Jankovićev levičarski primitivizem: ubijanje človeških bitih pod določenimi pogoji je človeška pravica!?

Aleš Ernecl, urednik in filozof

Mestna Občina Ljubljanska na čelu s svojim županom, »ponosnim, da je levičar«, kar se v njegovem vedenju kaže izključno v tem, da »je javno opredeljen za partizane«, da je »proti cerkvi«, »da je onako kozmopolitski za gejeve« in da »s Kučanom gre na kosilo«, je pred kratkim z enim svojih odprtih pisem za javnost – pošteno »usekala mimo«. Preden nadaljujem s tem, v čemer in kako je usekala mimo, naj, v nasprotju s tem, na kar bi moj cinični uvod lahko nakazoval, pripomnim, da verjamem, da to sploh ni pretirano slaba Jankovičeva lastnost – to, da je »levičar« le glede za politiko trivialnih zadev, ga v grobem dela manj škodljivega, kot bi bil sicer, v nekaterih zadevah pa ga dela celo zelo koristnega.

MOL se je jasno in razločno opredelila glede vprašanja splava in se postavila na stran »levice«. Uradno stališče MOL – a je zdaj, via javno pismo, to, da je nasprotovanje splavu poseganje v »pravico« ženske, da s svojim telesom počne, kar je je volja, brez da bi, kot sem slišal reči že tudi kakšne eminentne »katoliške intelektualce«, ki so jim »levičarji« uspešno »oprali možgane« – »država gledala v njihove pičke«.

Kot, legalizacija splava je v bistvu ekvivalentna temu, da država po mnogih stoletjih preneha gledati vanje. Ne glede na to, kaj si vi mislite o splavu, dejstvo je, da so prevladujoči mediji, najbrž pa tudi izobraževalne ustanove, bolj ali manj po nareku, doslej o tem govorili v »olepševalnicah« tam, kjer jim ustreza (raba pojmov kot je »splav«, »prekinitev nosečnosti«), na eni strani. demonizirali in zasmehovali ljudi, ki so nasprotovali politični agendi, na drugi.

Kot, nasprotniki splava so le avtoritarni kmetavzi, religiozni fanatiki, ki v imenu morale želijo fetišistično opazovati, koga, kdaj in kje »fukate«, ipd., sicer pa jim ni mar za nobena druga življenja kot življenja njih samih in za njihovo lastnino.

Pa dajmo, lepo po vrsti, najprej »otreti evfemizme«…Vprašanje splava ali prekinitve nosečnosti je vprašanje omejene/neomejene asistence države pri uboju človeškega bitja v prednatalnih stadijih razvoja in posrednega spodbujanja/zaviranja trga asistence pri omenjenem uboju. Pred časom sem se o splavu pogovarjal z zdravnico, ki mi je rekla, da »to, kar se splavi, še ni živo bitje, da je to le skupek celic«. Meni je povsem jasno, da za to, da ljudem zreš v grla in skušaš dognati, ali so vneta, ne rabiš znati Biologije, teoretično bi se mnogih, če ne vseh »zdravniških veščin« lahko naučil – brez učenja biološke teorije. Pa je nisem pokroviteljsko poslal nazaj v osnovno šolo, ker se zavedam, da to ni nujno, da je kljub vsemu lahko solidna zdravnica.

Toda, zgolj zavoljo trivie, če ne druga: v osnovni šoli tam nekje med 4. in 6. razredom pričnemo spoznavati »vedo o živih bitjih«, ki ji »pogovorno« in v skladu z urnikom rečemo »Biologija«, to spoznavanje pa se prične s spoznavanjem »temeljnega modela celice«, enote vseh živih bitij, nakar se prične spoznavanje različnih vrst živih bitij z ozirom na to, skupek kolikšnih celic so. Pred spočetjem Biologija ne more preučevati posameznih primerkov neke vrste, kot posamezne primerke neke vrste pa jih obravnava od trenutka, ko jih prične preučevati – od spočetja dalje. Tisto, kar se splavi, torej nedvomno JE živo bitje, pomembna informacija za nasprotnike splava pa je tudi to, da ne gre za posamezni primerek vrste »jež« – ampak človek. Gre za človeško bitje v prednatalnih stadijih razvoja. In splav, dajmo končno in enkrat za vselej reči bobu bob, pomeni asistenco države pri uboju tega bitja in poskus z zakonsko ureditvijo trga s ponudbo te storitve (vmešavanje države v delovanje tega trga, kar predpostavlja obstoj tega trga, seveda) – bodisi spodbujati bodisi zavirati delovanje tega trga.

V kakšni naslednjih kolumen lahko tudi poglobljeno naslovimo celotno razpravo, za katero smo doslej že videli, da je izjemno kompleksna, a za današnjo kolumno je pomembno naslednje: kdor, kot MOL na čelu z Jankovićem, trdi, da je nasprotovanje in javno izražanje nasprotovanja splavu poseganje v pravico žensk, trdi, da je uboj človeškega bitja pod določenimi pogoji človekova pravica. Pazite, ne gre za to, da ti ljudje trdijo, da je to, da se država vmeša v delovanje že obstoječega trga, z morebitnim namenom, da ga zavira, ker je samo delovanje takega trga bolj škodljivo kot koristno, »nujno zlo«, s čimer se je prav tako mogoče in povsem utemeljeno ne strinjati, ti ljudje trdijo, da je to pravica. Da ti država, če izpolniš določene pogoje, to mora zagotavljati, ali da ti to celo mora zagotavljati brezpogojno. Če si ženska želi pospraviti v večna lovišča človeško bitje, ki se razvije v njenem telesu, ji država preko svojih pogodb z zavarovalnicami in v sodelovanju z »javnim zdravstvom« – to mora zagotavljati kot storitev, karseda kakovostno. »Zastonj«, kot se »levičarji« radi izrazijo. Kot kakšne benigne tablete, operacije, morda kontracepcijo, tampone…

Upam, da je iz razprave, ki sem jo zgolj pričel razvijati, že kljub vsemu jasno in razločno razvidno, da je MOL pošteno usekal mimo in da so kakršnikoli ukrepi proti ljudem, ki so predvajali »sporni dokumentarec« na pročelju frančiškanske cerkve, s pomočjo državnega aparata ali s pomočjo »pritiska v medijih«, znaki »avtoritarnosti« oziroma zavzemanja MOL – a za bolj avtoritarno družbo. Gre v bistvu za precej podobno zadevo kot pri ljudeh, ki jih motijo kristjani, ki molijo pred bolnišnicami, ki izvajajo splave. Na koncu dneva se na “levici” marsikaj lahko zvede na naslednji slogan: »Omejimo svobodo govora, umaknimo vse omejitve pri asistenci države pri ubijanju človeških bitij v prednatalnih stadijih razvoja.«

Omenjeno ubijanje in kajenje marihuane sta tudi eni redkih področij, kjer »levici« pojem »svobode« pomeni »nekaj, kar je absolutno, ker je dano od Boga«.