Teodor Lorenčič v svoji zadevi opozarja na politično motivirane obremenilne priče v “totalitarnem procesu”

Pred dvema dnevoma smo poročali, da je zadeva “Lorenčič” zaključena in da očitane kršitve nekdanjemu tajniku UM Teodorju Lorenčiču očitno niso bile tako hude, saj ga je rektor UM Igor Tičar obdržal na univerzi v delovnem razmerju.

A bolj povedna so dejstva, da je bila ena izmed obremenilnih prič proti Lorenčiču vidna članica SD v Mariboru Joanna Bertoncelj, na Lorenčiča pa se je spravil tudi Štrukljev rdeči sindikat. Mimogrede, Lorenčič je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pomagal graditi mariborski odbor SDS.

Na tem mestu izjavo Lorenčiča, ki jo je dal ekskluzivno za naš portal, objavljamo v celoti:

“Komisija za ugotovitev okoliščin v zvezi s konfliktno situacijo na delovnem mestu Univerze v Mariboru je delovala nezakonito in protiustavno s tem, ko mi je kršila z ustavo pridobljena procesna jamstva, saj ni dovolila vpogleda v spisovno dokumentacijo, ki z njo razpolaga. S tem mi je bila onemogočena možnost in pravica do obrambe. Vpogled v spisovno dokumentacijo bi mi Komisija morala omogočiti, saj gre za formalni postopek v katerem bi morali ugotoviti dejanske okoliščine nastanka konfliktne situacije. Ugotovitev dejanskih okoliščin v zvezi s prijavo Petre Ujčič in Alena Vidonje pa Komisije sploh ni zanimala. Šlo je za montiran proces kot je značilen za vse totalitarne režime.

Komisija ni upoštevala materialnih dokazov, ki sem jih predložil, med drugim sem s pisnimi izjavami prič in prizadetih dokazal, da je v primeru prijaviteljice Petre Ujčič (spolno nadlegovanje in mobing) priča Joanna Bertoncelj lagala. Bertoncljeva je vidna članica mariborske SD. V primeru Alena Vidonje (politično je bil aktiven v različnih levih strankah) pa sem dokazal, da je ta v svoji izjavi pred Komisijo lagal. Saj je vse njegove izjave priča pisno opredelila kot lažne. Komisija je bila dolžna ravnati po 11. členu Pravilnika, ki v primeru lažne izjave prijavitelja zahteva postopek proti prijavitelju, saj bi me Komisija morala zaščititi pred tem mobingom. Kljub dokazu in mojemu pozivu tega Komisija ni upoštevala, kaj šele, da bi ukrepala. Raje je mene obtožila mobinga. Oba prijavitelja nista Komisiji predložila nobenih materialnih dokazov za obtožbe, ki sta mi jih očitala, razen medsebojnega dogovorjenega lažnega pričanja prič zaposlenih v njunih oddelkih.

Povsem zavržno in sramotno pa je tudi delovanje obeh sindikatov na UM, saj so se postavili na stran netransparentnega in koruptivnega delovanja na UM. Prijavitelja sta namreč sprožila medijski linč proti meni in tudi rektorju UM dve uri in pol potem, ko je Komisija za sistemizacijo UM potrdila predlog nove sistemizacije rektorata 829. 2. 2016). Ta je bila potrebna zaradi racionalizacije in optimiziranja delovnih procesov z namenom povečanja učinkovitosti in prihrankov ter transparentnosti poslovanja.  Namreč Petra Ujčič je vodila in še vodi oddelek, ki ga tako po obsegu in zaradi konflikta interesov ne more dobro voditi v interesu javnega dobrega. V njenem oddelku je bilo in še je  združeno naslednje: finance, računovodstvo, investicije, vzdrževanje in javna naročila. To je seveda organizacijska osnova za koruptivno delovanje. Ko je bilo to s sistemizacijo urejeno se je začel napad, ki se je končal z mojo obsodbo. Štrukljev sindikat je  takoj za tem izvedel zbiranje podpisov v peticiji, ki bi naj dokazovalka, da sem na rektoratu mobingiral 41 oseb. Ta peticija je kriva in kazniva, saj pri podpisih ni niti enega priimka in imena podpisnikov, ampak zgolj neprepoznavne parafe, torej niti podpisov ni. Toliko o sindikatih, seveda sta se oba prijavitelja včlanila vsak v svoj sindikat tik pred izvedbo medijskega linča. Komisija, ki ima to peticijo, tega ni niti poskušala problematizirati, nasprotno iz spisa jo je izločila, kakor je tudi izločila vse moje pisne izjave in pozive za zagotovitev procesnih jamstev.

Komisija je vodila postopek diskriminatorno do mene kot stranke v postopku. V svojem stališču je predsednik Komisije dr. Lobnikar zapisal, da je njihovo mnenje oz. obsodba osnovano na preseku pričanja prič. Komisija je zaslišala zgolj 10 prič obeh prijaviteljev, ki so uslužbenci njunih oddelkov. Moje priče dejansko niso zaslišali nobene, saj niso želeli dokazov, ampak mojo obsodbo. Čisti totalitarni proces. Komunizma še vedno ni konec, zdaj cepeta tudi v podobi sindikatov.

Predlagal sem tudi test na poligrafu, vendar o tem Komisija sploh ni želela nič slišati. Na naši Fakulteti za varnostne vede, od koder prihaja tudi dr. Lobnikar, imajo poligraf. Komisija se je na vse načine, tudi nezakonite, poskušala izmakniti mojim dokazom. In se tudi je. To je nedopustno. To je revolucionarno sodišče. Leta 1972 sem imel politični proces na Mladinskem senatu sodišča v Mariboru, zato ker sem na javni prireditvi pred 1000 ljudmi izrekel naslednja dva stavka: “Federacija je krava, ki se pase v Sloveniji molzejo jo pa na jugu” in “Partija in federacija naj gresta nazaj v svoj spolni organ in naj se še enkrat rodita”. Vendar moram reči, da mi procesna jamstva niti slučajno niso bila kršena, nasprotno, po službeni dolžnosti so mi dodelili odličnega odvetnika, bil sem namreč mladoleten gimnazijec. Leta 2016 pa v »demokraciji« na UM ne morem biti deležen enakovredne in zakonite obravnave. To dopustiti je nevarno in družbeno škodljivo, človeško pa zavržno.”

Teodor Lorenčič: “Šlo je za montiran proces kot je značilen za vse totalitarne režime.”