Vzpon zla – od migrantskih hord do Soroša

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

V mariborski sinagogi si v teh dneh lahko ogledate zanimivo fotografsko razstavo Gregorja Radonjiča, ki nosi naslov „Skoraj nevidno: zidovi judovskih getov.“ Gre za fotografije iz Krakova, Varšave in Budimpešte, na katerih lahko vidimo ostanke zidov judovskih getov, ki jih je čas in razvoj sodobne arhitekture nekako skril pred očmi vsakdanjega sprehajalca po ulicah omenjenih mest. S tem so bili ti ostanki judovskih getov oropani svoje identitete in spomina na antisemitsko preganjanje Judov v prvi polovici prejšnjega stoletja.

Judje so preganjani in zatirani že skozi vso svojo zgodovino, začenši z znanimi zgodovinskimi dogodki, kot je bilo zatiranje Hebrejcev v Egiptu iz katerega so s pomočjo njihovega Boga Jahveja in Mojzesa napravili eksodus v obljubljeno deželo in blodili štirideset let po puščavi, pa vse do babilonskega suženjstva ter verjetno največje katastrofe v judovski zgodovini, ki se je zgodila z vzponom nacizma v Nemčiji, to je holokavst. Človek razuma bi dejal, da po vsem tem nikjer na svetu ni več prostora za pojav antisemitizma, a temu ni tako. Antisemitizem je živ tudi danes. Še več, antisemitizem se je preko sovraštva do Judov prenesel celo na sovraštvo do kristjanov, še posebej do Katoliške Cerkve, ki jo je na temelju dvanajsterih apostolov, kar je analogija na starozavezni Izrael, ustanovil Jezus Kristus, ki je bil po narodnosti Jud, ter to svojo ustanovo, Katoliško Cerkev, s tem naredil za novi Izrael  (prim. Raz 21,2). Še bolj grozljivo pa je, da se antisemitizem globalno širi v času, ko je Evropa soočena z valom muslimanskih migrantov, ki so že, ali pa še čakajo na prodor v Evropo.

Pojav množičnih migracij muslimanov z Bližnjega vzhoda in Afrike ni nekaj, kar bi Evropo zadelo iznenada. Tovrstno osvajanje evropskega kontinenta s strani mohamedancev so namreč mokre sanje te religije že vse od njenih začetkov, torej začenši z njenim ustanoviteljem Mohamedom, za katerega je že bizantinski cesar Manuel II Paleolog konec 14. stoletja dejal, na kar je opozoril tudi papež Benedikt XVI v svojem znamenitem nagovoru akademikom na Univerzi v Regensburgu: „Pokaži mi vendar, kaj je Mohamed prinesel novega, in našel boš le slabo in nečloveško, kakor to, naj vero, ki jo je pridigal, širijo z mečem,“ (Benedikt XVI, Apostolsko potovanje na Bavarsko, CD 114, Družina, str. 7) filozof in eden največjih učenjakov v zgodovini, sveti Tomaž Akvinski pa je kakšnih sto let pred omenjenim cesarjem ugotovil, da je islam všeč brutalnim možem, polnim mesenega poželenja. Podroben študij islamske zgodovine oboje navedeno potrjuje, saj drži, da so muslimani že za časa Mohameda vojaško širili svojo religijsko ideologijo, to nadaljevali skozi vso zgodovino, preko otomanskega osvajanja Evrope pa vse do časov in dogodkov, ki se odvijajo pred našimi očmi, saj ne mine dan, ko ne bi slišali ali brali o novem nasilju in posilstvih, ki jih po Evropi zakrivijo muslimani. Njihov glavni cilj vojaških osvajanj pa je bil vedno in povsod, poleg osvojitve ozemlja tudi klanje Judov, kristjanov in drugih nevernikov, posiljevanje njihovih žena in otrok, s čimer niso delali ničesar drugega, kot zvesto sledili Koranu, ki v  drugi suri takole zapoveduje muslimanom: „Predpisano vam je bojevanje, čeprav ga ne marate. To, česar ne marate, je morda dobro za vas, kar ljubite, je morda vaša poguba. Bog ve, česar vi ne veste,“ ter, zanimivo za čas v katerem se nahajamo, nadaljuje „Tisti, ki ZAPUSTIJO DEŽELO IN SE BOJUJEJO NA GOSPODOVI POTI (poudaril S.E.), lahko resnično upajo na njegovo milost.“ Krvi željni Allah pa se tukaj ne ustavi, saj v 47. suri svojim podrejenim ukaže sledeča grozodejstva: „V boju sekajte glave nevernikov, vse dokler ne oslabite njihovih vrst.“

