FišDREK in KILLary- zaton mainstream medijske propagande

Piše: Aljoša Dragaš, publicist

Spoiled generation!

Tako natančno je skrajni intelektualni domet tipičnega produkta za liberalizmom skritih zahodnih neoimperialistov opredelil nek ameriški univerzitetni profesor, katerega imena se v poplavi odzivov na izid letošnjih ameriških volitev res ne spomnim. V tem trenutku in na tem mestu tudi ne bi žvečil prežvečenega; vseh tistih analiz, komentarjev in glos, s katerimi si ceno in predvsem košček pogače določajo še vsi ostali. Tok časa bo povedal svoje.

Se mi je pa v spomin zasidrala ta “spoiled generation“, razvajena generacija. Predvsem po tem, ko so ameriška mesta- vsaj tako dominantni mediji- preplavili demonstranti. Bolj sem jih gledal, bolj mi ni dalo miru. Cirkus me je na nekaj spominjal pa nisem vedel kaj. Medijska pokritost “množičnosti”, rakursi, gestikulacije, tempo, nagovori, totalitarni pristop ( “mi” namesto “jaz”, “nam” namesto “meni”, “naš” namesto “moj”), odsotnost kritične obravnave…prav vse je delovalo kot velik deja vu. Saj veste- že videno, že doživeto.

Utonil sem v spanec, misleč in upajoč, da bo minilo. Pa ni. Premetavalo me je sem ter tja; kot bi bile na delu zle sile. Nekaj tujega, nezemeljskega. “Mah,” sem si rekel, “kriva je luna!”

Ta velika, polna, v perigeju. “SuperLuna!” Šel sem gledat, kaj pa drugega, televizijo.

Bruh, še slabše. “Superb Moon, Superb Election!” je odnekod butnilo vame.

Priznam, skoraj sem se predal. Kapituliral. Bil sem Neo; novi človek, ki ga prebuja Morpheus, bog sanj. Kaj prebuja; terja, da se zbudi iz generirane, virtualne realnosti. Pa se kmalu ne bi, skoraj bi vzel modro tabletko, prepojeno z otožnostjo in neodločnostjo, melanholijo. Blue pill. Naj pozabim. Vsaj to. Kanal A je za povrh zavrtel Matrico. Paranoja, čista.

Potem sem ugasnil televizor. Izklopil dotok nadzorovanih in kreiranih informacij. Odklopil. Za trenutek obsedel. Negiben in tog. Potem pa vklopil. Glavo. Kar je sledilo, je bilo otroško lahko. V temi sem otipal drugo tabletko, red pill. Barvo krvi, življenja, upora. In odprl oči.

Kje sem torej že videl vse to? Točno, na mariborskih ulicah, konec leta 2012.

Ko so mi kreatorji NWO, novega svetovnega reda, skušali p(r)odati (r)evolucijo.

Še eno v nizu mnogih, ki so v tistem obdobju zajele svet, začenši z arabsko pomladjo v vseh odtenkih, ki naj bi se preko Balkana, tega naravnega mosta med Evropo in malo Azijo, prelila na skrajni evropski vzhod, tudi v vseh svojih odtenkih. Vsaj mišljeno je bilo tako, heh. Naravna menjava: človekove “pravice” za nafto in plin.

Pa se ni izšlo. Vsaj dolgoročno ne.

Hkrati se v tem že skriva odgovor, saj politika kratkoročnih efektov ni sposobna podati dolgoročnih rešitev. Zanima jo maksimiranje ciljnega v čim krajšem času in za to je pripravljena uporabiti vsa razpoložljiva sredstva. In propagandno dovršena foto kompozicija “ugrabljene Amerike 2016” ( malodane klon “ugrabljene Slovenije 2012“), v kateri osrednje mesto zavzema vreščeča teen belka, ozaljšana s hispanjolko iz profila ter črnkami v ozadju z napol zajetim transparentom “End police” ( state? torture ? ), je za to najboljši dokaz.

Vidite, ravno v tem se skriva težava, ki je propagandisti niso zmožni ne dojeti, ne sprejeti.

Kar bi naj predstavljalo nemi krik sodobne mlade generacije, je le še ena v nizu podob z zasičenega trga, ki dosežejo nasprotni učinek. Povedano drugače: hoteli so nam prodati Muncha, prodali pa so nam oglas za pametni telefon.

