Fištravec in kitajski “naložbeniki” pač ne bodo rešili obubožanega mariborskega življa

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Fištrekov kitajski naložbenik sreča gospodarstvenika Rukavino v plastičnem šotoru na trgu olimpionika Štuklja

Pet na videz nepovezanih dogodkov je v minulem obdobju razkrilo vso gnilobo slovenskega vstajništva in vse njegove posledice. Najprej je nič-več-vstajniški župan v Maribor končno pripeljal svoje razvpite kitajske poslovneže, ob koncu istega in hkrati prvega dne Poslovne konference Portorož pa so slovesno podelili nagrado časnika Finance za posebne dosežke v gospodarstvu 2016. Svoje so dodala še družbena omrežja, ki se jih dominantni mediji po zmagi Trumpa tako zelo bojijo. Fotografija pregovorne japonske pridnosti, tokrat umeščene v Fukuoko, je tako zaokrožila po Facebooku, prav tam pa sem zasledil tako objavo spomina Večerovega urednika Aljoše Peršaka kot poveznico do kolumne Petre Lesjak Tušek, tudi Večerove novinarke, za nameček predsednice Društva novinarjev Slovenije.

V primeru, da ste prezrli: kitajski poslovneži so se udeležili poslovne konference z nazivom “Maribor- Shanghai Invest”, nagrado časnika Finance pa sta prejela Vladimir Rukavina in Darko Brlek. Fukuoko so mediji dali na radar zaradi obsežne cestne sanacije, Peršak pa svoje sodelavce zaradi njemu ljubega spomina, poimenovanega “Who let the dogs out”. Lesjak Tuškova je razmišljanje o svetu medijev opredelila z naslovom “Ker smo novinarji”.

Najprej bi človek pomislil, da živi v urejeni in k argumentirani kritiki odprti družbi in da so to pač samo fragmenti nekega časa. Bolj podroben opis pa seveda prikaže drugačno sliko: meeting in melting point domnevnega kitajskega investiranja v Maribor je bilo velikansko, neestetsko plastično šotorišče, umeščeno na največji mariborski trg; glomazno ploščad, medijsko povsem neprimerno potencirano kot “dnevna soba mesta”. Nadalje: nagrado za posebne dosežke v gospodarstvu sta prejela direktor Narodnega doma Maribor in oče festivala Lent Vladimir Rukavina ter umetniški vodja in direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek. Kulturnika. Peršak je k fotografiji sebe in svojih sodelavcev pripisal “Mariborski čuvaji javnega interesa – Jaša Lorenčič, Igor Selan, Branka Bezjak, Urška Kereži, Jasmina Cehnar in Nina Ambrož – keep up the good work, še na mnoge izjemne novinarske dosežke.” In prav o teh je-bolj sama s seboj- razpravljala Tuškova. Fukuoko pustimo ob strani. Za zdaj.

Vse, kar sem zelo milo opisal, je bila smetana na torto, ki so nam jo privoščili post- vstajniški medijski kreatorji, ki se hkrati malodane zgražajoče sprašujejo, zakaj jim več nihče ne verjame in zakaj se ljudje raje usmerjajo k drugim virom informacij. Odgovor je v bistvu sila preprost. Naj pojasnim, najprej filmsko.

Rapidno propadajočemu Mariboru vladajo post-vstajniki, to je znano. Da gre večinoma za falirane študente, ki so si za pop-ikono, za katere doktorskim nazivom se lahko skrijejo, izbrali ravno tako faliranega profesorja, tudi. Da so za potovanja na Kitajsko, kjer bojda iščejo investitorje, do sedaj porabili sto tisoče evrov, tudi. Da uspeha do sedaj ni bilo prav tako. Kar ni tako znano, pa je sam izraz “falirati”, ki v svojem bistvu pomeni “gospodarsko propasti”. Če niste dojeli nerodne igre usode, ki ima – zdaj to že vemo- smisel za ironijo, skušajte ponovno povezati niz: župan, falirani profesor in uzurpatorska ekipa faliranih študentov po svetu potuje na račun in v imenu mesta, ki je faliralo, ergo gospodarsko propadlo, heh.

Da bodo potem uprizorili komedijo zmešnjav, ki smo jo dobili namesto adrenalinskega spektakla, je bilo samoumevno. Pričakovali smo nekaj grandioznega, drznega, tudi maščevalnega kot odgovor na številne kritike in ker smo v takem času, si drznem zapisati, da smo pričakovali Ben Hura, v katerem ne manjka ( anti)herojev, bogastva, bede, maščevanja, šotorov, mešetarjenja, nasilja, vere in- odpuščanja. Da, tudi Jezus Kristus je tam. Dobili pa smo…mater, saj niti ne vem, kaj smo gledali pa imam v svoji zbirki na tisoče filmov.

