Kdo se koga boji in zakaj, je vprašanje. Jasno pa je, da se udarne laži Sunčičeve nadaljujejo!

Piše: Pavel Ferluga, publicist

V Reporterju 14. novembra t.l. je heroina »Valpurgine noči« ponovno udarila s svojimi čari po Janezu Janši, nespornemu demokratu današnje še nedemokratične Slovenije, s kolumno »Zakaj se Janez Janša boji Damirja Črnčeca«. Najprej moram utemeljiti zakaj je že v naslovu zavajalne kolumne, po mojem mnenju, povsem udarila mimo. Ne vem zakaj bi se Janša moral bati Črnčeca in (po moje, kot bralcu) ta njega, v sled določenih svojstvenih nestrinjanj? Za razumevanje moje skepse v imperativnem (za normalnega bralca) naslovu omenjene kolumne, moram se nujno navezati na približen problem določenega nestrinjanja, ki je razviden iz pisma tržaškega pisatelja Alojza Rebule, ki mi ga je pisal pred približno šestnajstimi leti, a zaradi tega se nobeden naju ni medsebojno bal. Navajam med drugim: »….Toliko me že poznate, da lahko veste, kako gledam na takoimenovano NOB, na povojno nacionalno politiko v zamejstvu in na današnjo levičarsko multikulturnost. Iz tega lahko sklepate tudi na to, kako sprejemam temeljne vidike, izražene v poslanem gradivu. Seveda s kakšno rezervo, več kot naravno med demokrati, na primer glede vprašanja našega odnosa do Evrope….«. Tu moram pojasniti, da je bil moj pogled do pogajanj za vstop v EU kritičen (v imenu »Gibanja 23. December«), pa ne zaradi vstopa samega, ampak zaradi pogajalcev t.i. »tranzicijske levice« z znanim Jurijevim »Španskim diktatom«, ki je bil za Slovenijo negativen, medtem ko spoštovani pisatelj Rebula je bil, vedno po mojem mnenju, »bolj popustljiv« v istem problemu, kar je spet po mojem mnenju, karakteristika katoliško usmerjenih vernikov, ki se je zgodovinsko izkazala v katastrofalni popustljivosti do komunizma, n. p.r. pri Kocbekovih »Krščanskih Socialistih«.

Ta predhodni odstavek je bil potreben, da vidite »razliko« v temeljnem razmišljanju demokrata in ideološko idoktriniranega levičarja glede istega problema. Sunčičeva je v tem primeru že v samem naslovu »imperativno« vplivala na povojnega bralca (izobraženega v totalitarnem sistemu) z v bistvu vsiljeno »resnico« medsebojne bojazni, ne dveh »nasprotno mislečih« o specifičnem problemu, ampak dveh »nujnih sovražnikov« (ker komunist – in to bralec, absolvent »tršic«, nesporno podzavestno je – , ne pozna nasprotnika, ampak le SOVRAŽNIKA).  V tem je tudi bistvo AGITPROPA, udarna LAŽ, ki neštetokrat ponavljana postane resnica, saj v naslovu Sunčičeva ne da niti trohice dvoma v STRAH Janeza Janše do »sovražnika« Damirja Črnčeca. Stavim, da celo Damir Črnčec se ni izognil temu »laskavemu« občutku strah vzbujajočega »tekmeca«.

