Ponovno križani Kristus – zaradi male Arine!

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

Nikoli še nisem pisal težje kolumne, kot je tale, ki jo boste pravkar prebrali. Stojim namreč pred obličjem zla, ki smo ga videli v tem tednu in nas je močno pretreslo. Govorim o nasilni smrti dveletne deklice Arine z Jesenic.

Tokratno pisanje je najtežje predvsem zaradi tega, ker tokrat gledam iz perspektive očeta in si enostavno ne morem predstavljati, da bi se kaj takšnega zgodilo oz. dogajalo mojemu otroku in kaj bi se zgodilo mučitelju in morilcu mojega otroka, če bi mi zaradi tovrstnega dogajanja dobesedno počil film. Po drugi strani pa je tokratno pisanje najtežje tudi zaradi mojega strokovnega pogleda. Stojim namreč pred skrivnostjo zla, pred katero so kapitulirali vsi filozofski veleumi zgodovine.

Ob tovrstnih grozotah, kot je bilo brutalno nasilje nad Arino, da je v hudih mukah podlegla poškodbam, si marsikdo zastavi vprašanje, zakaj Bog dopušča zlo? Vprašanje, ki je globoko spremljalo že dogodke iz vojaških taborišč, kot je bil Auschwitz – kje je bil ves ta čas trpljenja teh ljudi Bog?

Obe vprašanji nas postavljata pred skrivnost zla, ki jo je nemogoče razložiti. Že v svetopisemski tradiciji, ko se srečujemo s pojavom zla – Stara zaveza – ne najdemo pojasnila, od kod se je zlo vzelo. Sveto pismo nam jasno pove, da je Bog kot Stvarnik absoluten in kot tak absolutno dober in je ustvaril stvarstvo dobro. V Raju se zlo v obliki kače pojavi nepojasnjeno. Zlo je dejstvo, ki ga ne moremo razložiti, pa naj Avguštin še tako trdi, da je zlo umanjkanje dobrega, in ga moramo sprejeti kot dejstvo. Teološka antropologija pa nam pove, da je človek ustvarjen po Božji podobi in da torej ni ontološko pokvarjen, je pa šibko bitje, ker ni absolutno bitje, zato lahko podleže raznim skušnjavam, kar vodi v manjša ali večja zla dejanja, ki jim pravimo greh.

Apostol Pavel v pismu Rimljanom razlaga, da je krivda za vsakršno zlo dejanje brezbožnost. Torej prekinjen stik z Bogom kot Stvarnikom. Bog, ki pa je trinitarični, pa je Bog odnosov. In danes so odnosi temeljnega pomena v teologiji in psihoterapiji preko znane relacijske paradigme. Odnosi danes so problem. Odnose ubijajo razni opijati ljudstva, ki vodijo celo v odvisnosti, kot na primer pretirano ukvarjanje z družabnimi omrežji, alkohol, droga, gambling, pornografija, religije – tukaj izvzamemo krščanstvo, ki ga ne štejemo k religijam – in še marsikaj bi lahko našteli. Ti opijati odtujujejo ljudi med seboj. Vse bolj delajo individualistično družbo, kjer vsak skrbi samo še za svojo lastno eksistenco, ne briga pa ga sočlovek. Caritas kot darovanjsko ljubezen, ki jo pozna izključno krščanstvo, smo odrinili nekam na rob, ali jo celo pahnili čez rob, ter jo zamenjali s seksualno opitostjo.

V vsem tem nezdravem okolju se rojevajo različne patologije, vse od obsesivnih mam, starih mam, alkoholiziranih očetov, nasilja med zakonci in drugimi oblikami skupnosti, družinskega nasilja kot takšnega, in celo nasilja in brutalnih umorov, kot smo mu bili priča v primeru deklice Arine. Da je človek lahko tako krut in podleže takšnemu zlu, ne smemo biti presenečeni, saj nas z realnostjo človeka kot takšnega najbolj realistično od vse druge literature sooči prav Sveto pismo. In prav Sveto pismo pred nas postavlja dejstvo, da smo se zoper takšne anomalije kristjani dolžni boriti v luči darovanjske ljubezni, ki ji v zgodovini ni para. To je ljubezen Boga, ki se je učlovečil v osebi Sina Jezusa Kristusa in do nas izkazal takšno popolno erotično ljubezen, da je dal za nas svoje lastno življenje, da bi imeli življenje v izobilju.

In še odgovor na vprašanje, ki se je pojavilo že ob izkušnji Auschwitza in male Arine in ki mnoge pahne v ateizem: Kje je bil Bog, ko so trpeli taboriščniki? Kje je bil Bog, ko je trpela mala Arina? Bog je ob vsakem takšnem trpinčenju vedno znova trpel. Vedno znova je bil pribit na križ. Vedno znova je ljubil, odreševal in s križa molil za svoje morilce: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!“ (Lk 23,34) Vsakršna beseda od tu dalje je odveč. Arina je že na nebeški ohceti pri Gospodu, ki je cilj nas vseh. Pravici za oba morilca in nasilneža, tako upamo, bo zadoščeno. Za nas pa na vrsto pride lahko zgolj le molk…