Janša na proslavi “Za mojo Slovenijo”: Osamosvojitev je edino vrednostno središče, ki povezuje slovenski narod!

V nagovoru na ljubljanskem Trgu republike je Janša posebej izpostavil pomen desetdnevne vojne za Slovenijo, pri tem pa spomnil na nekatere prelomne vojaške akcije. Kot ključno je omenil zasedbo vojaškega skladišča JLA pri Borovnici. “Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet,” je dejal Janša in opozoril na pomen osamosvojitvene enotnosti naroda.

Janša je osamosvojitev znova označil za edino vrednostno središče, ki povezuje slovenski narod in ga zato po njegovih besedah ne smemo rušiti. Ob tem je v nagovoru udeležencem proslave – po nekaterih ocenah se jih je zbralo več tisoč – izrazil optimizem glede prihodnjega razvoja Slovenije. Po njegovih besedah so naši temelji vendarle dovolj trdni, “da ne bo ogroženo bivanje v tej hiši”.

Opozoril je, da bo britanski izstop iz EU prinesel novo razvrščanje držav članic, pri čemer bo ključna njihova gospodarska moč. Janša je zato pozval k enotnemu prizadevanju za krepitev slovenskega gospodarstva. Poudaril je tudi nujnost krepitve obrambne moči Slovenije. Denar, ki ga država namenja za obrambo, je po njegovih besedah norčevanje iz obrambnih struktur, saj zadošča le še za životarjenje.

Se je pa Janša v nagovoru dotaknil tudi polemik, ki so se v zadnjih dneh pojavile v zvezi z organizacijo proslave VSO. Prihod na nocojšnjo proslavo je po njegovih besedah terjal skorajda enak pogum kot pred 25 leti. Če bi se toliko ukvarjali z gospodarstvom, kot so se nekateri s proslavo, bi Slovenija cvetela, je dodal in izrazil tudi razočaranje nad odnosom “nekaterih visokih državnih uradnikov” do proslave.

Janša se je prav tako zavzel za preimenovanje Trga republike. “Ko se bo ta trg imenoval Trg Jožeta Pučnika, vedite, da ste se zbudili v drugačni Sloveniji,” je dejal. Ob tem je izrazil razočaranje, da so s trga izgnali osamosvojitveno lipo, ki po 25 letih še ni dobila novega blagoslova: “Nadškof Šuštar še ni dobil naslednika, ki bi ta blagoslov opravil za celo Slovenijo na glas, tako da bi ga slišala lipa in slovenski narod.”

Udeležencem je pozdravne besede namenil tudi predsednik VSO Aleš Hojs. Opozoril je, da pomlad, ki se je začela ob osamosvojitvi Slovenije ni in ne bo nikoli končana. Pot pomladi po njegovih besedah namreč vedno znova terja dodatna prizadevanja: “Nikoli ni dovolj prizadevanj, da našo domovino naredimo boljšo.” Poudaril je, da bi na Trgu republike moral stati spomenik samostojni in suvereni slovenski državi.

Nocojšnja proslava VSO je v središču prestolnice ponudila tudi kulturni program, v katerem so nastopili mladi iz različnih koncev Slovenije, dramski igralci in pevci. Za glasbo je skrbel tudi orkester Slovenske vojske.

Sicer je VSO s proslavo izzval veliko slabe volje na desnem političnem polu. Sprva je kazalo, da bosta poleg SDS pri njeni organizaciji sodelovali tudi NSi in SLS. Najprej si je premislila zunajparlamentarna SLS, nato pa je udeležbo preklicala tudi predsednica NSi Ljudmila Novak in s tem dala jasen signal, kakšen je odnos stranke do proslave.

Nesoglasja so se pokazala tudi pri izbiranju govorcev. Sprva sta bila poleg Janše napovedana tudi evropski poslanec iz vrst NSi Lojze Peterle in starosta slovenske politike Ivan Oman. Najprej se je nagovoru odrekel Oman, dan pred proslavo pa tudi Peterle, ker se je čutil nezaželenega. Predsednik VSO Hojs je namreč ocenil, da Peterle ni primeren govorec.