Pa poglejmo nadaljevanje omenjenega agitpropovskega pamfleta za bralce Reporterja, ki so dosegljivi »indoktrinacijski logiki« 70. letne tradicije pranja možganov v dojemljivosti zgodovinskih pripetljajev. Kdo naj bi bili »stari obrazi« in kdo »novi obrazi«. Tu se da dialektično po mili volji presajati cvetke v različno časovno »prst«. Skoraj vsi pozabljajo na kontinuiteto »prsti« v času od 1945 do danes. »Novi obrazi« Jankovića, Cerarja, Janeza Stanovnika, Kučana, Kocjančiča, Türka, relativno mladega Boruta Pahorja, Zemljariča in cela armada podobne rdeče smetane, ki je znana globoko v času JUGO-nesreče, če nič drugače po družinski kontinuiteti prvorazrednih prestolonaslednikov privilegirane kaste partijskih Patricijev vedno na oblasti, ki imajo še danes neizpodbiten pečat uveljavljanja v času učinkovitega vpliva na politično dogajanje in ekonomsko prioriteto pri delitvi državnega bogastva. Ti so vedno »novi obrazi«, ne glede na njihovo starost, ampak v priložnostnem momentu njih potrebe javne omembe. Janez Janša, ki seveda, pred osamosvojitvijo ni bil v patricijskem krogu in je postal znan komaj zaradi pogumnega poskusa demokratizacije slovenske javnosti, predolgo vajene stagnacije namakanja v enoumnem represivnem sistemu boljševističnega zločinskega Titoizma, je pa zelo, zelo »star obraz«, ker že neverjetno dolgo mu uspeva učinkovito ovirati »uspehe« kontinuitete večno mladih »karjatid tekovin partizanstva«, ki gledajo v bodočnost in ne preštevajo kosti »arheoloških« naključnih nahajališč ostankov že pozabljenih ne-civilizaciji, ki baje nimajo nič skupnega z »naravno pravno evolucijo« (po Brglezu) in uveljavitvijo dialektike materializma v napredni družbi samoupravne socialistične diktature proletariata in pridobljenih »vrednot« epopeje PIF-OF-NOB osvobajanja, ki nam tlakujejo svetle uspehe napredka na vseh področjih delovanja »naših« vlad. Ta »grdi in stari« J. Janša nam le kvari ugled v EU z njegovim uničujočim odnosom do vseh »žlahtnih desnih« bolj sposobnih tekmecev, ki bi lahko harmonično sodelovali z izkušenimi dolgoletnimi »mladimi« voditelji avantgardnih vizij progresa. In tega nepridiprava podpirajo njegova »množična« glasila Demokracija, NOVA24TV in Politikis ter socialna omrežja povezana z SDS z namenom onesposobiti »novega obraza« na desnici »beguncoiskrenometra« Črnčeca, da ne bi ogrozil glasov SDS.

Da ne bom predolg, ker materiala za obdelavo je v teh kolumnah na pretek, bom strnil glavno značilnost v vseh odstavkih omenjenega psiho-agitpropa. Pazljivemu bralcu je takoj jasno, da gre tu za skrajno demoniziranje Janeza Janše in stranke SDS v luči sedanjega nepričakovanega zunanjepolitičnega zasuka v ZDA, ki bo nedvomno vplivalo na strategije levih vlad, naklonjenih Islamskemu napadu na EU civilizacijo ter zavezništvo te verske zaostale blaznosti z ostanki revolucionarne zarjavele miselnosti boljševističnih internacional-socialistov v novi preobleki »tovarišijskega kapitalizma«, ker brez kapitala nobena konspirativna organizacija ne more uspevati v prevratu evolucije. Ker je nasilje in razvrat glavno orožje vsake revolucionarne dejavnosti, je bolj kot razumljivo zavezništvo enakih stremljenj Islama in Komunizma. Janez Janša, Damir Črnčec in Aleš Primc bodo nedvomno imeli za določena vprašanja tudi različne poglede, ampak s tem še ne pomeni, da MORAJO biti na smrt sovražniki ali zavezniki v vsem, kot to predpostavlja Sunčičeva. Izreki kot so razporejeni po vseh odstavkih njenega napadalnega razpleta: »Vsekakor je Janša vse prej kot novi politični obraz…«, »Za Janšo je namreč »iskren« samo tisti, ki je z njim trenutno na liniji..«, »Za Janšo kot predstavnika stare politične elite…«, »Janšev boj proti novim obrazom na desnici…«, »Enako zgodbo je Janša kot stari obraz…«, »Janša je kot stari politični obraz vedno bolj osamljen, brez zaveznikov in brez resnih možnosti, da bi še kdaj postal premier.«, imajo skupno značilnost prav zaradi neskritega STRAHU današnje slovenske levice, da bi imela možnost prav SDS in Janez Janša volilnega uspeha z refleksom ameriškega dogajanja masovnega preobrata volitev v nasprotju z uradnimi analizami javnega mnenja, ki so vse slonele na napačnih predvidevanjih. Toda pazite, to se je zgodilo v Ameriki, ki ima tradicijo demokracije, kjer ljudje ne slepo sledijo medijski strategiji interesov zastopanja lobijev, ki so pluralni in zato tudi nasprotujoči, da njih bralci po lastnem okusu odločijo komu dati prav ali ne na podlagi dnevne analize vidnih in primerjalnih rezultatov v življenju samem. Pri nas v Sloveniji pa ni nobenega pluralizma in ljudje so v glavnem ignoranti na vseh področjih, ker so vajeni boljševistične prakse 70. letnega enoumja, kjer drugačna misel je bila vedno strogo sankcionirana s hudimi posledicami za posameznika, ne pa vzeta v poštev kot metoda drugačnega glasovanja na volitvah.  Naši volivci nimajo niti poguma, da bi ne volili ponujenih znanih obrazov, predstavljenih kot »novih«, čeprav z repom krepko v znani zločinski preteklosti. Nimajo vpogleda v resnično zgodovino, ampak v zgodovinski surogat (ponaredek), po meri enoumne Partije, ki je notorično in dokazano izrazito lažna.

