Razplet na Reporterju bo hujši kot v Magu

Piše: Pavel Ferluga, publicist

V obravnavanju problemov naših medijev moramo biti zelo previdni (zato ne mislim biti skrajno udaren), ker zakulisne krčevine boja za preživetje so večplastne, zato tudi zelo komplicirane v motivih objavljanja, ki morajo upoštevati okuse tudi tistih, ki so razumeli demokracijo kot skupek dovoljenega vsega, tudi nasilnih ideologij preteklih totalitarnih nesreč (po sili razmer povojnega izobraževanja), od katerih si je komunistična priborila status legitimnosti v brk sorodnima nacifašizmoma, ki sta bila kolektivno prepovedana v demokracijah zahodnega tipa. In to vse, zaradi anomalnega zavezništva pri obglavljanju le dela zločinskih socializmov. Tudi demokratični del povojnih zmagovalcev je zavestno preslišal daljnovidno priporočilo ameriškega generala Pattona, da bi zahodni zavezniki nemudoma onesposobili vladavino boljševizma, ki ga je predstavljal zaveznik s figo v žepu Stalin (pri nas njegov glavni agent Walter-Tito) v SSSR, ki je bil prvotno tesen zaveznik premaganih nepridipravov v delitvi plena z vojnimi manevri na evropskih tleh na račun Poljske in Baltskih držav ter, seveda, načrtoval okupacijo ostale Evrope s prevratno revolucionarnimi posegi. To je bilo jasno razvidno še v času zavezništva trojice socializmov, še pred Hitlerjevem izdajstvu pajdaša Stalina, na kar je vsa zadeva postala kritična in zavzela grozljive razsežnosti hinavskega t.i. »osvobodilnega boja« nenadne »protifašistične borbe« v levi staji socializmov. Problem ni bil pri demokratičnih ljudeh Evrope, ki so od vseh začetkov pojava nacional-socializmov v navezi z internacional-socializmom boljševikov, imeli odklonilen odnos do teh totalitarizmov. Problem je nastal v staji t.i. LEVICE iz čisto konkurenčnih razlogov v smeri vpliva pri prevratu Evrope od strani revolucionarnih ideologij, rojenih po boljševistični revoluciji v carski Rusiji, zaveznici zahodnih demokracij in podpiranih od strani nemškega cesarstva in levih strank ostalih evropskih držav. Ni se čuditi, da je bil vzpon fašizma pozdravljen od vseh levih strank evropskih držav (F. Furet idr.). Zato je najbolj nesmiselno in butasto, smatrati nacifašizem kot t.i. desnico v sklopu zahodnih ne-levih demokracij. O tem sem podrobneje pisal v »Izvirnem grehu« in »Samomorilska koncesija demokracije«.

To je le preambula, da poudarim korenine miselnosti naše levice v davnini nastanka utopičnih revolucionarnih ideologij, ki so, na žalost, pustile močno markacijo v zavesti Slovencev, ki niso imeli izkustva v političnem življenju lastne države, ampak so bili vedno vazali tujcev. T.i. NOB je bila le lažna krinka za »čiščenje« vseh tistih Slovencev nacionalno zavednih (TIGR-ovcev in ostalih nacionalistov ter vernih – posebno kmetov), ki enostavno niso sprejeli revolucionarnega sovjetskega boljševizma in bili zato proglašeni za »izdajalce« (Koga ali česa ni bilo nikoli zares objektivno definirano). Sicer, po toči, je zastonj zvoniti in se pač moramo opredeliti na stanje, ki je nastalo po koncu jugo-nesreče, v nepričakovani na pol čudežni osamosvojitvi, ki večina Slovencev je ne zna ceniti in spoštovati. Kam bo to peljalo, je še neznanka, a nič dobrega obetajoča.

REPORTER, kot njegov predhodnik MAG, je bil na medijskem obzorju, ob boku Demokracije, svetla zvezda disidentskega predznaka, ki je odkrival stranpoti zločinske KPS(b) v poosamosvojitveni Sloveniji. Tudi Mag prve čase, pod vodstvom dr. teoloških ved Janeza Markeša, je zaoral ledino enoumja z zanosom in pogumom kritičnih člankov sposobnih časnikarjev (ne novinarjev), ki so danes še prisotni tudi pri Reporterju. Ne bom premleval zasukov J. Markeša, ker je to že bilo bolj kot verodostojno analizirano in potrjeno z nemalo produktivnih člankov samega akterja, z zamenjavo maske diametralno nasprotnega političnega obraza pri finančno močnem režimskem Delu. Ni potrebno imeti fantazije, da bi se lahko sklepalo, kje tiči glavni motiv takih zasukov. Vedno v denarju in pri opciji, ki ga ima na pretek.