Ob tem edinstvenem poslovnem dogodku, ki je nov mariborski dosežek, ki se utegne uvrstiti na svetovno lestvico neprimerno organiziranih in izvedenih dogodkov, sem pozorno spremljal reakcije javnosti. Zasmehovanje, zdaj že standardni mariborski odziv na tukajšnjo bedo, je bilo primarna reakcija. Zlato medaljo je, če smo že pri olimpionikih, odnesla neka prodajalka nogavic, “zoknof” po domače, ki jih je prodajala občutno dražje kot jih v tistih nekaj tukajšnjih kitajskih prodajalnah sicer. Ne vem več, kako je bilo s srebrom in bronom, mi je pa jasno, da so si leseno podarili kar organizatorji sami. Kar me je bolj zmotilo, je bila sekundarna reakcija, ki pa v svojem bistvu to sploh ni bila. Odsotnost medijske reakcije, torej.

Postal sem pozoren. Prizorišče, ki je bilo “yet another” mariborsko šotorišče ( kot bi na že prej opisano ploščad prekopiral Festival Lent, se je pridušal nekdo), že na pogled ni obljubljalo presežkov, je pa imelo zanimivo podrobnost. Na največjem, vstopnem plastikovju se je bleščala podoba kitajskega zidu, zlatega na rdeči podlagi. “Maribor- Shanghai Invest” je ob tem- kako dobrodošlo- ponudil tudi misel: “Kdor želi izpopolniti svoje delo, mora najprej nabrusiti svoje orodje.” Konfucij.

Zdaj pa razmislite: s čim so zasloveli nič-več-vstajniki?! Kaj jim gre najbolje od rok? Delo? Nak. Sposobnost pridobivanja poslov? Mah. Politična modrost? Tudi ne. Kaj je tisto, v čemer so zares ( huh, nerodna beseda) dobri? Kaj jih je pripeljalo na oblast? Točno! Masovni happeningi, orgijanja, taka in drugačna, predstave za javnost, skratka. In to je bila hudičevo slaba predstava za javnost, a samo pod pogojem, da ni bila namerna. Morda se vam zdim paranoičen, a mojstri iz sence, ki jih pred mikrofoni in žarometi ponavadi oblije rdečica in postanejo jecljavi trepetavčki, že vedo, kako se rečem streže. Nihče od njih se ne bo nikoli javno izpostavil, v temi- no, senci- pa so nepremagljivi. Do potankosti namreč poznajo zdaj že pregovorno mariborsko apatičnost, “ozaljšano” z bebavim humorjem, po katerem s(m)o znani daleč naokrog. Nihče se tako hitro ne vda v usodo kot novodobni Mariborčani, za nameček pa iz svoje brezjajčnosti naredijo še vic. In Toši, Dušani Duleti Vaupotiči in Milančki so za to najboljši dokaz. Da senčne sile potem vselej začutijo pravi trenutek, ni nič čudnega, saj so prav sami tisti, ki so tako stanje duha kreirali. Z njim polnijo dvorane, z njim se tolažijo v prazničnih dneh, z njim so preželi malodane vse, ne pa tudi sebe. Saj veste, saj poznate, saj ste prebrali: “Kdor želi izpopolniti svoje delo, mora najprej nabrusiti svoje orodje.”

Ostane nam, da ugotovimo, kaj bi lahko bilo v ozadju, če se uporabi druga(čna) optika!

Le dan ali dva po koncu te plastificirane nesreče so dominantni mediji kot prvi v nizu nabrusili, no, naostrili peresa. Da se bo letališče Maribor pa zdaj res prodalo, so nam zaupali, a zaradi občutljive narave posla, da ne navajajo podrobnosti. Ne oni, še manj lastniki. Pisalo in govorilo se je o ari, ki da je že vplačana, pa o znanem kitajskem poslovnežu, ki v Mariboru že operira in se ga v povezavi s Fištravcem nenehno omenja, a da bo posrednik, ne kupec.

Tukaj nastopi prvi catch, če dogajanje opazujemo od daleč: kupec bo- najverjetneje- kitajski finančni sklad. In s skladi je križ; nikoli zares (huh, nerodna beseda) ne vemo, kdo stoji za njimi. Ko smo nazadnje v Mariboru gostili sklad ( in to dobesedno), smo ga pogostili s tukajšnjo banko, ki smo jo najprej sanirali z milijardo dolarjev davkoplačevalskega denarja, potem pa “prodali” za 200 milijonov. Skladu. Ameriškemu. Ker menda nismo dobri gospodarji. Ali pa(č) nismo hoteli biti. No, tisti, ki so to počeli v našem imenu.