Da je temeljno gonilo islamske religijske ideologije prav antisemitizem, ki je uperjen zoper Jude in kristjane, Evropa kot tista, ki temelji na judovsko-krščanski kulturi in grški filozofiji, pa temeljni cilj njihovih osvajanj, kot ga imenujejo, satanskega Zahoda, se je lahko prepričal vsak, ki je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja od Turčije do Irana obiskoval različne mošeje in poslušal pridige raznih imamov, ki so že takrat javno razlagali o tem, kako bodo muslimani nekoč dokončno osvojili Evropo. Muslimanska vojna napoved Zahodu se je zgodila 11. septembra 2001 z napadom Bin Ladnovih teroristov na newyorška dvojčka. Dogodek je sicer v temelju zamajal zahodno civlizacijo, vendar očitno ne tako, da bi politični voditelji toliko odprli oči in spoznali, da je islam s tem dejanjem stopil v vojno z Zahodom. Še več, Evropa, ko je sprejemala ustavo Evropske unije, je iz temeljnega pravnega dokumenta s katerim je na novo utemeljila svoj obstoj in identiteto, zavrgla omembo krščanstva kot konstutivnega elementa Evropske unije. Zanimivo bi bilo podrobno analizirati družbeno-politično dogajanje v Evropi po sprejetju te brezbožne ustave. Prepričan sem namreč, da bi raziskava pokazala, da je Evropa začela močno toniti v svoje lastne iztrebke prav na tej točki, ko je razglasila svojo brezbožnost. Da pa ta vodi v hude anomalije in totalen propad, pa je Rimljane svaril že apostol Pavel: „Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico“ (Rim 3,18).

Odlomek iz pisma apostola Pavla Rimljanom je za našo nadaljnjo razpravo o medsebojni povezavi med brezbožnostjo in antisemitizmom, ključnega pomena, zato ga navedimo v celoti. Takole od že citirane osemnajste vrstice tretjega poglavja naprej piše Pavel: „Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev. Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa. Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen. Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi. In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi. Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja. Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo“ (Rim 3,19-32). Mar ni opis stanja brezbožnosti, kot ga opisuje apostol tudi danes zelo aktualen? V zahodni civilizaciji smo namreč priča t.i. kulturnemu marksizmu, ki je klasičnemu marksizmu odvzel pojem internacionala in jo zamenjal s pojmom multikulturnost oz. odprta družba. Kulturni marksizem namreč na veliko promovira zablode, ki jih v zgornjem odlomku našteva Pavel. Na Zahodu so v porastu razna militantna LGBT gibanja. Napad na družino kot osnovno celico družbe, preko katere določena družbena skupina sploh lahko preživi, še nikoli v zgodovini ni bil tako intenziven. Priča smo tudi popolni politični apatiji povprečnega zahodnjaka, ki ga ne zanima nič drugega, le njegov lasten kratkotrajni užitek v obliki drog, seksa in glasbe. Vse to, kakor opozarja apostol, vpliva na človekovo telo (beleži se porast depresije, rakavih obolenj in drugih bolezni, kot je npr. alzheimerjeva bolezen, itd.), strasti (ravno zdaj je v javni debati v Sloveniji dilema, ali naj bodo kontracepcijske tablete plačljive ali ne, porast LGBT aktivnosti, itd.) in um (bančne špekulacije, gospodarsko-politična korupcija, itd.).

