiki z veliko začetnico, če se tako izrazim. A iz povprečja mora zrasti dovolj velika skupina “top” politikov, ki ne le sledijo, ampak tudi kažejo pot, kot bi rekel pesnik.

Raziskave namreč kažejo, da vse manj ljudi zaupa ljudem na oblasti ter demokratičnim in državnim ustanovam. Vendar demokratično prihodnost poleg drugih dejavnikov dodatno ogrožajo tudi politiki sami, če niso kos svojim nalogam, če so premalo učinkoviti ali premalo prepričljivi. Nosilci najpomembnejših funkcij dostikrat s pretiranim leporečjem in praznim govorjenjem odvračajo ljudi od politike. Prepogosto namreč govorijo jezik zbirokratiziranih struktur, ne pa jasnega jezika ljudi, ki ga le-ti razumejo in od njih tudi pričakujejo. V tem je tudi skrivnost Trumpovega uspeha in poraza političarke, ki je izšla iz “struktur”, iz establišmenta! Menim, da so politiki prvi poklicani, da rečejo bobu bob, ne pa da ostajajo v varnih okvirih zlagane politične korektnosti. Če tega ne bo, bodo še naprej zmagovali skrajni demagogi in populisti.

Tovrstni deficit je zaznan tudi na mednarodni ravni. Spomnim se ene od konferenc na Brdu v času našega predsedovanja Uniji, ko je eden od udeležencev dejal, da vse bolj zatohla zahodna demokracija potrebuje svežega vetra, novih političnih voditeljev, ki imajo nove ideje, pogum in ki vedo, kako se stvari premikajo na bolje. Stavil je na nove članice, kot dober primer pa je izpostavil tedanjega slovenskega predsednika vlade, ki je bil tudi voditelj Unije – Janeza Janšo! Čeprav tedaj mnogi še nismo zaznali evropskega demokratičnega deficita v kadrovskem smislu – nenazadnje je bil predsednik Evropskega parlamenta karizmatični Hans-Gert Poetering – danes ugotavljamo, da to na žalost drži.

Za izhod iz krize demokracije je torej potrebna kritična masa karizmatičnih, pogumnih in poštenih voditeljev, ki so v celoti predani svojemu poslanstvu. Le takim sledijo ljudje, se pravi demokratična javnost. Zato se jih, v dobro demokracije, ne zamenjuje ali izganja iz politike.