Druga značilnost v tedniku Reporter je tudi to, da ima tudi odlične komentatorje, ki so povsem nasprotni Sunčičevim, toda zanimivo je prav to, da nobeden le teh, si ne upa njej oporekati niti v najmanjši meri kritike, kaj šele nasprotnega mnenja. Primer odličnega komentatorja dr. Boštjana M. Turka, ki ni nikoli niti pisnil proti Sunčičevi, nasprotno, celo v nasprotju s svojimi stališči, jo je ocenil z odliko! Vprašam se, če sem jaz nor, da vidim razlike, kjer jih baje ni, če vzamem v poštev ta nerazumljiv razkorak med lastnim pisanjem komentatorja in pozitivnim ocenjevanjem diametralno nasprotnega razpravljanja.

Pa še to glede na očitek, da je Janez Janša preveč časa na čelu svoje stranke in ga je treba zamenjati z »zdravimi silami novih obrazov«. Ker sem vajen mentalitete izven jugoslovanskega prostora, sem se najprej vprašal kdo to zahteva? Zanesljivo niso to zahtevali njegovi volivci, ki mu stojijo ob strani in so nanj navdušeni, ampak nevoščljiva konkurenca ali odpadniki, kar je povsem razumljivo, a ne morejo zahtevati od organov stranke naj to vzamejo v obzir, saj bi pomenilo politični samomor. V Italiji, za primer, se ni zgodilo, da bi nekdo zahteval odhod iz politike Giulia Andreottija, ali še prej Alcideja De Gasperija in podobnih, ki so dolga leta oblikovali laško politiko. Za večino »naših« tako karakterističnih volivcev, pa je to povsem »logično« (po logiki le ene zveličavne edine stranke, ki so je bili vajeni toliko generacij), v kolikor tudi sprejmejo dikcijo, da je preveč strank v »vsegliharkem« razmerju, kar pa je potrdilo popolne nevednosti oz. popolnega nepoznavanja političnih razlik v demokraciji in njih vrednotenja. Zato ostajam skeptik in glede slovenskih volivcev v primerjavi z volivci nekdanjih komunističnih držav (n.pr. Višegrajskih), ostajam povsem nezaupljiv do morebitnega zasuka, na podlagi primerjave dosedanjega obnašanja zanesljivo krepko ideološko indoktriniranih »slovencev« z malo začetnico, kjer je popolna odsotnost nacionalnega ponosa pravo prekletstvo za akterje partizanskega zločinstva, ki je v bistvu Damoklejev meč nad poosamosvojitveno Slovenijo. Poštenih Slovencev se polašča obup nad takim uničujočim stanjem meglene prihodnosti.