Če se trpljenje po definiciji najbolj odločno izrazi v že omenjenih nemih figurah oz. figurah, ki nemo kričijo, potem smo jih videli odločno preveč, da bi se nas sploh dotaknile.

In v politično korektni multi- kulti družbi, katere pogon so le in edino korporacije in njihovo maksimiranje profitov, ki jih še najlažje dosežeš z ustvarjanjem novih trgov, histerično vreščeča mladenka pač še najbolj spominja na fanico, ki čaka na Biberjev avtogram.

Spice girls, girlie power, lipstick lesbians, metrosexual…pač še nekaj v nizu, who cares?!

Vzporednic z mariborskimi dogodki je več kot preveč, da bi se jih dalo zanemariti in našteval bi jih lahko 2x do nezavesti. Samo najbolj očitno in najbrž namerno spregledano: volilna udeležba. Po ocenah dominantnih medijev je Hillary prava zmagovalka volitev, ker je dobila večino glasov. Sicer za nekaj sto tisoč v državi, ki ima dobrih 300 mio prebivalcev.

Malodane enak izid mitskega spopada JFK- Nixon se v tem kontekstu kajpada ne omenja. Gremo domov: ko je na prvih rednih lokalnih volitvah v post-vstajniškem Mariboru zmagal Fištravec, se vprašanje sramotne volilne udeležbe ( beri: bojkota) ni kaj prida izpostavljajo. Raje se je nabijalo o zmagi s plebiscitarno razliko, heh. Saj veste, ljudje imajo radi rekorde.

Trump je klovn, pravijo. Res?! Pa Fištravec? Kdo je skakal naokrog v kostumu Zorra, ki brani zatirane? S plastično sabljo? Trump je populist, pravijo. Res? Kdo je plesal “Happy” po trgu, preko katerega je pol leta nazaj bentil, da je preplačan? Ostanemo raje na liniji predsednik- predsednik? Kdo mala zidove, molze krave in se gre človeku prijazno oblast? Trump?

Ali pa družbeno- politična odgovornost, limanica, podprta z “po organizaciji vojska, po mentaliteti sekta” aktivisti. Si njihov ali pa nisi. In če nisi, te ni. Nimaš pravice, heh. Odrečejo ti jo. V imenu višjega dobrega. Sicer nedefiniranega, ampak koga briga?! Ko je razvpiti ameriški konspirolog oz. teoretik zarot Alex Jones, ki je borbi proti elitam posvetil življenje, obiskal enega protestnih maršev zoper izvolitev Trumpa, so ga napadli, češ da je plačanec, vrinjenec. “Zakaj si tukaj,” so se zaletavali. “Ker podpiram svobodo govora in vašo pravico do protesta!” Ni šlo. “Fašist, hater, rasist,” so kričali vanj. Od šoka ni prišel k sebi; kmalu bo priča na poroki njegovega najboljšega prijatelja s črnko. Napol v šali, napol zares pravi, da bodo zdaj najbrž odpovedali poroko. Nikoli ni bilo življenje v imenu življenja tako ogroženo.

Enako v Mariboru. Protestirali smo proti splošni korupciji in klientelizmu, nesrečni in z javnostjo obupno “skomunicirani” radarji pa so bili zgolj povod. Naenkrat so se pojavili pridigarji, ki so kričali z leve in desne. “Janšist“, je butalo. “Kangleristi“, se je kazalo s prstom. Avtobusni demonstranti so bili neizprosni, granitne kocke in načrtovane človeške bakle tudi; vstajniška akademija se je pokazala v vsem liberalnem sijaju. In na vse so imeli odgovor. Kot roboti, mater. Do zadnje podrobnosti, do zadnje banalnosti. Je vaš oče pretepal vašo mater? Nič hudega. Njihov je njihovo bolj. Ste bili kdaj lačni, ostali brez službe? Jok, brate- odpade. Oni so bili bolj, do služb sploh prišli niso. Ste trpeli kot Kristus? Ma kaki Kristus, kad u Zenicu pođem ja, heh. Aja, tako mimogrede, boš trav’co? Domačica!

