O sovražnem govoru in politični korektnosti

Piše: Aleš Ernecl, filozof

Predstavljajte si, da za isto mizo, ob kavi, sedijo in klepetajo trije ljudje, od katerih je eden invalid, to je, ne more hoditi, ne more teči, ne more igrati nogometa, itn…Ali je stvar osebne kulture, čustvene inteligence, ali je smotrno za odnose, da se druga dva pred invalidom ne pogovarjata ves čas o tem, kako sta tekla, igrala nogomet? Zdi se, da je. Če ne morem teči, če ne morem igrati nogometa, mi čez čas, če je govora o tem preveč, postane neprijetno, ko se ljudje okrog mene pogovarjajo o tem, da to ves čas počno.

Predstavljajte si, da za isto mizo sedijo trije ljudje, eden je moški, drugi je ženska, tretji je nekaj, čemur bi rekli »obojespolnik«. Ne samo, da je »obojespolnik« v fiziološkem smislu, tudi v smislu identifikacije gre za človeka, ki si ne more reči, da je ženska – ali moški. Ali je stvar osebne kulture, morda čustvene inteligence, ali je smotrno, da druga dva ne uporabljata preveč ali sploh ne pojmov »moški« in »ženska«, ker se tretji ob problemih z identifikacijo v takih trenutkih ne počuti prijetno? Zdi se, da je.

Predstavljajte si, da se v vrtcu pogovarjajo o starših, o mamicah in očetih, dva izmed otrok – pa nimata mame, ali očeta. Ali je stvar osebne kulture, morda čustvene inteligence, da se pri tem pogovoru ne uporablja preveč ali sploh ne – pojmov »mame« in »očeta«? Da se tista dva ne bi počutila neprijetno? Zdi se, da je.

Pomembno vprašanje, ki se nam tukaj zastavlja, če te primere vzamemo kot paradigmatične primere, ki jih lahko ekstrapoliramo na nivo delovanja večje družbe, je, ali naj naše odnose na nivoju delovanja večje družbe, to je skozi zakonodajo, posebej urejamo na tak način, da tisto, kar sicer prepuščamo na milost in nemilost osebni kulturi in čustveni inteligenci posameznikov, postane zakon, katerega kršitev s seboj prinaša takšne ali drugačne kazni.

Npr., po mestu bi hodili »redarji« ali kar sami policisti, ki bi, ko bi slišali nekoga nekomu drugemu reči, karikiram, »peder« ali »cigan«, prvemu izstavili kazen – ali ga nemara aretirali. Spremembe pravnih definicij, spremembe v smeri nesmiselnosti rabe določenih pojmov v javnosti, vse v okviru popularnih parol »politične korektnosti« in »nevarnosti sovražnega govora«, sodijo v okvir »debeljenja države«, ki v mnogih ozirih pomeni odmik od razsvetljenskih načel ločenosti cerkve od države. Prepovejmo, zamejimo svobodo govora, zamejimo, omejimo, prepovejmo rabo določenih pojmov v javnosti, sankcionirajmo kršitve teh prepovedi. Sčasoma, po nekem času, bomo zajeli vse človeške diskurze, v katerih se nekateri ljudje ne znajdejo, se v njih počutijo neprijetno, raba določenih pojmov pa jih žali…Ko nam bo to uspelo, nam bodo ostali diskurzi, v katerih se bomo vsi ljudje počutili – le še prijetno. V katerih nobena raba pojmov – ne bo užalila nikogar več (bodi, dragi bralec, pozoren na vklop gumba za sarkazem).

Pozor, vsemu sarkazmu navkljub, jaz se strinjam, jaz si delim intuicijo, da lahko raba določenih pojmov, vodenje določenih diskurzov, kot so se pred kratkim izrazili v Dnevniku, vpliva na za te zadeve bolj dovzetne ljudi na tak način, da počno, zase in za družbo tudi negativne, stvari, ki jih sicer ne bi. Možno. A intuicija, ki si jo prav tako delim, tako verjamem, z mnogimi, je ta, da spremembe na boljše moramo in edino smotrno lahko iščemo v vplivanju na osebno kulturo in čustveno inteligenco posameznikov (če je to možno) – ne pa v sprejemanju zakonov, s katerimi prepovedujemo določene diskurze, rabo določenih pojmov.

Država, ki »se redi« s sprejemanjem zakonov, ki naj bi ščitili ljudi, ki jih določeni diskurzi žalijo, ki se ob rabi določenih pojmov ne počutijo prijetno – je država, ki briše mejo med »cerkvijo« in državo, če s cerkvijo mislimo širšo skupnost, ki posamezniku sugerira, katere vrednote naj ima, katere diskurze naj vodi, katere pojme naj uporablja.