Reporterjeva Valpurgina noč

Piše: Pavel Ferluga, publicist

Včasih so se na Velikem Kleku, v Valpurgini noči (30. April -1. Maj) zbirale čarovnice in snovale ter hvalile svoje veščine v poneumljanju ubogih navadnih smrtnikov, da so lahko fantazirali o »novem čarobnem svetu«, kjer zle sile ne bodo prevladovale v njihovem bornem življenju. Tudi v današnjem »modernem« svetu ne manjka šamanov zlih sil, ki že več kot stoletje obljubljajo ubogi raji le materialno blaginjo (ker o civilizacijsko-duševno-duhovni nimajo pojma), kjer se bo cedilo mleko in med. V Sloveniji imamo predstavnike tega šamanstva že več kot 70 let, ki neprenehoma poneumljajo »naš narod« (levičarske indoktrinirance, ki imajo edini pravico do naziva narod, ker vse ostalo so kvečjemu le izdajalci, čeprav ne definirano koga ali česa). Ta Valpurgina noč je pri tedniku Reporter, vsako nedeljo na ponedeljek. Predstavnica domačih vešč, ki se zadnje čase ne proglaša več za antropologinjo, saj resna antropologija bi ne vzela v poštev njenih teorij o pridobivanju javnega mnenja za pluralizem levice, ampak le za borno publicistko, že nekaj časa proizvaja ogenj in žveplo po t.i. »enoumnih desnih medijih«, ki naj bi jih bilo kar lepo število glede na njene superlative v tem smislu in vsa ta »enoumna« masa glasil gravitira okoli Janeza Janše in »njegove« SDS proti prozorno »pluralnim« medijem leve medijske konstelacije. Ker sem vedno človek dvomov, sem seveda začel razmišljati, kje je na njenih jahalnih sesalnih pohodih, zaznala tolikšno število medijske »enoumne desnice« na medijskem trgu »pluralne levice«. Meni, kot skeptiku, sta se do sedaj, kot t.i. desna glasila, zdela le Demokracija in Reporter, ki seveda ju ne moremo opisati kot masovna tedenska obveščevalca v primerjavi z zares množično levo dnevno medijsko agitpropovsko »pluralno« usmerjanje javnega mnenja. Ni primerjave, čeprav Valpurgina jahačica vztraja v opisovanju množice »enoumnih desnih« medijev (verjetno vključuje tu vse spletne raznovrstne mnenjske skupine, katerih osebno, ne morem prištevati k tiskanim tradicionalnim časopisom), ki napadajo »pluralne leve medije«, ki so notorično verodostojni in moralno-etični v prikazovanju vsakdanjosti »ljudstvu« lačnih svežih novic (najbolj zaželene so prav rumene novice). Ko bereš njene kritike, te nekam neprijetno zatišči, da se rešiš rumene nadlege. Da levičarji (vsi socializmi) najraje obešajo svoje negativne trende sovražnikom (ne nasprotnikom, ker teh ne razlikujejo), je že prerokba in prav v zadnji kolumni to potrjuje z rdeče pisanim robnim stavkom: »Desni mediji zahtevajo pluralizem v levih medijih, medtem ko tega načela pri sebi ne upoštevajo«. Take zahteve pri do sedaj edinih tiskanih »desnih« (čeprav ta označba ni realno primerna) tednikih Demokraciji in Reporterju nisem zasledil nikoli, razen kritike kontinuitete predhodne enoumne jugo-prakse, ki je za »našo« publicistko, »pluralna« (Sic!). Sam sem imel priliko to preizkusiti v zvezi s polemiko, zaradi nekega članka objavljenega od strani pok. predsednika ZZB-Maribor Škerka v levosučnem Večeru. Večer ni sprejel mojih prispevkov, medtem ko je Demokracija korektno objavljala vse, tudi nasprotnega pisca ZZB proti mojim argumentom. Polemika je bila korektno objavljena v »enoumni« Demokraciji, medtem ko »pluralni« Večer, čeprav je bil predmetni kontradiktorni članek objavljen prav v tem časopisu, tega ni sprejel. To seveda ni edini primer »pluralnosti« levih medijev, Dnevnik in Delo sta posebej skrajno ideološko selektivna, tudi to omenjam iz izkustva.

Ko pa gre za eklatanten primer demoniziranja žrtev UDBE (posebno člane NSZ) z neverjetno hinavskimi obtožbami, ki ne prenesejo resne obravnave, v kolikor postavijo delovanje te tajne kriminalno-politične policije v nekakšno legalno in celo legitimno »verodostojnost«, kar je ta pisala, čeprav je bolj kot dokazano, da vse napisano v teh arhivskih »ostankih« je bil artefakt zločinske organizacije (NAM JE DOVOLJENO VSE, je bil njih moto že v davnem boljševizmu in je prisoten še danes), ki je zavestno lagala in prirejala dejstva v lastno korist, nikoli v korist žrtev, še posebno ne »izdajalskih« (kar še vedno veliko indoktriniranih absolventov »tršic« sveto verjame). Zgleda, da vsi ostali živi Domobranci, so »špiclji« UDBE, ker so milostno ostali živi s hotenim »spontanim« podpisom sodelovanja, mar ne? Vprašal bi »našo« valpurgino publicistko, zakaj v imenu »pluralnosti«, se ne zavzame, da bi v naši zakonodaji in parlamentarni praksi ne sprejeli tudi nacional-socialistično misleče (Nacifašite), ki jih vedno omenjajo ideološko sorodni internacional-socialisti, kot obstoječo nevarnost v Sloveniji, čeprav osebno jih še nisem zaznal (v imenu pluralnosti, seveda)? Saj končno ti so povsem enaki tudi ideološko, poleg zločinstva, z vladajočo »pluralno levico«. Ko že omenja »razkrite dokumente« proti Domobrancem, zakaj se ne vpraša, kam se je zgubilo še 80% ostalega arhivskega materiala »pluralne« UDBE in zakaj se teh ne more več obravnavati, saj so najverjetneje obravnavali prav »enoumne« protirevolucionarje in njih usode?

Prikazovati t.i. »desne medije« kot nekritična trobila z enoumno propagandno mašinerijo desnih strank (Katerih? Rad bi vedel katera množica takih strank je v Sloveniji) je naravnost noro. Vsaj enoumje bi morala verodostojno razložiti kot bistveno, ne pa ga zgolj omenjati kot »dejstvo« brez dokaza. Čisti psiho-agitprop in zares zadrt za prepričevanje prepričanih absolventov »pluralnih« »tršic«, ki so v SLO večina kot ostanki »vojakov revolucije« diktatorske »demokratske« socialistične Titovine, katere prakso nadaljujeta »naša« parlament in vlada z vsemi njenimi resorji. Sicer ji je treba priznati kromatične vrline prikaza rumenega tiska v roza barvi in ni malo tistih, ki sprejmejo njene pamflete kot ekspertize o sicer nemočni skrajno napadalni »enoumni desnici«, ki je povsem enačena le z Janezom Janšo in SDS, ki obvlada »vse« desne medije kot trobila stranke (koliko jih je že?), ki bodo težko pridobili nove bralce. Pozablja (namenoma?) pa povedati, da obstaja v Sloveniji ogromen (ne le tedenski) medijski orkester »pluralnih« levih trobil, ki unisano z vedno istim dirigentom intonirajo vsak dan slavospeve okupatorskemu jugo-partizanstvu in Đihad-islamskemu janičarstvu, kot mitološko-antropološki prihodnosti naših potomcev.