Odprli še eno povojno morišče: v celjski Košnici do 600 žrtev komunističnega divjanja!

Po besedah arheologa Draška Josipoviča so za Košnico mislili, da so v njej zasuti celjski meščani nemške narodnosti, ki so bili maja 1945 odpeljani iz Celja in nekje na območju v Košnici postreljeni. Ampak po dveh dneh izkopavanj grobišča Košnica 3 kaže, da v njen ni civilistov. Ob skeletih so namreč našli vojaško opremo, navaja Večer.

Ali gre za Nemce ali kakšne druge pripadnike vojaških formacij iz tistega časa, morda slovenske domobrance, hrvaške ustaše ali četnike, še ne morejo reči, ker še nimajo oprijemljivih predmetov, navaja časnik.

Arheolog Luka Rozman meni, da gre za dokaj množično grobišče in da so v grobiščih Košnica 1 in Košnica 2 trupla nametana eden čez drugega.

Danes se bo ekipi pridružila še antropologinja, ki bo določila starost in spol najdenih skeletov. Čeprav je doslej videti, da so v Košnici bili zvezani in postreljeni samo uniformirani posamezniki, je možno, da bodo med njimi našli tudi kakšnega civilista, še poroča Večer.

Pripis: predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, poslanka SDS, Eva Irgl pa je pred dvema dnevoma podala svoje razmišljanje o spravi; le skrbno premišljena rešitev v duhu pietete in resnice bo lahko pripomogla k spravi, pravi.

“Menimo, da tehnične ovire ne morejo biti razlog, da ne bi upoštevali in izpeljali tako globoke zaveze kot so jo v soglasno sprejetih sklepih dali škofje. Obenem se zahvaljujemo slovenskim škofom in društvu Združeni ob Lipi sprave, ker vlagajo napore v rešitev ključnih civilizacijskih vprašanj z zavedanjem, kako pomembno je iskanje resnice za narod.

Nedavno so se slovenski škofje opredelili do reševanja izvensodno umorjenih žrtev medvojnega in povojnega nasilja, kjer v soglasno sprejetih sklepih v celoti sledijo vsebinskim premislekom, ki jih tudi v SDS ves čas zagovarjamo in nanje opozarjamo. Škofje so namreč državne oblasti pozvali, naj izvedejo DNK identifikacijo žrtev in omogočijo pokop v družinskih grobovih oz. v skupni grobnici s primernim obeležjem, prav tako, da naj se v Hudi jami postavi državni spominski park z obeležjem, in še, da naj bodo žrtve iz Hude jame pokopane v spominskem parku Teharje »saj je to že od vseh svojcev žrtev sprejeti kraj spomina na trpljenje«.

Pred nekaj dnevi pa je predsednik države Borut Pahor v skupni  izjavi z nadškofom Stanislavom Zoretom pojasnil, da bodo žrtve, zaradi »številnih tehničnih in prostorskih ovir« pokopane v Spominskem parku Dobrava pri Mariboru.

V SDS podpiramo vse predloge iz skupne izjave najvišjih predstavnikov cerkvene in državne oblasti, razen odločitve, da se posmrtne ostanke žrtev iz Hude jame prenese v spominski park Dobrava pri Mariboru. Še vedno vztrajamo, da bi bila prava odločitev pokop v spominskem parku Teharje. Menimo tudi, da tehnične ovire ne morejo biti razlog, da ne bi upoštevali in izpeljali tako globoke zaveze kot so jo v soglasno sprejetih sklepih dali škofje. Obenem se zahvaljujemo slovenskim škofom in društvu Združeni ob Lipi sprave, ker vlagajo napore v rešitev ključnih civilizacijskih vprašanj z zavedanjem, kako pomembno je iskanje resnice za narod.

Le skrbno premišljena rešitev v duhu pietete in resnice bo lahko pripomogla k spravi, zato bi bilo primerno, da predsednik države ponovno razmisli in v korist vseh nas in prihodnjih generacij, prisluhne priporočilom škofov, kot tudi željam svojcev žrtev. Glede na to, da žrtve povojne morije že 71 let čakajo na svoj grob, ki je njihova neodtujljiva pravica in osnovna civilizacijska norma, je pomembno, da v tem trenutku ne naredimo napake, ki bi imela, zlasti na simbolni ravni nepopravljive posledice.

Naj ob tem spomnimo, da je Vlada RS v mesecu marcu 2016 obravnavala informacijo o dokončni ureditvi povojnega morišča Barbara rov, kjer je bilo prvotno odločeno, da se posmrtne ostanke iz Hude jame prenese v kostnico v Mariboru. Vlada RS ob tej nameri ni upoštevala dejstva, da so bila trupla, ki so bila najdena v Barbara rovu, po večini mumificirana in zato neprimerna za namestitev v kostnico, kremacija organskih ostankov, ki naj bi se po takratnih napovedih vlade izvedla, pa ne bi bila v skladu s 17. členom Ženevske konvencije, še manj pa v skladu s splošnimi in jasno določenimi  standardi ravnanja z umrlimi.

Zato smo v SDS že takrat opozarjali, da bi tovrstna odločitev odprla pomembna etična vprašanja saj bi, v kolikor bi bila takšna rešitev sprejeta, to pomenilo grob poseg v integriteto in dostojanstvo umorjenih žrtev in njihovih svojcev, kar pa je povsem nesprejemljivo.

Komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč je tudi zaradi omenjenih opozoril prenos posmrtnih ostankov iz Hude jame v kostnico v Mariboru nato zavrnila.

Glede kraja pokopa posmrtnih ostankov žrtev iz Hude jame smo v SDS poudarjali, da bi morali razmisliti o nekoč že predlaganem projektu, in sicer, da bi žrtve iz Hude jame pokopali na pobočju pred vhodom v rov, v kolikor pa bi bilo tam zaradi neustrezne geološke sestave tal ali drugih tehtnih razlogov to nemogoče, pa naj bi se žrtve pokopalo v bližini, bodisi na nekem bližnjem pokopališču oziroma na že pripravljenem grobnem polju in spominskem parku v Teharjah. Večina svojcev žrtev in tistih, ki se zavedajo odgovornosti do umorjenih, si želijo, da bi se njihove najdražje pokopalo prav na Teharjah, kjer se že sedaj s pietetnim odnosom vsako leto spominjajo vseh žrtev.

V SDS tudi ves čas opozarjamo, da je glede po vojni pomorjenih na vseh množičnih moriščih potrebno zagotoviti vse faze postopka ekshumacije, torej izkopa, DNK identifikacije žrtev in nato pokop, ki mora na željo svojcev biti omogočen tudi v družinske grobove.

Jasno moramo tudi razlikovati med moriščem in grobiščem, obenem pa zagotoviti, da se žrtve tega genocida na slovenskih tleh obravnava povsem enako kot drugače umorjene. Po načelih kazenskega postopka, za kar sta zadolžena in odgovorna kriminalistična policija in tožilstvo. Genocid je namreč kaznivo dejanje, ki ne zastara, ne po slovenskem in ne po mednarodnem pravu in za zločin je potrebno odgovarjati.” (sta/ured)