Na nocojšnji proslavi je manjkal tudi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, ki naj bi na njej zmolil molitev za domovino. Tako Novakova, Peterle, Oman in Zore pa so se udeležili petkove osrednje državne proslave.

Kot je Hojs povedal v izjavi za medije po proslavi, se je Zore za odsotnost opravičil, a je ni pojasnil. Sicer pa je Hojs izrazil zadovoljstvo nad obiskom slovesnosti, sploh ob vseh zapletih v zadnjem tednu. “Glede na to, koliko je bilo tej proslavi vrženih polen pod noge, je uspela imenitno,” je povedal.

Govor Janeza Janše v celoti:

Dragi Slovenci in Slovenke! Pred 25 leti sem bil soodgovoren za obrambni del osamosvojitve, zato mi dovolite, to sicer ni moja navada, da najprej preberem nekaj odstavkov iz zbornika Vojna za Slovenijo.

V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je neki narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi po svetu častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice in odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednostno središče naroda. Za nas, Slovence, je to čas osamosvajanja. Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992, posebej izstopajo dnevi vojne za Slovenije. To so bili tedni, dnevi in ure v juniju in juliju 1991, ko je bilo dobesedno vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja pa tudi naša življenja. To so bili dnevi, ko se je, maja 1990 sicer razoroženi narod, znova postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.

V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki so ob množični podpori naroda poprijeli za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavili peti tehnično najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas nikoli ne bodo priznali, so zaradi tega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Naši rojaki po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanju osamosvojitve v delu leve politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda.

Tega neizpodbitnega zgodovinskega dejstva ni mogoče ne spremeniti ne ponarediti. Tudi pozabiti in prikriti ne, čeprav se to praktično od leta 1991 naprej neprenehoma posluša. Zato povejmo nekaj številk. Jugoslovanska ljudska armada je agresijo na Slovenijo začela z enotami, ki so skupaj štele 22 tisoč vojakov, častnikov in podčastnikov. V tej vojni je imela JLA 48 mrtvih in 116 ranjenih, enote TO so v spopadih zajele 2663 njenih pripadnikov, medtem ko jih je prostovoljno na slovensko stran prebegnilo več kot 3000. Od 22 tisoč pripadnikov agresorske armade jih je v sedmih dneh spopadov izgubila skoraj 6 tisoč ali več kot četrtino, med njimi nesorazmerno velik del, več kot 500, aktivnih častnikov in podčastnikov. Enote teritorialne obrambe so imele v tem času 9 mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa 4 mrtve. JLA je zajela samo enega častnika TO. Iz TO v JLA ni prestopil nihče.

JLA je vojno v Sloveniji začela neprimerno močnejša. Slovenija ni bila sposobna vpoklicati pod orožje niti toliko pripadnikov TO, kolikor jih je JLA imela neposredno na našem ozemlju. Razlog je bil, seveda, pomanjkanje orožja. Slabih deset dni kasneje se je položaj dodobra obrnil v našo korist. Ne samo da je Slovenija zaradi zaplenjenega orožja in opreme lahko že 5. julija, v sedmih dneh, oborožila 35300 svojih vojakov, brez pripadnikov policije, ampak je s pomočjo pridobljene težke oborožitve, predvsem protioklepnih in protiletalskih sredstev lahko računala na uspešno zoperstavljanje katerikoli sili, ki bi jo Beograd poslal na slovensko državo. To dejstvo je odločilno vplivalo na spremembo strategije Slobodana Miloševića. Tveganje nadaljevanja spopadov v Sloveniji je bilo kar veliko. Zato je srbsko vodstvo 10. julija sprejelo odločitev, da prek svojih ljudi v organih federacije umakne ostanek jugoslovanske armade v Sloveniji.