Nočem biti, vsaj za sedaj napadalen do Reporterja, tako skrajno in izključevalno, kot so nekateri ocenjevalci, ki so vsekakor zaznali, da nekaj se tudi v vrstah tega tednika dogaja, ki daje slutiti spremembe dosedanje utečene protirežimske smeri upravičene disidence. Toda POZOR. Med pisanjem tega razmišljanja me je presenetila spletna objava Reporterja s prispevkom njegove kolumnistke »antropologinje« Maje Sunčič, s tem naslovom: »Zakaj iz Aleša Primca ni nič? Ker hoče postati drugi Janša in Kučan!« Ta prispevek bistveno vpliva tudi na moje dosedanje ocenjevanje morebitne razumne skepse do napovedanega »zasuka« in prizanesljivosti do določenih časnikarjev, ki jim še tega, do sedaj, ne morem očitati. Maja Sunčič mi je od nekdaj bila sumljiva v svojih komentarjih, kjer je z izredno lahkoto krepko tolkla po tranzicijski levici in ravno tako po t.i. desnici, da je dajala vtis popolne nepristranskosti, kar ni vsakdanje v Sloveniji, zato je povprečni bralec bil navdušen na njene dokaj udarne, ne preveč utemeljene, vihrave izraze. Kako si razlaga »željo« A. Primca do ustvarjanja s svojim gibanjem neko vrsto SZDL za 21.stol. je zame uganka, ker sem vedno bil prepričan, da za take ideološke izrodke v 21. stol. po Kr. ni več prostora in ne morem verjeti, da bi demokrat, kot je Aleš Primc, si kaj takega želel. Zgleda, da v njeni miselnosti še vedno prevladuje mnenje, da take organizacije marksistične markacije lahko še po kolapsu socializmov učinkovito uspevajo. Da bi si to želel, bi moral biti vsaj toliko ideološko indoktriniran kot je Sunčičeva sama. Kar je bolj kot potrjeno, je dejstvo, da ta antropologinja ne vidi anahronizma med prepovedjo nacional-socializmov v vseh EU demokracijah in dopuščanjem obstoja strank izrazitega internacional-socializma-komunizma, ki glede zločinskega razloga ne zaostaja za premaganimi (ju celo prekaša). Ko piše kolumne postavi na isto raven zločinske jugo-totalitariste z demokrati, kot bi bili enakovredni. Kdo jo je učil antropologijo, da ne zazna te bistvene razlike med tremi zločinskimi socializmi in demokracijo? Vedno me je motilo njeno istovetenje moči t.i. desnice (ki to v samem bistvu v Sloveniji še ni) in levico, ki ima  v rokah vse vzvode oblasti in z lahkoto prepreči vse manevre Janeza Janše in SDS v smeri izboljšav političnega in gospodarskega stanja v državi. Nikjer ni še napisala, da so vsi trije apokaliptični jezdeci 20. stol. po Kr. povsem enaki v zločinstvu proti človeštvu in, da komunizem bi moral biti ravno tako prepovedan v vseh civiliziranih parlamentih Evrope, kot to velja za Nacizem in Fašizem. Nasprotno, v njenih kolumnah je razvidno, da je na tehtnici demokracije ovrednoten komunizem kot legitimen v skupku z demokratičnimi strankami, kar je goli anahronizem. Glede počasne a vztrajne preobrazbe REPORTERJA začnem verjeti od takrat, ko mi je gl. urednik odklonil določene objave, ki niso bile nič drugačne vsebine od vseh prejšnjih, ki mi jih ni nikoli odklonil. Že sam odklonilni odgovor na moje pisanje je zgovoren: »Spoštovani gospod Pavel Ferluga, pisma, ki ste mi ga poslali, ne bom objavil. Pisanje Reporterjevih piscev, ki ga komentirate, ne zadeva vas osebno, zato po zakonu o medijih tudi niste upravičeni do objave«. Povsem podoben odgovorom Dela ali Dnevnika, ko nočejo objaviti kakega prispevka, ki ni naklonjen kontinuiteti.  Ne vem koliko časa bosta vztrajala kolumnista Boštjan M. Turk in Janez Turinek, pa še kdo, nedvomno pa imata prednost Sunčičeva in Preac, ker sta tipična absolventa »tršic« in nedvomno Gospod Glavni Urednik Silvester Šurla nima moči, da bi jima prepovedal »psiho-agitprop« proti »desnosučnim« politikom in »izdajalcem« pri NSZ.

Sam članek Sunčičeve v spletnem Reporterju na račun Aleša Primca, pa zahteva zelo obširen odgovor, ker kar prekipeva s kopičenjem kontradiktornih nesmislov, ki lahko vplivajo le na lahkoverne bralce (teh je večina) in avtorici tega pamfleta ne deli ugleda »antropologa«, ampak po ceni »klevete za dva vinarja«. Razplet na Reporterju bo hujši kot v Magu, če se bo razvidno bolj konkretno dogodil, ker dvomim, da se bodo kar tako uklonili določeni pisci, ki jih ne morem doumeti kot preobražene v nasprotne »klone«. Kdor čaka, dočaka. Dvom pa je vedno zdrav.