V drugih okoliščinah bi zapisano nihalo med slabim humorjem na eni in preko nedefiniranega spomina do nostalgije na drugi strani. In ta je prvi korak k fašizmu, čez katerega tako radi bentijo t.i. levičarji. “Leftiests“, po novem. Saj veste, v nostalgiji je vse vedno lepo in prav; točno tako kot mora biti. Pa je bilo le del doktrine šoka, kjer šoku sledi nov šok- da si ne opomoreš, da ne zadihaš, da ne analiziraš, da ti slučajno ne postane jasno, kaj te je doletelo.

Hip- hip- hip, strašni trik: begunska kriza. In kdo prvi vabi “begunce”? Isti ljudje, ki so demonstrirali proti početjem elit, ki so- tako mimogrede- zakuhale vojno, potem pa z metodo depopulacije skušale prisiliti neprimerno vlado h kapitulaciji. Piece of cake. Depopulacija tam, overpopulacija tukaj. Pravzaprav kar menjava populacije: staro za novo.

Še kanonenfutter hcoj.

Ko so se Američani, kot nacija z eno najstarejših ( še delujočih) demokracij, temu po čisto demokratični poti uprli, je svetovni imperij zajela panika. In medijske reakcije so zato najboljši dokaz- proizvajalci nočnih mor so navsezadnje sami stopili vanje. Zgodilo se je nezaslišano: specializirali so se za odstavljanje vlad držav, ki se jim niso uklonile, potem pa so odstavili njih. V njihovi državi.

Še huje! Sesuvali so svet: namesto tradicionalne, horizontalne delitve na leve in desne, tradicionalne in progresivne, revolucionarne in reakcionarne, so vpeljali vertikalno. Na bogate in revne, na patricije in plebejce, na establišment in rajo. Potem pa dobili zaušnico, od katere se jim še ni nehalo vrteti- domovina je več kot država, ne zgolj organizacijska pravno- formalna enota, ki jo obrneš z močjo kapitala, sklicujoč se na pravice, ki jih po potrebi kreiraš in ohranjaš s pomočjo “manjšin”.

Povedano drugače: “navaden narod” je že zdavnaj odpilil bebavost in absurdnost PR pogruntavščin, ki jih odobri poljubna oligarhija. Samo zaslepljenim ni jasno, da ekonomski migranti še niso begunci, tridesetletnik, ki si obrije brado pa otrok brez spremstva, da se ne spuščam globlje v levi fašizem. Ljudje se organizirani blaznosti ponavadi zoperstavljajo z redom in avtoriteto; tisto, ki jo dojemajo kot pravo, ne zlagano. Pri tem so pripravljeni celo na odpustke: kakor je Trump del establišmenta, ki se mu je ( dozdevno) uprl, tako je Kangler “nekdo, ki je Fsaj nekaj nare’o”. Bolje to kot pa nebuloze tipa “noben človek ni ilegalen”.

Nikar ne mislite, da nabijam: mariborski “leftiji” so imeli v primeru zmage Hillary že razdelan načrt. Da je slednja v javnosti bolj KILLary jih ne gane, saj je tudi Fištrek FišDREK, pa kaj. Ultimativni dokaz: konec poletja, v času počitnic in kislih kumaric, je VEČER sprožil križarski pohod zoper mariborsko občinsko vodstveno garnituro, v katerem je- po dobri stari navadi, heh- razkrival že znano. Podrobno drugič, se je pa v mestu srhljivih naključij sočasno na ulicah in spletu agitiralo za vodjo lokalne ultra leve zadruge, ki jo interesne skupine že vidijo v vlogi bodoče županje. “Mar ni že čas za žensko?” so se glasili “naključni” komentarji. “Saj Hillary bo tudi,” so pritrjevali drugi. No, Hillary “ni tudi”, so pa ZDA in “gnili kapitalizem” vedno priročen (kontra)argument, sploh pri “leftijih”.

Establišment ZDA in kolonizirani ZLOvenski pač tvorita zrcalno podobo. Obojni nenadoma slinijo ob Melanijini ženstvenosti/ materinskosti, obojni se tudi radi igrajo politiko novih obrazov. Včasih se jim izide, včasih ne. Če se bodo srečali, si bodo imeli kaj za povedati.