V vojni za Slovenijo je bilo veliko pomembnih dogodkov, ki so odločilno stkali tkanino zmage. V prvi analizi štaba TO je upravičeno posebej poudarjena ustavitev oklepnih kolon na Medvedjeku in mostu pri Ormožu na samem začetku spopadov. V isto kategorijo lahko uvrstimo minometni napad na pristajalno stezo vojaškega letališča v Cerkljah, pa osvojitev mejnih prehodov v Rožni dolini, Šentilju in na Holmcu, blokado oklepnih kolon JLA na številnih drugih mestih po državi, sestrelitev sovražnih helikopterjev. Prvega je sestrelil gospod Zoran Drnovšek, ki je danes z nami in ga lepo pozdravljam. O tem danes velika večina Slovencev ne ve praktično nič.

Po preučitvi vseh vojnih akcij TO in slovenske policije ter njihovi umestitvi v čas in širšo sliko lahko po 25 letih danes brez večjih težav izdvojimo najpomembnejšo akcijo TO za osvoboditev Slovenije. To je je bilo nedvomno zavzetje skladišča JLA v Borovnici 28. 6. 1991. V tej akciji je peščica pripadnikov specialne brigade, bilo jih je dvaindvajset, pod poveljstvom Toneta Krkoviča, ki je tudi danes z nami, zaplenila večjo količino orožja, minskoeksplozivnih sredstev in vojaške opreme kot vse slovenske partizanske enote v vseh bojnih akcijah v času druge svetovne vojne. Ta uspeh je bil popoln tudi zaradi tega, ker je bilo to skladišče zavzeto tik pred nosom veliki koncentraciji enot JLA v vrhniških vojašnicah, od koder bi lahko s topovskim in raketnim orožjem skladišče uničili, če bi pravočasno izvedeli za akcijo. Naj povem še to, da je bil to signal tudi drugim poveljstvom enot TO. Če parafraziramo znani stavek Winstona Churchilla po letalski bitki za Anglijo, lahko rečemo, da še nikoli v zgodovini slovenskega naroda tako veliko ljudi ni bilo dolžno tako velike hvaležnosti peščici svojih sonarodnjakov. Tragedija slovenskega naroda pa je, da nobenega od teh ne poznamo po imenu.

Enotnost naroda in pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vlade koalicije Demos pod vodstvom Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije so skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi na tuj račun, bojevali skozi vrtnice nehvaležne zgodovine preteklih stoletij. Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave, Slovenijo. Svoje delo so odlično opravili. Po zmagi so odšli domov, država jih je večinoma pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pasem slovenskega naroda. Stali smo in obstali.

Čutil sem svojo dolžnost, da te stavke preberem, tudi zato, ker je ta krivica tem fantom popravljena šele po 25 letih. Končno je predsednik države sprejel odločitev, da se jim podeli državno odlikovanje, ki bo podeljeno natančno na dan pred 25 leti in na kraju, kjer so to akcijo izvedli, 28. junija. Vam vsem skupaj pa hvala, ker ste prišli v takšnem številu, tudi zato je bil potreben skorajda enak pogum kot pred 25 leti. S to našo proslavo so se ukvarjali na vse možne načine. Če bi se toliko ukvarjali s slovenskim gospodarstvom, bi Slovenija cvetela in potem po 25 letih 10 do 15 tisočim mladim ne bi bilo treba odhajati v tujino in se boriti za službe.

Ampak s temi proslavami so v Sloveniji težave od samega začetka. Ko je pristojen odbor pred 25 leti pripravljal tisto proslavo, veličastno proslavo 26. junija 1991, je bilo mnogo nasprotovanja. Največ nasprotovanja je prihajalo iz takratnega predsedstva RS. Eden od njih je dejal, da »kaj pa ‘čmo proslavljat na ta žalosten dan.« Od tistega žalostnega dne vedno sedi v prvi vrsti na državnih proslavah. Potem so bili težave s častno četo, češ, »kaj ‘čmo dražit z vojsko na tej proslavi. Če bo že častna četa, naj bo brez orožja.« In potem ko je nekako bilo tudi to usklajujejo, ko smo natančno pred 25 leti v stavbi pred nami izglasovali Temeljno listino in s tem postavili ustavni temelj za razglasitev samostojne Slovenije ter uro za tem prevzeli efektivno oblast, dobili tudi nove simbole, končno je bila dana zelena luč za tisto slovesnost. Ampak tudi na tisti slovesnosti ni šlo brez zapletov. Del scenarija je bil blagoslovitev osamosvojitvene lipe. Stala je tamle, v tistem kotu, danes pa je ni več. Korenine tega dejstva, da je tam ni več, pa ležijo v tisti proslavi, kajti ko je nadškof Šuštar to lipo začel blagoslavljati, je nekdo izklopil mikrofon. Tako da simbolična slovenska osamosvojitvena lipa tega blagoslova ni slišala, slišala pa ga ni niti Slovenija. Ta lipa je bila pred kratkim, potem ko so ta trg privatizirali, ve se kdo, presajena čez cesto, zraven grobnice t. i. narodnih herojev.