Nekje v tistem času je mesto gostilo tudi CIA operativce z izkušnjami. Srbskimi. V Udarniku, nekdanjemu kinu, nato vstajniškemu gnezdu, danes propadlemu. Nič novega, kot vse vstajniško navsezadnje. Ko je padel podpis Janševe vlade pod “Južni tok”, so se začele (plinske in urbane) vojne in pomladi v vseh svojih variantah. Od Tunizije do Ukrajine. Od rodovitnega polmeseca do nerodovitnega gospodarstva. Z njimi v paketu so prišli tudi “begunci”. In prav to je tisto, v kar trči Fištrekova “investicija”.

Vidite, bratje in sestre, z investicijami je tudi vedno križ, saj se včasih zgodi, da to sploh niso. Lahko, da gre samo za spretno prikrite (pre)prodaje, kjer so “investitorji”, denimo, samo prišli po subvencijo. Kot že omenjeni Fištrekov investitor v proizvodnjo električnih in letaliških avtobusov, ki bo tokrat najbrž samo posrednik. Ali pa kot Fištrekova londonska letalska linija via Adria Airways. Če se ne izide, so težave na trgu vedno priročen izgovor in tudi tokrat, pri- heh- investiciji v mariborsko letališče je bilo tako. Ne bom se spuščal v to, s katerim kitajskim mestom se bo povezal Maribor in zakaj bi naj to bilo dobrodošlo, ker je v času, ko nam pred nosom odpirajo novo veliko mednarodno letališče v Zagrebu, ki v startu cilja na okroglih 5+ milijonov potnikov, enostavno debilno. Raje vam razložim, kar je preteklo pa vam niso povedali. Iz strateških interesov, kajpada.

Vidite, Delavska hranilnica, vstajništvo, Fištravec, kitajski naložbeniki, turški, sirsko- emiratski in ostali poslovneži niso tako vsaksebi zgodbe, kot se jih predstavlja. Vsi nastopijo v logičnem zaporedju, v zgodbo pa vstopijo malodane v istem, idealnem trenutku. In to je tisti, ko si je vrhovna glava mesta skupaj z naložbenikom v “ameriško” univerzo ogledovala stavbo nekdanjega Centra za socialno delo Maribor, kamor bi najverjetneje in po prvotnem načrtu umestili – “begunce”. Proces kolonizacije ne bi bil tako nedolžen, kot se na prvi pogled zdi. Že takrat, pred leti, se je govorilo, da je Arnaoutova investicija samo Potemkinova vas, predstava za javnost. Danes se nam kaže njeno srhljivo ozadje.

Letališče je torej kupila Delavska hranilnica, Arnaout bi zgradil “ameriško” univerzo za študente iz islamskih držav, s Fištravčevo pomočjo pa bi se mestni predel Studenci počasi pretvoril v muslimanski geto. Izbira nikakor ni naključna saj že danes tam živi ogromno kosovskih Romov, Kosovarjev in Albancev, ki so vsi po vrsti muslimani. V zgodbo se sčasoma kot “varianta B” vključi še turško- nemški letalski prevoznik pomenljivega imena

(Express Airways), ki bi- kako zanimivo- lete izvajal na relaciji Antalya- Maribor- Dusseldorf. Šlo bi za turistično linijo in če damo na stran, da je Turčija zaradi vseh bližnjevzhodnih dogodkov turistično mrtva, nam ostanejo samo oni drugi turisti. Iz “Sirije”. Ki bi jim novodobni turški sultan Erdogan pred tem podelil najprej državljanstva, potem ko bi “mutti Merkel” zdresirala Evropo pa še turistične vize.

Saj veste, saj poznate: če ne bo za turške državljane vsaj turističnih viz, bo Turčija v smeri EU spustila vse 3 milijone “beguncev”. Islamistična logika: če vize bodo, jih bo 66. Milijonov.

Oz. kot je to opredelil Nigel Farage: “If we can not make it unlegal, why not make it legal!” Tudi zato se je zgodil BrExit in tudi zato so zažugale najprej višegrajske države, nato še Avstrija, ki ne želi novega obleganja Dunaja. In tu so naše podjetne glave padle v luknjo, huh. Se vam sveti? Fištrek, ta vstajniški maziljenec, ki je bojda izšel iz ljudstva in zmagal s plebiscitarno večino, je v Mariboru najbrž videl vstopno točko, strici pa dober biznis. Javno so lajali o neprimernosti in nujnemu vključevanju lokalne skupnosti “v dialog”, v senci pa barantali s subvencijami, pristojbinami in profiti. Dominantni mediji so bili preračunljivo tiho, saj se v področje delovanja stricev ne posega. Tako enostavno je to. Razlaga? Spet smo pri filmu: če boste v božičnem času, najbrž z otroci, gledali priljubljeni “Polarni ekspres”, se kar spomnite na “Vstajniški ekspres”: Express Airways, ekspres kolonizacija, ekspres zaslužek.

Sprašujete se, kje so v kolumni ostali Rukavina, Peršak s svojimi psi in Petra Lesjak Tušek?! Tu so, kot metastaze nedefiniranih odnosov. Rukavina je dobil nagrado, ker je “oče Lenta (poceni medijski triki, ti očetje v nazivih) umetnik in poslovnež podiranja pregrad”, saj da “zna tenkočutno povezati državo, podpornike umetnosti iz gospodarstva, umetnost samo in korist celotne skupnosti, vključujoč tudi celotno gospodarstvo”. Ironija usode: skoraj hkrati mediji objavijo, da je “umetnik” bedo od prednovoletnega Maribor podkrepil s podatkom, da jim je za izvedbo slednje uspelo zbrati 45000 ( tisoč!!!) EUR.

Ni kaj, vrhunski dosežek; v šotorovju se je nažiralo malodane vse, kar je želelo nekaj pomeniti, potem pa to. Od pregovorne slovenske mize, ki ponuja in teletih, ki zamujajo, so ostali samo telečji pogledi, ekvivalentni Fištrekovemu na šotorišču s kitajskimi “investitorji”.

Nič čudnega; šotorišča Mariboru že od nekdaj ne prinašajo sreče, razen tistemu, ki jih za evente postavlja. Kar nas nujno privede do predvolilnega leta, ki prihaja in v katerem vsi čakajo na darila: Rukavina na glavni oder na Dravi, Večer pa novega stanovalca v stavbi nekdanjega SDK, na istem trgu. Ker se bom temu in mariborski prednovoletni žalosti posvetil v posebni kolumni, mi preostane upanje, da ste ugotovili, da Peršakovi psi čuvaji lajajo zgolj na črno, ne tudi na rdečo barvo. Razmišljanja Petre Lesjak- Tušek so tako ostala pobožna želja, nedosanjane sanje hrabre posameznice, ki je na pol poti pozabila, da mora(jo) s spremembami najprej začeti pri sebi. Tako je vsaj pridigal Fištrek, ko je svojo klavrno medijsko odrešeniško pot začel ravno na najbolj pustem evropskem letališču, objemajoč strelca gola v Ligi prvakov, ki rad pridiga o- Jezusu. Predobro. Če ste spregledali: sublimno poročilo interesnih krogov- via nagrada Brleku in Rukavini- je, da je dobro ko denar kroži.

A po sistemu “vedno isti”. Da prihaja v času, ko gre procesu “LDS vstajenje” za nohte, tudi.

Pa Fukuoka?

Kot najbrž že veste, so tam v pičlem tednu sanirali več deset metrsko globel, ko se je udrlo večpasovno cestišče in prekinilo prav vsa omrežja. Ko sem po natanko tednu dni gledal MB ostanke investicijskega šotorišča, konkretno ViP šotora in to peč, grelnik, zračnik, ventilacijsko cev ali kar koli je že to bilo, zlepljeno z izolirnimi trakovi in celo selotejpom, me je bolj kot na osamljene dimnike celjske stare cinkarne spominjalo na ostanke krematorija koncentracijskega taborišča. Osamljeno, srhljivo stršeče sredi ničesar, usmerjeno tja gor, v neznano in nedomišljeno. Vanj pa pred tem stlačeni vsi dobri projekti minulih oblasti, ves pozitiven duh, skratka- vse dobro pretvorjeno v prah. V nič. V prah se povrneš, heh.

Manjkalo je samo še spielbergovsko- schindlerovsko “Deine papiere, Jude” kričanje in slika bi bila popolna. Nikar ne mislite, da nabijam: kot v posmeh investicijskemu forumu so malodane vsi lokalni mediji sočasno objavili svežo avstrijsko čezmejno potrebo po delovni sili in nekateri objavili celo kontaktne številke. Vidite, zaslužki so pri nas očitno samo za izbrane. Pač politika kratkoročnih efektov. In vstajništvo v vsem svojem sijaju.