“Velika” diktatorja Brglez in Cerar, ter njuni “mali” sodelavci

Piše: dr. Vinko Gorenak, poslanec SDS

Predsednik vlade Miro Cerar je včeraj govoril o vseh tistih, ki nasprotujemo odločitvi predsednika Državnega zbora, da ne bo spoštoval ustavnih in zakonskih pravic delavcev migrantov, ki so na zakoniti način zbrali nad 2500 podpisov, s katerimi so na zakonit način zahtevali, da Milan Brglez razpiše 35 dnevni rok za zbiranje podpisov za referendum. Miro Cerar nas je označil za »male ljudi«. Točneje tole je povedal: “Izjave koalicijskih partnerjev pa tudi drugih so izjave malih ljudi”. To je vsekakor žaljivka v prvi vrsti za delavce migrante in za vse tiste, ki se z odločitvijo Milana Brgleza ne strinjamo. Žaljivka torej, ki jo je izrekel predsednik vlade Miro Cerar, ki je vlado sestavil po nepoštenih volitvah leta 2014. Toda  žaljive besede so bile namenjene tudi koalicijskim partnerjem iz DESUS in SD, to pa je seveda lahko velik politični problem, vsaj moral bi biti. Danes, nekaj dni po tej škandalozni, nezakoniti in diktatorski odločitvi Milana Brgleza je v zvezi s tem jasnih že nekaj več dejstev. Pa si nekatera poglejmo.

Milan Brglez je odločitev o nespoštovanju zakona sprejel v dogovoru z Mirom Cerarjem, ustavnim pravnikom, to je tudi javno priznal. Milan Brglez o svoji odločitvi ni obvestil niti poslancev DESUS niti poslancev SD, niti ne svojih lastnih poslancev iz SMC. Uradno to sicer v SMC zanikajo, toda neuradno to jasno povedo in so zato tudi besni, saj jim je jasno, da Milan Brglez in Miro Cerar sprejemata odločitve, oni pa so le glasovalni stroj, ki ga utegne ustaviti Ustavno sodišče, tako kot se je to zgodilo v primeru odvzema mandata Janezu Janši. Še več, ustavni pravnik Miro Cerar jasno pove, da bo položaj Milana Brgleza ščitil, tudi v primeru, da Ustavno sodišče zavrne njegove odločitve. Gre torej za tipičen diktatorski dogovor med Milanom Brglezom in Mirom Cerarjem, saj Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je diktator tisti, »ki ima neomejeno politično oblast, ko že obstajajo demokratične parlamentarne ureditve«. V Sloveniji demokratična parlamentarna ureditev obstaja, Milan Brglez in Miro Cerar pa sta se dogovorila, da zakona ne bosta spoštovala, če pa ju bo ustavilo Ustavno sodišče, pa bo položaj Milana Brgleza zaščiten s formalno koalicijsko večino v Državnem zboru.

Kaj pa koalicijska partnerja DESUS in SD? Žalitev koalicijskega parterja bi bila v večini demokratičnih držav seveda razlog za takojšen odhod iz vlade. V našem primeru bi tako vlada Mira Cerarja hkrati tudi padla. Toda v Sloveniji je vse drugače. Prvak DESUS-a Karl Erjavec je žaljivko vzel za šalo in je dejal, da je »povsem zadovoljen s svojo višino«. Tako mu pač narekuje njegova notranja potreba po sodelovanju pri oblasti. Prvak SD Dejan Židan pa se sploh ni oglasil, najbrž ima »pomembnejše delo« pri ohranjanju sodelovanja pri oblasti. Le vodja njihovih poslancev Matjaž Han je nemočno izustil, da “izjava ne potrebuje komentarja, saj govori sama zase oziroma o avtorju komentarja”.

Kakorkoli že, neodzivnost koalicijskih DESUS in SD, Karla Erjavca in Dejana Židana, v celotnem kontekstu, postavlja v vlogo »malih« sodelavcev »velikih« diktatorjev Milana Brgleza in Mira Cerarja.