Jaz sem bil v teh dneh na številnih proslavah po slovenskih občinah in povsod so s ponosom pokazali visoka lipova drevesa, ki so jih posadili pred 25 leti, dvakrat ali trikrat večja kot naša osamosvojitvena lipa. Prej je gospod Hojs dejal, da na tem trgu, kjer je množica drugih spomenikov, ni nobenega spomenika slovenske osamosvojitve, osamosvojitveno lipo so izgnali in po 25 letih ta lipa še vedno ni slišala blagoslova. Nadškof Šuštar tudi po 25 letih še ni dobil naslednika, ki bi ta blagoslov opravil pred celo Slovenijo na glas, tako da bi ga slišala lipa. Ko boste videli, da na tem trgu ponovno stoji osamosvojitvena lipa, ko boste videli spomenik slovenski osamosvojitvi in ko se bo ta trg imenoval Trg Jožeta Pučnika, vedite, da ste se zbudili v drugačni Sloveniji.

Po 25 letih, vsaj po izkušnjah v zadnjih dneh, lahko rečem, da neka streznitev vendarle prihaja in zadnji čas je zato. Pred 25 leti smo proslavljali razglasitev samostojne države, hkrati so po primorskih mejnih prehodih že gospodarili tanki JLA, Vipavci so se upirali s svojimi rokami tisti dan in večina Slovencev se ni zavedala, da so pred nami dnevi, mogoče tudi tedni, meseci, leta preizkušnje.

Danes, po 25 letih, lahko rečem, da je ta občutek temu podoben. Kajti danes smo se zbudili v samostojni Sloveniji in Evropski uniji, v katero smo stopili leta 2004. Ampak ta unija danes ni več enaka kot je bila ob vstopu. Pred nekaj dnevi je ena od članic na referendumu izglasovala, da iz nje izstopi. In to ne katerakoli članica, ampak ena od največjih. Evropska unija je pred najresnejšo krizo do sedaj. Vse krize, skozi katere je šla, in teh je bilo veliko, so imele ta skupni imenovalec, da so predstavljale zastoj na poti. Nismo se mogli dogovoriti, kako narediti naslednji korak. Sedaj pa je prvič prišlo do situacije, ko je neka država članica naredila korak nazaj. Vsaj srednjeročno nepovraten. Evropska unija se več ne širi, temveč krči. To je slab signal za vse tiste, ki čakajo na vstop in vidijo luč na koncu tunela za rešitev svojih ali regionalnih težav. In mi smo v neposredni soseščini.

Evropska unija je predvsem mirovni projekt, zgrajena je bila zato, da narodi Evrope ne bi ponavljali dveh tragedij, ki sta jih doleteli v prvi polovici 20. stoletja. Najprej mirovni projekt, šele potem projekt enotnega trga, ekonomije, gospodarske rasti, blaginje, prostega pretoka kapitala, blaga in tako dalje. In pred nami so časi, ko poslanstvo tega projekta ne bo več samoumevno. Do sedaj smo 25 let peli sedmo kitico Prešernove Zdravljice »ne vrag, le sosed bo mejak« in jo jemali kot nekaj samo po sebi umevnega. A prihajajo časi, ko temu ne bo več tako, če se ne bomo potrudili.

