Preferiram krščanski humanizem. Medtem ko citiram Nietzscheja.

1

ales ernecl2Piše: Aleš Ernecl, filozof

Mladininem kolumnistu N’toku se v eni nedavnih kolumn zapiše:« Tale bitka proti neoliberalizmu res ne bi smela biti tako zahtevna. Zakaj se sploh še moramo prerekati? Ni Picketty v svetovnem bestselerju dokazal, da bo brez večje progresivne obdavčitve prepad med revnimi in bogatimi še naraščal? A slučajno kdo ni opazil, koliko denarja bogataši skrivajo v davčnih oazah? Je treba znova in znova obuditi spomine na finančno krizo, ko so banke reševale izgube z davkoplačevalskim denarjem? Argumenti so jasno na strani levice, ne pa prostega trga. Tisoče komentatorjev, ekonomistov, filozofov, aktivistov in celo papež nam vsak dan govori, da je neoliberalizem zlo. Je še potrebna kakšna debata?«

Če zavoljo argumentacije privzamemo, da je Picketty res »dokazal« neizogibnost naraščanja omenjenega prepada (v kakšni naslednjih kolumn lahko naslovimo tudi ta problem nekoliko bolj neposredno), je to seveda problem. Ker se zdi, da je ta stavek istoveten tistemu o neizogibnem naraščanju revščine, kakorkoli jo že definiramo, v svetu. Picketty v svojem bestselerju naslavlja predvsem pojem »dohodkovne neenakosti« in če v povezavi s čim, je njegov »dokaz« vezan na ta pojem. To, da obstajajo razlike, da obstajajo neenakosti v dohodkih med različnimi skupinami ljudi, kot prvo, ni enako s konstatacijo obstoja revščine v svetu, ker to, da imajo nekateri veliko več kot drugi, ne implicira, da so drugi revni.

To je, tako vam bodo dejali »desni ekonomski filozofi«, forte kapitalizma, odkar ga »v agregatu merimo«, postavljenega nasproti »predkapitalističnim sistemom«, znanim iz človeške zgodovine. Ja, v nekem določenem obdobju 20 – ega stoletja so se zmanjševale tudi t.i. dohodkovne neenakosti, zdaj se pa več ne in če verjamemo, da je Picketty kaj dokazal, se več ne bodo. Na tej točki je »perverzija« t.i. »levičarskega kolumnizma« ta, da z nekritičnim privzemom identitete med pojmoma naraščanja dohodkovne neenakosti in naraščanja revščine skušajo »dokazati«, skušajo »prikazati«, da mehanizem, to je kapitalizem, upiranje progresivnemu obdavčevanju premožnejših, »prosti trg«, »umikanje države iz gospodarstva«, »tanjšanje države«, vse te, po njihovo »neoliberalistične zablode«, kot jih pejorativno imenujejo, ne delujejo v dobro vseh. Pa je treba nekaj storiti. Dati denar »levičarjem«, da ga »pravično«, prosto po moči njih samih kot moralnih in kognitivnih vertikal, »razpršijo«, ali da celo zrušimo in zamenjamo cel sistem. Kot so poskusili že naši predniki, a so se žal spridili. Z današnjim znanjem, z našimi in predvsem sposobnostmi in ekskvizitnimi osebnostnimi lastnostmi »levičarjev« – lahko to storimo boljše. Lahko to storimo. Yes. We can.

Ko gre za razprave o »ekonomiji« in o tem, ali in kdaj je boljše poseganje države v delovanje trga in kdaj ne, pa raba te argumentacije v ekstrapolaciji na razpravo o tem, ali mehanizem, glej naš veseli kapitalizem, deluje v dobro vseh, prinašata naslednje kognitivno – argumentativne zmote in/ali poskuse manipulacije: s pomočjo arbitrarno izbranega obdobja meritev je mogoče ekonomsko – sociološke pojave, ki si zgolj in samo časovno sledijo, to je korelirajo, predstaviti kot vzročno – posledične relacije, s čimer dobimo vtis o spoznanju o obstoju nekih mehanizmov, ki podpirajo eno ali drugo doktrino. To počno »levi in desni ekonomski filozofi«, pa vsaj v javnosti, neke resne razprave o mehanizmih v bistvu ni, zasledimo predvsem spopad strani, ki obstoj omenjenih mehanizmov, ki so, relativno glede na arbitrarno izbrana obdobja meritev, diametralno nasprotni, sprejemajo kot dejstva, a navkljub temu še vedno razpravljajo, kakor bi na tej točki to bilo še smiselno.

Revščina je enako dohodkovna neenakost, arbitrarnost izbranih obdobij meritev, samoumevnost enačenja korelirajočih si pojavov z vzročno posledičnimi relacijami, samoumevnost obstoja mehanizmov, ki izhaja iz samoumevnosti poprej omenjenega enačenja – to so »orodja manipuliranja z znanostjo«, ki jih uporabljajo levičarski kolumnisti, ko zagovarjajo »doktrino«.

Sicer gre pri večini teh kolumnistov, razprostrtih po mladinah, dnevnikih, večerih, delih, itn., za nepopravljive, če smo nekoliko žaljivi, podcenjujoči, ošabni in samopravičniški, »cenene« – moraliste. Za nekoga, ki soglaša s »povprečnim janezom izza šanka kake bufe na poštni« v nekritični preferenci krščanskega humanizma pred socialnim darvinizmom. Medtem ko citira Nietzscheja.

 

Število komentarjev: 1
  1. Fredi pravi

    N’toku bi ima verjetno mokre sanje se prebit v parlament kot je to uspelo Mesecu. Tako je po njegovem borba za levisticne idela dobljena, se lahko posveti uzivanju privilegijev.
    Kot njegovi titoisticni vzori.

Napišite komentar

Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen