Veleizdajalec ali vojni zločinec?

Piše: Sebastjan Erlah, publicist

V teh dneh močno buri duhove javnosti kazenska ovadba prvega predsednika Republike Slovenije, Milana Kučana s strani Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Gre za kazensko ovadbo, ki Kučana bremeni veleizdaje v času procesa slovenskega osamosvojitvenega procesa in sicer, ko je v mesecu maju 1990, bolj natančno med 16. majem in 19. majem tega leta, kakor navaja ovadba, „razorožil Teritorialno obrambo Republike Slovenije, pri tem pa navzven v Republiki Sloveniji dajal lažni vtis, da z ukazi Generalštaba JLA z dne 14.5.1990 in z ukazom poveljnika RŠTO RS generala Ivana Hočevarja z dne 15.5.1990, o razorožitvi TO ni seznanjen,“ s čimer je „bistveno ogrozil osamosvojitev Republike Slovenije in nastanek samostojne države in varnost Republike Slovenije,“ in so njegova ravnanja imela za posledico „smrt večjega števila oseb, hudo nasilje in veliko razdejanje, saj je JLA dobro leto dni po razorožitvi TO razoroženi Sloveniji napovedala vojno in jo dejansko izvedla.“

Ko sem izvedel, da je Združenje VSO ovadilo Kučana, sem bil zelo presenečen. Namreč v krogih slovenskih pomladnikov sem že več let opozarjal na to, da obstaja precej jasnih dokazov o tem, da bi Kučana lahko ovadili vsaj za veleizdajo v času slovenske osamosvojitve. Prvič sem to javno tudi zapisal v razvpiti kolumni z naslovom Kučana v Haag, in sicer junija 2014, zaradi katere sem bil deležen marsikatere grožnje, tudi s smrtjo. Ker sem v zvezi s tem v omenjenih krogih sicer več ali manj dobival pritrdilna mnenja, a bolj zadržano izražanje možnosti aktivacije takšne ovadbe z izgovorom, češ, kdo se bo pa s tem ukvarjal, nimamo nikogar primernega, nihče si ne upa, ipd., nisem pričakoval, da se bo kaj takšnega tudi zares zgodilo. Še posebej sem takšno ovadbo po hitrem postopku pričakoval, ko se je zadeva okoli Patrie začela na sodišču bolj zaostrovati kot resen protiodgovor na Kučanove rabote v državi. Ni je bilo. Do zdaj. Bolje pozno, kot nikoli, se glasi znani pregovor. Toda, cur tam sero? Kot je na tiskovni konferenci v torek povedal Janša, so se v Združenju VSO za ovadbo tako pozno odločili, ker so po šestindvajsetih letih šokirani ugotovili, da nihče od tistih, ki so v času agresije na Slovenijo pobijali, ne samo vojake, ampak tudi civiliste ter povzročili ogromno gmotno škodo, ni odgovarjal pred sodnimi organi, še več, Janša je poudaril, da se, namesto, da bi sodili agresorjem, zoper katere je bilo vloženih preko sto kazenskih ovadb, vsi pa so bili oproščeni, kljub konkretnim in neposrednim dokazom, sodi prav osamosvojiteljem, kot se te dni ponovno dogaja generalu Tonetu Krkoviču, in to na podlagi anonimke (ta pregon je sicer že bil opuščen) in ker je profesionalno opravljal svoje brigadirsko delo, da je zavaroval državo, ko je med drugim izdal ukaz za sestrelitev agresorskega helikopterja, ki ga je pilotiral Toni Mrlak. Torej, kazenski ovadbi Kučana je botroval ves dosedanji teater absurda, ki se odvija v naši državi pod taktirko diktatorja, ki sebe v javnosti vedno promovira kot zgolj navadnega upokojenca in ki je skozi omenjeni teater ves čas držal škarje in platno v svojih rokah ter s tem v šahu držal državljane in državljanke Slovenije, da še danes nismo na pravi poti resnega razvoja demokracije in uspešnega gospodarstva. Ta odurna politična kreatura je v bistvu poskrbela v tem času, da je popolnoma zadušila in s tem ubila duha slovenskega naroda.

Toda, eppur si muove! Kljub temu, da vemo, da je slovensko pravosodje, kakor tudi vse, v Kučanovih rokah, in da, priznam, pesimistično, pričakujem, da se iz te ovadbe ne bo izcimilo nič pretirano resnega, lahko iz vsega skupaj vidimo, kako pritlehna figura je Kučan. Poglejmo si samo njegov odziv na ovadbo, ki ga je predstavil na ljubljanskem gradu. V svojem petnajst minutnem odgovoru je sicer povedal kup norosti, a naj izpostavim predvsem dve. Prva je ta, da je dejal, da je generalu JLA Hočevarju verjel, da gre pri razorožitvi Teritorialne obrambe za zamenjavo trofejnega orožja in da samo zaradi tega, ker je bil Hočevar general JLA, ni imel razloga, da mu ne bi verjel. Izjava je popolna traparija. Kučan v tistih časih ni bil več nek naiven mladi politik, kot je na zagovoru pred mediji označil samega sebe, temveč je bil skozi partijski sistem Jugoslavije prekaljen in z vsemi žavbami namazan politik. Zato je težko verjeti, da ob tem, da mu odcepitev od Jugoslavije nikoli ni bila njegova intimna opcija, ni znal presoditi, da pri „zamenjavi trofejnega orožja“ ne gre za to, temveč da gre za klasično razorožitev, še posebej, ker je bil to čas, ko je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo v Jugoslaviji izbruhnila vojna. Kot drugo pa poudarimo, da je Kučan dejal, da je potrebno upoštevati, kakšne so bile takrat razmere v Jugoslaviji v času osamosvajanja in da je takrat presojal in tehtal tako, da ne bi povzročal škode in nepotrebnih žrtev. Kučanu na tem mestu odgovarjam, da je, glede na vse njegove znane izjave, v katerih je nasprotoval osamosvajanju Slovenije, očitno presojal tako, da bi povzročil potrebne žrtve, da bi JLA Slovenijo zorala z zemljo in pobila čim več vojaškega in civilnega prebivalstva Slovenije.

Zato je Kučan tudi dovolil razorožitev Teritorialne obrambe. Da se Slovenija ne bi osamosvojila, kakor je poudaril Janša. To pa je vsekakor vsaj veleizdaja Slovenije. Ker pa pravijo vojni analitiki, da JLA ne bi napadla Slovenije, če ta ne bi bila skoraj popolnoma goloroka in glede na znane posledice, sta v zvezi z omenjeno kazensko ovadbo relevantni vsaj dve bistveni vprašanji, ki si ju ni upal postaviti noben novinar in analitik v Sloveniji: prvo vprašanje je, ali bi JLA sploh krenila iz vojašnic in ali bi se brez razorožitve Teritorialne obrambe v Sloveniji vojna na Balkanu sploh začela ter ali ni Kučan v primeru Slovenije tudi vojni zločinec, ker je namerno v sodelovanju z agresorjem žrtvam napada pobral orožje, in ali ni, če je to sprožilo vojno celo na Balkanu, odgovoren tudi za vse vojne zločine na področju nekdanje Jugoslavije? Drugo vprašanje pa je logično nadaljevanje prvega, in sicer, ali bo tej ovadbi s strani Združenja VSO sledila tudi ovadba za vojne zločine na sodišče v Haag?