Tukaj smo Slovenci soodgovorni. Vse druge alternative so za nas slabše. Če Evropska unija razpade, bo razpadla na nekaj velikih držav in na množico satelitov, ki bodo krožili okrog njih, odvisno predvsem od gospodarskih vezi posameznih držav. V vsakem primeru pa bo v prihodnjih mesecih in letih prihajalo do novega razvrščanja v njej. Nedavni sestanek ustanovnih članic to zelo jasno nakazuje. In v tem razvrščanju bo pomembna gospodarska moč države. Nobenega izgovora več ni, da Slovenci strnemo sile okrog tega, da gospodarsko moč države okrepimo, da izboljšamo pogoje za gospodarstvo, zmanjšamo bremena, predvsem razbremenimo visoke stroške dela in odstranimo ovire, da pridejo tuje investicije, to je znanje, in na koncu pridemo do tega, da se bo v gospodarskih sporih odločalo v roku enega leta, ne pa v štirih letih, kot je danes pri nas.

Druga krepitev, ki je nujno potrebna, pa je krepitev slovenskega obrambnega sistema. Pred nekaj leti bi te besede zvenele povsem v prazno, a danes so nekatere evropske države že uvedle splošno vojaško obveznost, še polovica drugih o tem razmišlja in Slovenija bi morala storiti isto. Predvsem pa se moramo nehati norčevati iz obrambnih struktur, ki s sredstvi, ki jim jih danes namenjamo, samo životarijo. In še nekaj drugih izzivov je, na katere bo treba odgovoriti bistveno hitreje.

Ključna točka, na katero ne smemo pozabiti v tem času, ki je pred nami in v katerem bodo mnogi naši špetiri iz preteklosti zgledali kot šala, pa je vrednostno središče Slovenstva. Slovenci imamo eno samo obdobje v zgodovini, ki nas je združilo, in tega vrednostnega središča se ne sme rušiti. Zaradi tega smo v teh resnih časih z veliko žalostjo opazovali, ko so priprave na današnjo slovesnost posmehljivo imenovali z ne vem kakšnimi izrazi. To veličastno slovesnost in kakovosten kulturni program so poimenovali alternativna proslava, in to smo slišali s televizijskih ekranov visoke uradnike te države, ki so nam pravzaprav zapovedovali, kako naj praznujemo. Za to Slovenijo smo glasovali in jo zgradili zato, da bi lahko njen rojstni dan vsak praznoval tako, kot si želi.

V teh tednih, ko sem bil stalno na poti, ugotavljam, da se to dogaja. Slovenija praznuje po 25 letih enako veselo kot pred 25 leti. Bil sem na številnih proslavah po različnih krajih in občinah, kjer je bilo staro in mlado in kjer so se ljudje zbirali iz veselja, ne pa obveznosti. Kjer so veselo plapolale slovenske zastave. In ta Slovenija, ki jo srečujem v teh dnevih, je drugačna od tiste, skregane, apatične, zamorjene Slovenije, ki skače ven s televizijskih ekranov, radijskih sprejemnikov in časopisov. Je drugačna Slovenija, takšna, kot je bila pred 25 leti. In zaradi tega verjamem, da je hiša slovenske države postavljena na skali, da so naši temelji toliko trdni, da tudi povodnje, ki se napovedujejo, ne bodo ogrozile bivanja slovenskih rodov v tej hiši. Vendar se moramo zavedati izzivov in ne rušiti vrednostnega središča slovenskega naroda. V teh zadnjih tednih je bilo v Sloveniji na stotine domoljubnih proslav, na katerih smo se 25. rojstnega dne Slovenije iskreno veselili, kjer smo se zbirali iz veselja in ne iz obveznosti, in so na vseh plapolale slovenske zastave, samo nekaj je bilo alternativnih, na katerih so plapolale tudi zastave agresorske armade.

Kar je bila Slovenija v teh prazničnih dneh, mene osebno navdaja z veseljem in optimizmom. Ob koncu lahko samo ponovim besede Jožeta Pučnika, ki jih je izrekel natanko pred 25 leti: »Ostati moramo pogumni in ponosni.« Hvala, ker ste pogumni in ponosni. Hvala, ker imate radi Slovenijo. Bog živi Slovenijo!