Ena takšnih bolezenskih stanj, ki so posledica brezbožnosti, je tudi preživetje marksizma v takšni ali drugačni obliki, bodisi kot nacional socializem ali kot Slovencem bolj znana komunistična oblika. Sinoptično branje Hitlerja in Marxa nam namreč pokaže, da sta tako nacional socializem kot komunizem enaka po svojem bistvu, razlikujeta se zgolj v metodi. Medtem, ko oba slonita na Marxovi ideji popolne družbe, nacional socializem stavi na biološko metodo ustvarjanja popolne družbe s čisto, arijsko raso, komunizem pa s sociološko metodo ustvarjanja popolne družbe z delavskim razredom. Obe obliki marksizma pa kot glavni problem, ki zavira razvoj takšne družbe, vidita v Judih, zato sta nacional socializem in komunizem v temelju antiantropološka ker sta rasistična oz. antisemitistična. A če muslimani med seboj o potrebnosti iztrebljenja Judov in kristjanov med seboj prosto govorijo, naivnemu Zahodu pa preko zapovedane laži za obrambo in širjenje islama, ki se imenuje taquiya, o sebi prodajajo lepe zgodbice, pa je kulturnomarksistična taquiya bolj skrita, saj se skriva pod izrazi svobode, demokracije, človekovih pravic in svoboščin ter odprte družbe. Tovrstna demagogija na sodobno družbo, ki je v minulem stoletju dala skozi grozote dveh svetovnih vojn, treh totalitarnih režimov, deluje tako kot nova arhitektura na zdaj skoraj zakrite zidove judovskega geta, omenjenih v uvodu našega razmišljanja.

Vzemimo kot primer tovrstne sprevržene demagogije razvpitega multimiljarderja Georgea Soroša, ki se predstavlja kot madžarsko-ameriški poslovnež, filozof in filantrop. V lasti ima družbo Soros Found Management, bajno pa je obogatel s finančnimi špekulacijami. Gre sicer za Juda, ki pa je v času nacistične okupacije Madžarske, kot je sam priznal, sodeloval z nacisti in ovajal Jude. Njegovo delovanje je bilo torej že v rani mladosti antisemitistično, kar je Soroš očitno ohranil vse do danes, ko na konferencah, kot je bila Jewish Founders Network, 2011, Judom samim razlaga, da so prav oni krivi za pojav antisemitizma oz. je za porast antisemitizma v Evropi okrivil kar Izrael in ZDA, zaradi česar so bili vsi navzoči Judje zgroženi. Ob tem je znano tudi, da poleg islamskega antisemitizma, ki ga žene po osvajanju sveta in širjenju mohamedanske religije, za migracijami stoji tudi Sorošev kapital, s katerim želi destabilizirati Evropo, da bi, kakor razkrivajo panamski dokumenti, zadal smrtni udarec največji bankirski judovski družini Rotschild, ki se želijo širiti na Kitajsko, kar bi lahko imelo usodne posledice za ZDA trg in posledično tudi za Soroša samega, ki v aktualni predsedniški kampanji v ZDA močno finančno podpira demokrate in Hillary Clinton. Pri reševanju samega sebe pa mu islamski migranti, ali bolje rečeno Mohamedova vojska, ki Evropo napada z množično navzočnostjo, orožjem in spermo, pridejo še kako prav.

„Bog se ne veseli krvi, in ne ravnati skladno z razumom, torej ‘sin logo’, je v nasprotju z bistvom Boga. Vera je sad duše, ne telesa. Kdor torej hoče koga pripeljati k veri, potrebuje sposobnost dobrega govorjenja in pravilnega mišljenja, ne pa nasilja in grožnje,“ je dejal že v začetku omenjeni bizantinski cesar Manuel II Paleolog (Benedikt XVI, Apostolsko potovanje na Bavarsko, CD 114, Družina, str. 7). Rešitev, da bi Evropa ravnala v skladu z razumom – kar je tudi eden od razsvetljenskih idealov, kakor utemeljuje Immanuel Kant – pa je prav v radikalni zavrnitvi vzpona zla, ki ga imenujemo antisemitizem, krepitev zavesti, da Evropa temelji na judovsko-krščanskih koreninah in grški filozofiji ter zavedanje, da krščanstvo niso „špasi“, ampak resna zadeva, eksistencialnega pomena za slehernika in civilizacijo. Potrebno je torej v praksi obrniti Pavlov stavek, zamenjati laž z Božjo resnico in se okoli te resnice centralizirati. Božja resnica, ki nadomesti laž, nam lahko edina odstre skoraj nevidno in nam vrne našo identiteto. Et quid est veritas? „Jaz sem pot, resnica in življenje“ (Jn 14, 6), pravi Jezus. In na tej poti, v tej resnici in v tem življenju, brezhibno deluje tudi multikulturnost, ali bolje rečeno omnikulturnost. Če ima za temelj laž, pa je destruktivna. In ne pozabimo: Bitka pri Lepantu zoper muslimane je bila dobljena z orožjem, ki je bilo podprto z vseevropsko molitvijo rožnega venca. Amen.