“Novi liberalizem” ali levičarsko vsiljevanje družbenih tem

Piše: Aleš Ernecl, filozof in urednik

Klasični liberalizem je svetu predstavil slogan »Živi in pusti živeti!«, ki je v rokah »novega liberalizma«, ki v veliki meri sovpada s tem, kar se danes predstavlja kot »levičarstvo«, ideologija ljudi, katerih moralne intuicije sovpadajo z njihovim mnenjem o tem, kakšno vlogo bi morala država igrati v naših življenjih, postal puhlica.

Omenjeni slogan je izvorno pomenil in še vedno pomeni »desničarjem«, »konzervativcem«, »libertarcem«, »klasičnim liberalcem«, mnenje o tem, da bi se drug drugemu preko mehanizma države morali čim manj vmešavati v zasebnost. Značilnost novega liberalizma je ta, da verjame, da to narekuje pozitiven odnos do legalizacije istospolnih porok, do legalizacije splava, da ta slogan narekuje pozitiven odnos do priseljevanja vedno in povsod, itn.

Zgodovinska odločitev večine družb na zahodu, ki ima vpliv na naša življenja še danes, je bila, da se je preko mehanizma države smotrno vmešavati v življenja heteroseksualcev na tak način, da se jih z omenjenim mehanizmom spodbuja k temu, da sklepajo zakonske zveze, da se plodijo, skupaj vzgajajo otroke, snujejo družine. Vmes je obseg vmešavanja v življenja ljudi preko mehanizma države, še zlasti skozi njeno funkcijo dobrodelništva (socialna država), postal tako velik, da je pričel trkati s funkcijo spodbujanja heteroseksualcev k snovanju družin. Preko mehanizma države se jih da spodbujati tako, da za to, da se poročajo in snujejo družine, dobijo od davkoplačevalskega sistema neke posebne dobrobiti, čemur pa danes ni več tako. Ljudem se, tako mnogi, bolj »splača«, če se ne poročajo. Če živijo v samskih gospodinjstvih. Funkcija spodbujanja ni več učinkovita. Smiselna razprava na tej točki je, ali »socialno državo« stanjšati na tak način in do te mere, da bo funkcija spodbujanja spet učinkovita – ali pa mehanizem države umakniti iz te sfere zasebnosti.

Novi liberalizem nam v zadnjih letih, desetletjih, želi vsiliti smiselnost razprave o tem, da je nasprotovanje legalizaciji istospolnih porok oblika kršenja pravic istospolnim, s čimer družbi in homoseksualcem škodujejo na dva načina: 1. Odvračajo pozornost od najpomembnejše razprave o vlogi države pri spodbujanju heteroseksualcev, ki služi funkciji uravnavanja natalitete, vzgoje »podmladka«, itn., in njeni trenutni neučinkovitosti, pri čemer je trditev, da so kršene pravice istospolnim ekvivalentna trditvi, da bi država morala k sklepanju zvez, plojenju in vzgoji spodbujati tudi istospolne, 2. Odvračajo pozornost od smiselnih, pomembnih razprav o tem, če in kakšno vlogo naj ima država pri urejanju odnosov dedovanja med homoseksualci.

Novi liberalizem nam vsiljuje, pri čemer je prepričal tudi mnoge konzervativce, da je legalizacija splava bila ali da je, tam, kjer se še ni zgodila, stvar ščitenja temeljnih človekovih pravic žensk preko mehanizma države, češ, družba in moški »nimajo pravice« odločati o tem, kaj ženska počne s svojim telesom, pri čemer gre pri razpravi o legalizaciji splava o tem, ali naj preko mehanizma države, če je potrebno tudi s silo, zagotavljamo, da se ženske, če to ustreza njihovemu razpoloženju in/ali konsekvencialističnim kalkulacijam, lahko brez kakršnegakoli upora okolice odločajo o življenju/smrti določenih ljudi, tistih, ki se razvijajo v njihovih telesih.

Smiselna razprava, če sploh, je tukaj, kako vzpostaviti najrigoroznejša merila za to, kdaj gre za dilemo življenje mame – življenje človeka, ki se razvija v njenem telesu. Legalizacija splava, vloga države pri odločanju o tem, ali roditi ali ne, je smiselna, kadar nam trčita pravici do življenja enega in drugega, pa ne moremo druga kot da se odločimo za enega med njima. Tudi tukaj nam novi liberalizem vsiljuje smiselnost razprav, ki odvračajo pozornost od tistih resnično pomembnih.

Novi liberalizem vlada medijskemu prostoru z vsiljevanjem še ene razprave, še zlasti v zadnjem času, ki odvrača pozornost od razprav o pomembnih, resničnih problemih. Vsiljuje nam smiselnost razprave o tem, da zavezanost univerzalnim človekovim pravicam implicira popolno, nekritično odprtost za priseljevanje, celo vsiljuje prepričanje, da države, članice EU – ja, kršijo pravice tistim, ki se želijo priseliti, s tem, ko razmišljajo o tem, ali bo to sam mehanizem države, ki služi funkciji ščitenja neodtujljivih pravic državljanov, naredilo manj učinkovit. Namesto, da bi se razpravljalo o natančnih kalkulacijah o zmanjšanju učinkovitosti mehanizma države z ozirom na obseg priseljevanja, ČE/KO se kot družba za odobritev priseljevanja odločimo, se povsem deplasirano razpravlja o kršenju človekovih pravic ali celo o moralni izprijenosti »previdnežev« in tistih, ki opozarjajo na morebitne probleme priseljevanja.

To so, zelo na kratko in dokaj poenostavljeno, le eni mnogih načinov, na katere »novi liberalizem« škoduje družbam na zahodu, ob čemer je ugrabil slogan klasičnega liberalizma in popolnoma pervertiral njegovo smiselnost.